Po politični usmeritvi je sodil med vodilne slovenske liberalce. Bil je mestni svetnik, dolgoletni deželni poslanec v Kranjskem deželnem zboru, poslanec državnega zbora na Dunaju, voditelj Narodno napredne stranke, po letu 1918 tudi minister za prehrano v prvi slovenski narodni vladi. Velik pečat njegovi politični karieri je dalo njegovo županovanje Ljubljani med letoma 1911 in 1921. Kot je mogoče razbrati iz različnih virov tistega časa, Tavčar ni bil politik spravljivega tipa. Bil je izrazit polemik in človek močnih stališč. Najostrejše politične spopade je vodil proti katoliškemu političnemu taboru okoli škofa Antona Bonaventure Jegliča. Liberalni in katoliški tabor sta bila tedaj skoraj v stalni politični vojni, Tavčar pa je bil eden glavnih liberalnih strategov. Zaradi tega je bil v katoliškem časopisju pogosto prikazan kot nevaren nasprotnik, medtem ko so ga liberalni časniki slavili kot branilca slovenskega napredka. Njegovo županovanje je sovpadlo z izredno težkim obdobjem, saj je zajemalo zadnja leta Avstro-Ogrske, prvo svetovno vojno, razpad monarhije in posledično pomanjkanje hrane, draginjo ter nastanek nove jugoslovanske države. Prav zaradi vprašanja preskrbe s hrano je bil Tavčar pogosto tarča kritik. Moral je sprejemati nepriljubljene ukrepe, zaradi česar so ga mnogi krivili za razmere, ki jih dejansko ni mogel povsem nadzorovati. Po drugi strani so ga privrženci predstavljali kot učinkovitega modernizatorja mesta. V številnih poznejših ocenah je celo opisan kot eden najbolj priljubljenih ljubljanskih županov. Sodobne ocene so glede tega precej bolj zadržane kot nekdanje hvalnice. Nekateri zgodovinarji poudarjajo, da je bil izjemno vpliven in sposoben organizator, drugi pa opozarjajo, da je bil politično dostikrat neuspešen, ker je težko sklepal kompromise in je zaradi izrazitega individualizma izgubljal zaveznike.
Razžaljeno veličanstvo dr. Ivana Tavčarja
se je samo polno ogorčenja usedlo za uredniško mizo, pomočilo svoje od podpisavanja disciplinarnih preiskav čisto skrhano pero v gnojnico in je napisalo ž njim na prvem mestu »Dnevnih vestij« v obrambo svojega božanstva uničujoč odgovor za tisti klosetni papir, ki se imenuje »Slovenski Narod«. Po svoji stari navadi, se liberalni Zevs hvali na vse pretege in dela obenem reklamo za svojo advokatsko pisarno. Pri njem ni namreč mogoče tako naglo dobiti zastopstva – namreč zastonj, ampak priplaziti se je treba klijentu na stopnjice olimpijskega trona in zglihati lon naprej, čeprav govori cesarska postava, da je to nedopustno. Potem je seveda prišlo do tiste klasične porotne obravnave, kjer je storil dr. Tavčar tako svojo dolžnost, da se toinono ni protokoliralo, da se ni predlagalo izvedencev o duševnem stanju Frančičeve žene, dasi bi tisto od nje pisano, velevažno pismo nujno zahtevalo psihiatrične preiskave, in da je bil konečno nesrečni Frančič obsojen. Če pa želi dr. Tavčar še kakih pojasnil, kako je za ogromni odvetniški honorar »storil svojo dolžnost«, naj se obrne na goriškega odvetnika dr. Tumo. Tudi se ne gre pri takih vprašanjih samo za to, koliko se je vzelo, ampak komu se je vzelo, in če bi dr. Tavčar zaračunal ta honorar Rotschildu ali makari notarju Hudoverniku ali Plantanu, bi mi ne izgubljali niti besede o tem. Dr. Tavčar je znan tudi pri liberalcih, da rad zasluži, saj vemo, da za lastne pristaše, če so se obračali tiste redke dni, ko je njegova gnada v deželnem dvorcu bila na razpolago, s kakimi prošnjami na Njegovo veličanstvo, ni imel niti par minut časa, da pa iste ljudi vse drugače sprejema v svoji pisarni, če to zahteva kšeft. Zato je pa čisto obče, če kristalizirana etika dr. Tavčarja ne dopušča, da bi se jo smelo pogledati tudi od druge strani, od katere marsikaka bajta drugače izgleda kakor s ceste!
