#intervju Oto Pestner, pevec: Bodi legenda, ko te več ni, ne pa živa legenda

Odri kličejo. Tisto, kar dobiš kot upokojenec, tudi prav pride. Korona pa je pač korona, če jo jemljemo resno ali ne. Imela je svoj namen, verjamem, a kot vsaka stvar ima začetek in konec in trdno verjamem, da gremo počasi proti izteku, četudi nas zdaj strašijo s porastom okužb.

Še vedno menim, da bodi legenda takrat, ko te ni več. Ne pa živa legenda, velika legenda, legenda tega in onega… Mene to pač moti. Še vedno ustvarjam, upam, da enako dobro kot prej, in načrtov je še veliko. Kljub letom.

Gotovo. Začelo se je s klicem Blaža Švaba, člana Modrijanov, takrat voditelja oddaje Slovenski pozdrav. Ker so bili seveda tudi vsi studii zaprti, smo glasbeniki marsikaj počeli od doma. Blaž me je vprašal, ali imam v predalih kaj takega, kar bi razvedrilo gledalce. Spomnil sem se na avdio posnetek Golice, ki sem ga naredil pred leti za Slavkov in Vilkov rojstni dan. Na malo drugačen način. Zdaj sem si rekel, kaj pa, če naredim video in a cappella izvedbo Golice. Moji hčerki Ana in Ela, najstnici, sta ravno postajali navdušeni nad novimi tehnologijami in smo se zmenili, da skupaj nekaj naredimo. Šli smo na livado za našim blokom tu na Črnučah, bilo je krasno vreme, poiskali smo nekaj lepih kotičkov in sta me posneli v vseh a cappella vlogah. Mene je potem čakalo montiranje, šesturno nočno delo, in je nastalo, kar je nastalo. Pravzaprav kar prijeten rezultat. Poslal sem posnetek Blažu na televizijo, potem pa so ga hotele imeti vse televizije.

Pravzaprav sem v času, ko je vse obstalo, napisal kar veliko novih pesmi, nekatere so še v delu, nekatere so končane – a je težko na veliko producirati, ko ni ne nastopov ne snemanj v studiih.

Ja, v Kopru in v kavarni Evropa, kjer je oče s svojim ansamblom največkrat igral.

Vse je bilo drugače kot danes, a ne? Očetov ansambel je bil pravzaprav čisto družinski in rad sem pel z njim. Oče je bil zelo dober instrumentalist, ne pa tako dober pevec; strašno lepo pa je pel moj ded. Meni je bilo všeč, da so me ljudje radi poslušali, da pa bi oče že takrat načrtoval kakšno veliko kariero zame – tega takrat ni bilo.

Moj oče nikakor ni bil človek, ki bi me v kaj silil. A ko je videl, da mi je petje vedno bolj všeč, in ko je videl, koliko mi pomeni, da pravilno zapojem, mi je pomagal in oba sva krenila v tisto smer, ki naju je peljala naprej. Do same Ljubljane, kot se reče.

Gonilna sila je bil oče, seveda, ampak takrat se je na slovenskem radiu in televiziji veliko delalo za odkrivanje mladih talentov. Radio sam je poskrbel za večino glasbe, ki jo je predvajal, ni šlo le za festivale, tudi za glasbeni arhiv se je veliko snemalo. Nad mladim San Remom, na primer, je roko držala takrat zelo popularna revija Antena. Ekipa, ki je vodila Veseli tobogan, je iskala talente po vsej Sloveniji, prišli so tudi v Celje in tako sem prišel v studio na radiu. Oče je bil zelo komunikativen, res dober poznavalec in izvajalec glasbe, četudi ni bil šolan glasbenik, cenili so ga vsi »profesionalci«. In tako so mu rekli, ko so me videli nastopati, naj prideva kaj v tako imenovani studio 13, kar je bil bivši Turist, en tak lep bife z mizicami in stolčki, se spominjam. Moj prvi mentor v Ljubljani za radijsko snemanje je bil Mario Rijavec, skladatelj, dirigent in jazz aranžer na radiu. Tudi za simfonike je veliko delal. Kmalu je vstopil še Bojan Adamič in me popeljal do Slovenske popevke '71, na kateri sem zmagal. Takrat se je v mojem življenju pojavil genij, s katerim sva sodelovala vse do njegove smrti – Jože Privšek. Vodil je Plesni orkester Radia Ljubljana, ki se je kasneje preimenoval v Big Band RTV. S hvaležnostjo se spominjam tudi Mojmirja Sepeta, Janeza Gregorca, Silva Štingla, Milana Ferleža, Djura Penzeša, Boruta Lesjaka… Vseh teh velikih mož ni več, bolje, da neham naštevati… Ostal nam je samo še Jure Robežnik.

