»Šlo je počasi in postopoma, ni manjkalo težav, ampak nam je uspelo,« se tistih časov spominja Pavel Fonda. Kasneje je imel več vodstvenih funkcij v Mednarodnem psihoanalitičnem združenju (IPA), ki ga je ustanovil Sigmund Freud. Med drugim je bil direktor Psihoanalitičnega inštituta za vzhodno Evropo.
S kakšnimi težavami ste se soočali zaradi zapiranja psihiatrične bolnišnice in prehoda na oskrbo uporabnikov v skupnosti?Dnevnik Il Piccolo je bil izredno proti, zelo je nasprotovalo tudi sodstvo. Desničarski politični krogi so bili prav tako zelo proti, kajti to je hitro preraslo v politično zadevo. Zanimivo, da so danes na ta dosežek ponosni vsi, čeprav so tako v Trstu kot v Furlaniji - Julijski krajini že dlje časa na oblasti desničarji, po psihiatrični bolnišnici pa se nikomur več ne toži. Kvečjemu se pojavljajo pritožbe, da bi bilo sistem treba finančno bolj podpreti. Oskrbo na terenu je treba izboljšati ali vsaj obdržati na začetni ravni, ne pa je krčiti zaradi financ.
Vodili ste prvi center za duševno zdravje v Nabrežini. Kakšne metode ste uporabljali?Najprej smo v bolnišnici začeli humanizirati odnose. Potem je po naključju postala prosta stavba v Nabrežini in poskusili smo, kako bi bilo opravljati oskrbo zunaj bolnišnice. To je dopuščalo, da so bolniki vedno imeli iste zdravnike in bolničarje. Skozi leta smo imeli stalen stik s pacientom, njegovo družino, sosedi, kolegi… Ustvarili smo mrežo, ki je pacienta podpirala in ga tudi napotila k nam ali nas obvestila, kaj se dogaja z njim. Pred odprtjem centra je bilo približno sto hospitalizacij na leto, skoraj vse po prisilni metodi, torej s policijo in rešilcem. Po petih letih delovanja centra pa je le 10 odstotkov ljudi prišlo prisilno. Tako se je dalo preprečiti akutno psihozo. Bistveno se je skrajšalo tudi trajanje akutne faze. Viden je bil učinek bolnišnice – to, da bolnišnica pacientu ne pomaga, ampak mu škodi, saj ga iztrga iz njegovega okolja. Ljudje so bili zaprti 20, 30 let, kar jih je tako poškodovalo, da je rehabilitacija trajala veliko let. Lahko vam povem za en primer. Pripeljali so mi staro gospo, ki je govorila z marsovci. Hoteli smo jo prepričati, naj nekaj dni ostane v centru, česar pa nikakor ni hotela narediti. Potem smo ugotovili, da jo skrbi, kdo bo doma nakrmil kokoši. Bolničar je šel z njo nakrmit kokoši in potem je mirno prišla v center. V starem sistemu bi jo policija pripeljala v psihiatrično bolnišnico, kjer bi bila tri mesece pod ključem, in rekli bi, da so kokoši njene blodnje.
Kakšne so bile okoliščine, v katerih so se razvijale nove ideje?Tisto desetletje je sovpadlo s kulturno revolucijo in letom 1968. Če bi to poskušali narediti danes, bi bilo veliko težje. Iz vretja, ki je nastajalo po vsej Italiji, je izšlo na desetine mladih psihiatrov, zdravnikov, študentov, psihologov… Pa tudi iz drugih evropskih držav, Brazilije, Severne Amerike… To je bil val, ki je nekako zrušil predsodke, in tistih nekaj starih zdravnikov, ki so bili proti temu, je ostalo izoliranih. Živeli smo v atmosferi, ki je vse postavljala pod vprašaj. Basaglii je uspelo ta kaos kontrolirati in pravilno usmerjati, da je šel v konstruktivno smer. V drugačnih razmerah bi bolj konservativni in tisti, ki se ne bi bili pripravljeni angažirati, lahko ta proces zaustavili.
Kakšno je bilo Basaglievo stališče glede uporabe zdravil?Ni bil proti, vendar je rekel, da se je treba vprašati, kakšna zdravila uporabljamo in kako jih uporabljamo. Postavil je vprašanje, kaj je duševna bolezen, vendar nikoli ni rekel, da je ni.
