#intervju Milan Mandarić: Klub mora imeti navijače in mesto, ki živi zanj

Milan Mandarić, srbski podjetnik s stalnim bivališčem v Kaliforniji in začasnim bivališčem v Ljubljani, ki je Olimpijo kupil leta 2015 od enega največjih evropskih trgovcev z južnim sadjem Izeta Rastoderja, je klub pripeljal do dveh naslovov državnega prvaka in do treh slovenskih pokalov. Zdaj se zdi utrujen, kakih 25 milijonov evrov lažji in malo razočaran, ker je pričakoval, da bo pri njegovem projektu sodelovalo več slovenskih poslovnežev. Po drugi strani je vesel, ker se je rešil kluba, ki mu je zaradi velikih stroškov in neuspešnosti na evropskih tekmovanjih zadnjo sezono ali dve povzročal predvsem velike finančne obveznosti.

Kljub 83 letom nam je Mandarić v pogovoru, le nekaj ur pred skupščino kluba, na kateri je prepustil predsedniško mesto pri Olimpiji, zaupal, da ga k sodelovanju vabijo nekateri klubi iz Italije in z Otoka. Bo še videl, nam je povedal, rad bi še naprej živel v Ljubljani. In tudi veliko zazidljivo parcelo, okoli katere se je pred časom razvil koprski referendum, bo v kratkem, če bo po sreči, prodal za nekaj milijonov.

Seveda je pomemben, ampak v času, odkar sem v Ljubljani in pri Olimpiji, je bilo veliko pomembnih dni, zato današnji dan razumem kot enega tistih, ki so se prej ko slej morali zgoditi.

Nikoli je ne bom zares prodal, za vedno bo ostala v meni. Ampak ja, finančno je vse urejeno in pokrito. Opoldne bo izvedena še skupščina kluba, pa še nekaj formalnosti na sodišču bo treba urediti… Denar še ni pri meni, še vedno je pri notarju.

Nobeno slovo ni lahko, kadar v delo vložite čustva, in nogomet je zagotovo tak posel. Ne znam si ga predstavljati brez čustev in adrenalina.

Lahko na to gledamo tudi tako. Konec koncev nikoli ne bom dobil denarja, ki sem ga v šestih letih vložil v Olimpijo. Vsega skupaj sem izgubil kakšnih 24 milijonov evrov. Ampak preostalo – igralci in stroški – bo plačano. Novi lastniki bodo, kot je dogovorjeno, nadaljevali delo na osnovah, ki smo jih postavili. Vsi vemo, da je bila Olimpija pred mojim prihodom daleč od vrha slovenskega nogometa. Zdaj se je vrnila v polnem sijaju in celotna regija ve, da se je Olimpija vrnila. Vsako leto smo bili na vrhu slovenske prvenstvene lestvice.

Mi smo potrebovali veliko energije, entuziazma in predvsem denarja, da je imela Olimpija takšno podporo, kot si jo je zaslužila. Novi lastniki so si vzeli kar nekaj časa in natančno pregledali naše poslovanje, celo bolj, kot se mi je zdelo potrebno, in upam, da so videli, da Olimpija potrebuje predvsem denar. In naj dodam: v času, ko sem bil predsednik, plače niso niti enkrat zamujale.

Zdaj so veliko nižji, ker smo jih pred časom zmanjšali. V začetku so bili kakšnih 600.000, tudi 700.000 evrov mesečno, zdaj so okoli 300.000, morda nekaj več.

Drži, imajo pa s takšnim denarjem tudi vse možnosti, da sestavijo moštvo, ki bo konkurenčno v Evropi. Imajo tudi nekaj nogometašev, ki jih lahko dobro prodajo. Iz mladinskih vrst Olimpije prihaja nekaj fantastičnih igralcev…

Kar nekaj jih je. Tudi pri Cimirotiču (koordinator mladih ekip od osem do 14 let) je nekaj zelo nadarjenih. V vsakem primeru je to edini način, namreč vzgoja mladih nogometašev, za katere je prvo moštvo odskočna deska za odhod v tujino.

Šporar, Henty, Abbas, Banyack, Eleke… Kakšnih deset smo prodali za razmeroma dober denar, največ pa smo dobili za Šporarja in Hentyja. Dovolj bi bilo, če bi vsako leto prodali dva ali tri igralce za dva milijona evrov, in hkrati bi morali nekaj narediti v Evropi. To bi bilo dovolj za poslovanje. Pa še kakšnega pokrovitelja bi morali imeti, tukaj smo bili zelo slabi. Za to smo krivi tudi sami, ker se tega nismo lotili bolj resno. Olimpija je eden redkih klubov, ki na majicah nimajo napisa sponzorja. Imeli smo avstrijski Merkur, na koncu smo z njimi spet nekaj sodelovali…

Za kakšnih 300.000 evrov na leto.

To je veliko premalo, Maribor ima veliko več sponzorjev. Nam pa so tukaj vsi govorili: »Ne moremo, šli smo v hokej, ne moremo, dali smo v košarko.«

Strinjam se. Prišli smo do tja in potem izgubljali v prvem ali v drugem krogu. Morda je bil pritisk na trenerje prevelik, morda igralci niso bili pripravljen, morda je šlo za kombinacijo. Težko je reči. Je pa res, da bi to morala biti prva stvar lastnikov in trenerskega štaba: da se je treba dobro pripraviti za Evropo. Jasno, doma moraš zmagovati, da se sploh uvrstiš v Evropo, ampak potem je treba zmagati tudi v Evropi.