Tam sem zapel dve pesmi Toma Jonesa, ker se mi je glas ravno stabiliziral v moškega, ampak še vedno je bil malo piskav. Zapel sem Green Green Grass of Home in irsko tradicionalno Danny Boy, ki jo je tudi Tom Jones imel v repertoarju. Pel sem jo na njegov način.

Da, na tem festivalu – ki ni imel ničesar skupnega z velikim San Remom – so zelo delali na internacionalizaciji, želeli so imeti mlade pevce iz cele Evrope. In v strokovni žiriji so sedeli zelo ugledni ljudje, denimo filmski režiser Vittorio De Sica, Sophia Loren…

Bila je že posledica vsega, kar se je dogajalo dotlej. Slovenske popevke tistega časa so bile v večini koncipirane zelo evergreensko in bile aranžirane na jazzovski način, za širšo množico pa prav vsaka ni bila. Vsi tedanji mojstri so imeli za seboj jazzovsko šolo in festivali so prinašali zelo zelo kakovostno glasbo.

Šele čez leta sem izvedel, da so bili zametki skladbe Trideset let narejeni že kmalu po drugi svetovni vojni – kajti avtor besedila in glasbe Dušan Porenta in Bojan Adamič sta bila skupaj v partizanih. Dušan je bil slep in je na harmoniko igral razne motive, tudi iz te popevke. Po pripovedovanju je Adamič Porento spraševal, ali kaj od tega tudi spravlja, hrani. Da ja, je povedal Porenta. Spravljanje je očitno prišlo prav čez nekaj let, ko ga je Adamič vprašal, ali ima kaj za Slovensko popevko. In tako je prišla na svetlo pesem Trideset let. Najprej kot rezervna pesem, če bi kakšna druga odpadla. In točno to se je zgodilo. Ampak je bila panika, kdo naj zdaj to zapoje. Takrat je Mario Rijavec baje dejal: »Imam mulca iz Celja, ki dobro poje.« Tisto leto sem nastopal na mladinski slovenski popevki, ki je tudi bila v Hali Tivoli, pa se tam nenadoma pojavi Mario z veliko rjavo kuverto, v njej pa trak, note, tekst. »Smo ti zrihtali, da boš pel na Slovenski popevki,« mi je dejal. Bojan Adamič je razumel, da mora to skladbo drugače aranžirati, da ne sme biti zelo jazzovska, in jo je že v uvodu vpeljal z eno takšno mini simfonijo. Tako lepo je obarval aranžma, da se je prav vsak lahko malo poistovetil, da je bila prav ljudska. Morda je bila prav zaradi te drugačnosti tako uspešna. Postala je evergreen, ampak vseeno je bila malo posebna, drugačna od tistih, ki so takrat zmagovale.

Slovanska melodika?Prav slovenska melodika. Tipično naša. Pesem je dupliran valček po tempu, dan v šest oziroma celo dvanajst osmin, a če ga daš na en dva tri, dobiš normalen valček, ki ga lahko zaigra vsak običajen narodnozabavni ansambel. Kar sem čez mnoga leta tudi naredil s Kvintetom Dori.

Po nastopih – jaz sem odpel predzadnji, se mi zdi – je bila polurna pavza, kot pač na vseh teh festivalih. Pred Halo Tivoli je bil majhen lunapark z avtomobilčki in z očetom sva ga šla pogledat. Notri pa je kmalu nastal alarm in čez čas je nekdo pritekel ven in vpil, naj prideva takoj noter, ker »je mali nekaj dobil«. Dobil sem prvo nagrado občinstva, najbolj zaželeno nagrado, in moral sem še enkrat na oder. Ampak v bistvu takrat še nisem dojel, kaj se je zgodilo.

Bil je drug čas in ja, res smo se zelo veselili teh srečanj, kjer bomo na veliko debatirali in izmenjevali mnenja. In seveda smo komaj čakali, kaj bomo peli naslednje leto. Pesmi so za festivale pisali najbolj priznani slovenski skladatelji in so seveda vnaprej izbirali, kateremu pevcu, pevki bo šla ta ali ona pesem, pogosto so tudi sami aranžirali in dirigirali svoje skladbe. Pa tudi mi smo se med sabo pogovarjali, kdo bo pel Robežnika, kdo Sossa, kdo Sepeta… Res ni bilo nikoli razmišljanj, ali se ta ali oni kaj meni z žirijo za glasove, to preprosto ni bil stil tistega časa.