Slovenec, 22. aprila 1911
»Slovenec« in župan dr. Ivan Tavčar.
»Slovenec« je zadnje dni trdil, da je župan dr. Ivan Tavčar pred leti stal radi neke hranilne knjižice pred porotnim sodiščem. Konštatujemo, da je laž, da bi se dr. Tavčar kdaj imel zagovarjati pred porotnim sodiščem. »Slovenec« bo imel priliko za to laž se zagovarjati pred – porotniki!
Slovenski narod, 1. junija 1912
Dr. Tavčar in afera Kregar.
»Slovenski Narod« je v soboto priobčil uvodni članek, ki je očividno naperjen proti dr. Tavčarju. »Narod« napada v uvodnem članku Kregarja, češ, da je za mešano poroto v Celju poleg slovenskega imel tudi nemškega odvetnika. Člankar bi Kregarja gotovo ne napadel, da je vedel, da je dr. Tavčar za svojo pravdo v Ljubljani, kjer se je pretresala usoda znane hranilne knjižice, najel samo nemškega advokata! Mislimo torej, da se proti dr. Tavčarju obračajo te-le »Narodove« besede (…) O demoralizacija, o degeneracija! V našem pol. življenju še vedno odločujejo ljudje, ki jim je narodnost hekuba in ki nimajo prav nobenega smisla za življenjske potrebe naroda slovenskega.«
Tako piše »Sl. N.«, glasilo tistega dr. Tavčarja, ki si je kot prvi voditelj lib. stranke izbral pred sodiščem v Ljubljani samo nemškega odvetnika! Te »Narodove« besede so torej namenjene – dr. Tavčarju. Dr. Tavčar naj si jih lepo izreže ter naj jih obesi nad svojo posteljo, da se bo vsak večer spominjal svojega nemškega zagovornika. (…)
Še danes po tolikih letih mu čestitamo, da se je njegova nedolžnost tako lepo izkazala. Kregar pa je stal pred številnejšimi ljudskimi sodniki obtožen izrabljevanja uradne oblasti ter bil soglasno oproščen. Kakor mi nismo zahtevali od oproščenega dr. Tavčarja, naj odloži vse svoje funkcije, tako je bila nesramnost »Narodova«, da je zahteval od soglasno oproščenega Kregarja, naj odloži častna mesta. Tavčar in Kregar sta bila pred sodiščem oproščena. Postranska stvar je, če je eden stal pred tem ali onim sodiščem, glavno je, da je bil Kregar predbacivanega mu delikta ravno tako oproščen, kakor dr. Tavčar predbacivanega mu delikta s hranilno knjižico in da za obrtnika Kregarja v javnosti velja za mandate ista pravica kot za finočutečega advokata Tavčarja! Dr. Tavčar naj prime za ušesa svoje žurnaliste, da se ne bodo zaletavali v poštene ljudi, pa mu tudi mi ne bomo vzbujali neljubih spominov in ne bo tako korenito blamiran kot je s sobotnim »Narodovim« uvodnim« člankom.
Slovenec, 3. junija 1912
Ljubljanski duhovniški list »Slovenec«
je zopet tožen, ker je nesramno žalil ljubljanskega župana dr. Tavčarja. Gospodje bodo seveda po stari navadi prosili ponižno odpuščanja.
Narodni list, 5. junija 1912
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si