Kakšen je bil njegov odnos do psihoterapije in psihoanalize?Ta odnos je bil v glavnem odklonilen. Ne toliko z njegove strani, saj je k sodelovanju povabil tudi enega od psihoanalitikov, vendar je bil nekako ambivalenten. Strinjal sem se, da dokler so ljudje lačni, zaklenjeni in oblečeni v pižame, nista bistveni psihoterapija in psihoanaliza, ampak je treba lačnega najprej nahraniti in ga obleči. Ravno v tistem desetletju sem se šolal za psihoanalitika in ob koncu zapiranja bolnišnice uradno postal psihoanalitik. Takrat sem predlagal, da bi imeli v okviru oskrbe v skupnosti tudi psihoterapevtsko dejavnost. S tem se niso strinjali, zato sem se umaknil.
Danes v tem sistemu ni psihoterapije in obstaja le pri zasebnikih?Tako je.
Zakaj Basagliev revolucionarni duh ni pljusknil v slovensko psihiatrijo?Glede na moj pogled od zunaj ne morem točno vedeti. Lahko predstavim le svojo hipotezo. Psihiatrična revolucija je šla skozi zelo močno politizacijo. Vse je bilo gledano skozi politična očala – kaj je levo in kaj desno, kateri je dominantni razred, kateri podrejeni… Predstavljam si, da psihiatrov v Sloveniji ni zelo mikalo, da bi se jugoslovanska politika vtikala v njihovo strokovno področje, kajti hitro bi lahko izgubili avtonomijo. Ampak to je le moja hipoteza. Sicer so prihajale trume z vseh koncev sveta, iz Slovenije pa skoraj nihče ni prišel niti vprašat, kaj pravzaprav delamo.
Kako bi bilo to mogoče pojasniti?Mislim, da mnoge ljudi vsepovsod po svetu straši ideja radikalne spremembe psihiatrične oskrbe. To pomeni, da se spremeni tudi delo. Ena stvar je, če oblečete belo haljo, vzamete ključ iz žepa in rečete: »Temu tri kapljice več, tistemu tri tablete več,« potem pa spet zaklenete vrata. Nekaj povsem drugega pa je, če morate hoditi na dom k človeku, ga prepričevati, da bo vzel tableto, potem pa vam njegovi starši telefonirajo in rečejo, da ni vzel zdravil, ter sprašujejo, kaj naj naredijo. In naslednji dan moraš še enkrat k njemu. To je veliko bolj zahtevno.
Kakšen človek je bil Basaglia?Zelo razgledan in zanimiv. Imel je ogromno kontaktov s kulturnim in strokovnim mednarodnim svetom. Nikoli se ni do konca opredelil. Vedno je bil malo za in malo proti. Zdaj, ko gledam od daleč, vidim neki dialektičen odnos. Ničesar ni absolutiziral, ampak je raje relativiziral.
Je v Trstu dobro razvita tudi psihoanalitična praksa?Ne kaj posebno. Se je pa povpraševanje po psihoterapiji v zadnjih desetletjih tako kot povsod izredno povečalo.
Toda prvi italijanski psihoanalitik je bil prav Tržačan Edoardo Weiss…To je bilo za časa Avstro-Ogrske. Ko je bil Freud na Dunaju, je bil tukaj Weiss. Potem je fašizem prepovedal psihoanalizo in dokler ni v sedemdesetih letih prišla naša ekipa z Joganom, ni bilo sploh ničesar.
Med Dunajem in Trstom je še Ljubljana…Prvi psihoanalitiki, od Weissa v Trstu do psihoanalitikov v Zagrebu, Beogradu in Budimpešti, so bili Judje. Judovska skupnost je bila za psihoanalizo izredno pozitivno okolje. Tega v Ljubljani ni bilo.
Kje je Slovenija na področju psihoanalize danes?Nekatere stvari je zamudila. Še vedno mi ni jasno, zakaj. Razmere v njej so bile ugodne. V primerjavi s preostalimi vzhodnimi državami je bila v najboljšem ekonomskem in geografskem položaju. V devetdesetih letih je italijansko psihoanalitično društvo poskušalo pomagati Sloveniji in Hrvaški, da bi razvijali psihoanalizo. Hrvaška je to sprejela, v Sloveniji pa je ves čas prevladovalo stališče v smislu »kaj bodo prihajali iz tujine nas učit«. Ko smo organizirali šole psihoanalize za postkomunistične države, v katerih psihoanalize prej ni bilo, je bilo še najmanj udeležencev iz Slovenije. Za zdaj so slovenski psihoanalitiki še del hrvaškega društva. Pri tem vedno govorim o psihoanalitikih, ki so člani Mednarodnega psihoanalitičnega združenja (IPA). V Sloveniji zdaj delujejo štirje psihoanalitiki. Upajmo, da jih bo kmalu še kaj več, da bi lahko ustanovili samostojno slovensko psihoanalitično društvo. Za zdaj smo ustanovili le društvo za psihoanalitično psihoterapijo, ki omogoča malo manj temeljit pristop, a do teh tehnik se je nekoliko lažje dokopati.