V zlatih letih popevke se je pelo v alternaciji s tujim gostom. Pesem Trideset let je v alternaciji pela italijanska pop pevka Miriam del Mare. Njenih Trideset let ni bila uspešnica v Italiji.Spomnim se Miriam – že moja skladba je bila dolgo štiri minute, njena je bila še daljša. Po tempu je bila še malo bolj počasna od moje verzije in pela jo je tako zasanjano … pa je bilo takoj pet minut in pol. Kar je zelo veliko za festivalski komad.Ko so prišli še tujci na Slovensko popevko in peli naše stvari, pa je bilo vse skupaj še bolj luštno. Tako sem spoznal The Tremeloes in The Marmalade, Vincea Hilla, ki je pel mojo Vrača se pomlad, pel sem v alternaciji z Giannijem Nazarom, in sicer pesem Tvoje solze, ki sem jo že sam uglasbil na tekst Elze Budau, pa s Samatho Sang pesem Mati, bodiva prijatelja, dvojno zmagovalko Slovenske popevke '72.

Pravzaprav je bila napisana že leto prej. Radio je naročal skladbe za svoj arhiv, vse pa je bilo vezano na radijsko oddajo, kjer so predstavljali nove stvari. Angažiran je bil Big Band, Jože Privšek je dirigiral in zame napisal skladbo Sinoči na besedilo Dušana Velkaverha. Ampak nekako so se ušteli in se znašli pred dejstvom, da imajo za oddajo eno skladbo premalo. In spet se je Mario Rijavec spomnil, da sem še pred zmago na Slovenski popevki posnel že tudi eno svojo skladbo, in me je prišel vprašat, ali imam kaj na zalogi. Našel sem skladbo, sicer še malo bolj šlampasto narejeno. Mario mi je dejal, da bo Jože Privšek pripravil aranžma, zdaj pa naj jo prepišem tako, kot mora biti. In sem jo – navsezadnje sem hodil v nižjo glasbeno šolo. Ampak Elza Budau je morala preko noči napisati tekst. Jure Robežnik, že tudi malce paničen, ji je rekel, naj naredi nekaj v stilu Suze liju plave oči Ivice Šerfezija. In tako je bil zjutraj na pultu že tekst – Vse je lepše, ker te ljubim.

Mislim, da v opusu med letoma 1971 in 1980 samo dvakrat nisem bil nagrajen, drugače pa vedno. Ni se mi imelo kaj zvrteti, ker sem imel ogromno dela. Vzporedno se je v tem času pojavil še en močen steber v moji glasbi, to je bil New Swing Quartet, s katerim sem začel leta 1971. Spoznaval sem še eno zvrst muzike, ki je še danes ena od mojih primarnih. Preprosto ni bilo časa, da bi si govoril, kako dober sem. Treba je bilo delati in jaz sem to rad delal.

Glasbeno šolo ste torej začeli obiskovati v Celju?Najprej v Celju, potem pa sem slišal za ljubljanski Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje, ki je bil predhodnik današnjega Konservatorija za glasbo in balet in je imel status srednje šole. Tako sem se po prvem letniku celjske klasične gimnazije prestavil v Ljubljano in začel tudi živeti v Ljubljani.Kakšno glasbeno prihodnost so vam napovedovali profesorji glasbe? Vas niso poskušali usmeriti v operno petje?Seveda so me poskušali. Ampak imel sem čudovito profesorico solopetja Jelko Strgar, ki je prva vnesla v naš prostor tehniko naravnega in neizumetničenega glasu. Zelo natančno je vedela, kam me vleče srce, in mi je tudi rekla: »Naučila te bom, kako izpeljati solokoncert do konca, da ne boš dol padel, da boš zdržal. Naučila te bom, kako dozirati glas, kje je potreben višek, kje je treba popustiti… tistih par točk za izpite pa bova že naštudirala.« In, hvala bogu, tako je tudi bilo. Vem, da je na začetku poti pomagala Marjani Deržaj in Jelki Cvetežar, mislim, da tudi Majdi Sepe. Skoraj vse naše velike dame petja so šle skozi njeno šolo.

Razkošno ne samo glede na to, kakšne avtorje besedil, glasbe in aranžmajev smo imeli. Pomislite, da smo imeli zastonj na voljo tudi velik radijski orkester in producente. Ker je šlo vse skupaj preko Radia Ljubljana. Radio je bil mentor generacij, vseh nas. Tudi če si želel posneti kaj takega, kar ni bilo v njihovem načrtu, se je dalo dogovoriti – dobil si aranžerja, orkester. Tega razkošja že dolgo ni več.

Oboje gre skupaj. Beatli so ena zvrst, ki je tako ali tako brezčasna, tudi gospel je brezčasen. In če pogledamo na gospel še s komercialnega vidika – v Ameriki je ena najbolje prodajanih zvrsti glasbe. Pri nas je postal popularen zaradi preselitve Golden Gate Quarteta, s katerim smo kasneje kar nekajkrat skupaj koncertirali, iz ZDA v Evropo. Začeli so širiti to glasbo, izdajati plošče in trije Šentjurčani so se navdušili nad njihovo glasbo. Začeli so leta 1968, najprej kot tercet, potem kot kvartet, jaz sem se jim pridružil dve leti kasneje. Povsem po naključju, ker je moral drugi tenor v Zagreb na študij veterine. Skupina je bila pred nastopom, treba je bilo pripraviti program. Izpeljali smo ta prvi koncert v novi zasedbi in ni bilo več poti nazaj – postal sem član in kmalu tudi umetniški vodja New Swing Quarteta.

Nekaj sem že imel, seveda, ker me je ta glasba začela prevzemati, me osrečevati. Imel sem, kar se je dalo dobiti doma, pa tudi iz tujine sem pridobil kakšno ploščo.

Bila je tudi drzno glasbeno izročilo, saj vemo, kje smo živeli.

Ampak začuda kvartet ni imel pri nastopih nobenih problemov. Niti v Moskvi ne, si lahko mislite! Ko smo bili leta 1974 prvič v Rusiji, so nam rekli, da bomo nastopili tudi na moskovski televiziji. Mi smo rekli: nemogoče. Pa je bilo – ker so Rusi gospel interpretirali kot »revolucionarno črnsko pesem, ki osvobaja črnskega človeka«. In smo bili dobrodošli.

Imeli smo zelo spretnega menedžerja Ferija Smolo, ki je organiziral cerkveno turnejo. To je bil že neki zametek božične turneje, ampak je potekala vse leto. In spet ni bilo nobenih težav. Je bil pa štos, ko smo imeli koncert v neki cerkvi dva dni po festivalu Slovenska popevka '71. Odpeli smo koncert duhovnih pesmi, nakar so ljudje začeli skandirati: »Tri-de-set let! Tri-de-set let!« In je bilo strašno nerodno, kaj naj zdaj naredimo. A sem se spomnil – ponavadi so tri harmonije glavne: tonika, subdominanta, dominanta. Rekel sem fantom: igrajte slow rock tempo. Če bom stal pri miru, je to dur, če bom šel na svojo levo, igrajte dominanto, če bom šel na svojo desno, igrajte subdominanto. In je odlično uspelo. Trideset let v stilu črnske duhovne.

Nekateri so bili malo bolj ortodoksni, v glavnem pa so nas bili veseli. Žal se ne spomnim več, za katero cerkev je šlo, spomnim pa se, da so bili v nekem kraju skeptični farani. Župnik nam je po koncertu povedal, kako se je širilo pa fari, da pridejo v cerkev ljudožerci iz Afrike. Potem jim je župnik lepo razložil, da nismo ljudožerci in da niti črnci nismo, ampak domači beli Slovenci.

To je bilo leta 1993 in tudi sami smo govorili o golobih in Benetkah. Niti približno nismo vedeli, kaj nas tam čaka, a vedeli smo, da tretje poti ne bo: ali bomo uspeli ali pa pogoreli. Bilo je neverjetno in navdihujoče – v črnskih cerkvah smo utemeljili stil izvajanja solid gospela, s katerim smo osvojili tudi najtežje občinstvo. Solid gospel je bil tam namreč skorajda že pozabljen, zato so nam govorili, da smo jih vrnili v lepe stare čase – dandanes je gospel že dokaj moderniziran, križan s countryjem in marsikdo pogreša petje gospela na ta starejši način.

Enega najlepših komplimentov smo slišali na letnem srečanju a cappella Vokal Total v avstrijskem Gradcu, kjer smo osvojili dve prestižni nagradi v kategoriji gospel. Dva velika ameriška strokovnjaka za gospel sta tam namreč rekla: »Fantje gospela ne pojejo, ampak ga živijo.« Zelo je namreč važno, koliko občutka za to zvrst si prinesel na svet. Gospel moraš imeti v sebi, mora biti v tvoji duši. Kdor tega nima, je lahko doktor gospela, pa te bo pustil hladnega. Ko je gospel pravi, te mora zazebsti, ko ga poslušaš.

Ne tako nujno. Vsak ima svojo pot vere, nekateri potrebujejo cerkev, drugi cerkve ne potrebujejo, a imajo vero v sebi… Vera je pač pogon, da lažje dojameš sporočilo pesmi.

Itak. Definitivno.

New Swing Quartet je tudi prvi izdal božične pesmi v slovenščini na kaseti. Leto zatem, ko nam je Jože Smole, zato imenovan Božiček, kot prvi politik v Jugoslaviji javno voščil za božič na televiziji.Res je, leta 1987 smo izdali kaseto Srebrni zvončki, prvo kaseto z božičnimi pesmimi. Bila je prava revolucija, tako rekoč čez noč smo prodali 30.000 izvodov. Že leto kasneje je bila poplava izvajalcev in kaset in plošč z božičnimi pesmimi.

Pri Alpskem kvintetu imam kot njegov redni član zdaj tretjo sezono. Začela se je pred šestimi leti in še vedno traja. Da me niso mogli povezati… Težko je kar en dva tri povezati slovensko popevko, duhovno glasbo in narodnozabavno – saj še sam na začetku tega nisem mogel. Alpski kvintet igra čudovito glasbo in to trdim, odkar sem ga prvič slišal. Ob takšni kvaliteti se mi res zdi krivično in neumno govoriti o »goveji muziki«.

Mlade je ogrela, ko se je zelo modificirala. Ni več klasičnih kvintetov, kot so bili Avseniki, kot je denimo Alpski kvintet, Slak je že v tistih časih razvil svoj stil. Mladi, akademsko šolani glasbeniki so ustvarili križance, kjer imate zelo kvalitetno igranje in prepevanje, obarvano s prvinami popularne glasbe. Nekateri so šli dlje, v tako imenovani turbofolk, ki pa je slabša inačica, ker ne izbirajo sredstev ne pri tekstih ne pri inštrumentaciji.

Modrijani, ki so zasejali modernejše seme narodnozabavne glasbe, so to naredili z veliko mero kvalitete in vere, da delajo prav, zato so prepričali ljudi. Dobili so neštete posnemovalce in med njimi veliko dobrih posnemovalcev. To pa je vsekakor nekaj, kar moraš ceniti.

Je osvojiti slovensko publiko bistveno težje kot osvojiti tujo? V glasbenih vrstah je slišati tudi mnenja, da ko gredo na koncert denimo Francozi ali Španci, gredo tja z namenom, da se bodo imeli dobro. Pri nas pa da gremo na koncert z neko mlačno držo, češ, grem pogledat, kako bo…Mislim, da je ta čas že mimo in da gre tudi naša današnja publika na koncerte s trdnim namenom, da se bo dobro imela. Je pa vmes res bil čas, ko so ljudje prišli na koncert zato, da bi kritizirali in vse popljuvali. Ko je bilo dobro vse, kar se je izvajalo na tujem, doma pa ni bilo zanje prav nič dobro.Vas kdaj zamika, da bi denimo zapeli na Emi, na Melodijah morja in sonca…? Kaj več festivalov popularne glasbe tako nimamo.Ne, ne mika me. Pri neki starosti tja pač več ne sodiš, tja sodijo mladi izvajalci. Se pa ne branim povabil, da sodelujem kot avtor.Čuvate svoj glas?Upam, da ga. Sicer pride kdaj kakšna vremenska nadloga, ki te prisili, da počivaš, a to se vsem dogaja.Je danes vaš glas drugačen, kot je bil pred 30, 40 leti? Bolj… recimo… mat?Veliko ljudi mi reče, da imam enak glas kot takrat. Jaz pa vem, da je drugačen. Z leti kot moški pridobiš nekaj tonov v basu, ki jih prej kot tenorist nisi mogel izvesti, in izgubiš majčkeno višine. V glasbenem žargonu bi zase rekel, da sem na višini izgubil malo terco in spodaj pridobil skoraj kvarto.