Zadnjo pomlad, ko smo imeli veliko prednost na lestvici in smo sedem tekem pred koncem potrebovali zgolj šest točk, da osvojimo prvenstvo, pa smo bili na koncu komaj tretji. Od 21 možnih točk jih nismo osvojili niti šest.

Stanković je dober človek in rad ima nogomet, a nima dovolj izkušenj. Verjetno sem bil kriv tudi sam, ker nisem z njim pripeljal kakšnega izkušenega pomočnika. Veliko sem se pogovarjal z njim, rekel sem mu: »Goran, nujno potrebujemo šest točk, letos moramo biti prvi. Veliko prednost imamo pred Muro in Mariborom, velika sramota bo, če ne bomo prvaki.« Odgovarjal mi je, da je imel veliko poškodb, ampak da bo na koncu vse v redu. Ves čas je našteval nekakšne izgovore in me skušal pomiriti. Hotel sem ga zamenjati, a je prišlo do hudega medijskega pritiska, pa tudi športni direktor in svetovalec za odnose z javnostmi sta menila, da ni dobro, če ga zamenjam tik pred koncem prvenstva. In sem popustil, morda prvič, in naredil napako. Dobro, bili smo tretji in šli smo v Evropo, ampak če greš v Evropo kot prvak, takoj dobiš milijon evrov, še preden začneš igrati.

Drži. Ko sem videl kakšen problem, sem trenerja zamenjal, in vedno se je videlo, da je to prava odločitev.

Dobro, verjetno je bil edini, pri katerem sem naredil napako, Igor Bišćan, morda njega ne bi smel zamenjati. Po drugi strani pa se z njim ni dalo nič dogovoriti. Imeli smo generacijo mladih nogometašev, ki bi morali igrati, da bi jih videli agenti in klubi, da bi jih prodali, on pa jih ni hotel dati v igro. Niso se razvijali, niso dobili možnosti. Na pripravah sta Turkuš in Medved izvrstno odigrala, ko smo se vrnili v Ljubljano, ju ni bilo nikjer več. Rekel mi je: »Ne vidim jih, potrebujem rezultate.« Na koncu je naredil celo to, da ko so agenti prišli gledat Abbasa na zadnjo tekmo in je bilo že vse odločeno, ga ni hotel dati v igro oziroma ga je dal v igro na samem koncu tekme.

Bila sta dobra, ampak nista mogla učinkovito delati, predvsem Stojić je imel težave iz preteklosti, iz prejšnjih poslov.

Nikolić ne. On je bil verjetno najboljši trener, kar jih je Olimpija imela v mojem obdobju. Za njega mi je res žal, da je odšel. Je pa samo napredoval, nazadnje je bil trener pri Lokomotivi iz Moskve. Žal je takrat v afektu žalil temnopoltega napadalca Elekeja in izpadlo je tako, da je bila izjava rasistična, čeprav je dejstvo, da Nikolić ni rasist. Pritisk javnosti je bil velik. Takrat smo ga najprej finančno kaznovali, potem pa je sam želel oditi iz tega okolja, da bi klub razbremenil pritiskov. Kasneje sem ga hotel pripeljati nazaj, a se ni izšlo.

Plačali smo milijon evrov, to je bil najdražji nogometni prestop znotraj Slovenije. Vodstvo Gorice je s tem denarjem pokrilo dve sezoni kluba.

Kaj naj rečem? Še najlažje bi bilo reči: »No comment.« Mladena sem 20 let vodil s seboj in mu pomagal. Ves čas je imel nekakšne probleme, vendar je kazal tudi nekakšno lojalnost. In res je, on stoji za vsem tem. Pripeljal je te Nemce in tudi tiste prve, s katerimi se nismo uspeli dogovoriti. Skratka, tukaj je, nisem pa prepričan, ali mu je uspelo narediti dober posel. Po mojem mnenju bi bilo zanj bolje, če bi se bolj posvetil nogometu, manj pa poslom. Tudi Dina Skenderja je Mladen pripeljal že prvič, vendar ni bilo nobenih rezultatov, pa še negledljivo obrambno igro smo igrali. In nobenih igralcev nismo uspeli prodati. Skenderja sem takrat odpustil in z njim še vse njegove ljudi. In takrat je odšel tudi Rudonja.

Delius je bil zelo vztrajen, hotel je kupiti Olimpijo, in če je nekdo tako vztrajen, verjetno ve, kaj hoče. To vem po sebi. Kadar sem tako prepričan o stvareh, vem, da bom naredil dobro. V času teh pogovorov in podpisovanja pogodbe Mladena Rudonje dejansko ni bilo nikjer, tudi na skupščini ne, vem pa, da je bil ves čas v ozadju. Čas bo pokazal, ali so se dobro odločili. Veste, da sem kupoval mnoge klube. Tudi Leicester City sem kupil in ga dvignil. Portsmouth je bil v stečaju, pa smo ga pripeljali do prve lige, pomagal sem v Sheffieldu… Zdaj težko rečem, kaj se bo zgodilo. Deliusu lahko zaželim vso srečo na igrišču in v poslih, saj si želim, da bo Olimpija še naprej uspešna. Naj jo naredi veliko boljšo, kot sem mu jo zapustil.

Pravim samo, da sem v tem času Olimpiji vrnil njen sijaj, da sem ustvaril okolje, kakršno je v drugih državah. Da sta dva kluba, da je derbi, kot na Hrvaškem Dinamo : Hajduk ali v Srbiji Zvezda : Partizan. Maribor potrebuje močno Olimpijo, da bi lahko bil močan, podobno kot Olimpija potrebuje močan Maribor, da bo lahko močna. Upam, da tudi novi lastniki sebe vidijo v podobni misiji, ne samo v povezavi z denarjem.

Predvsem ima Olimpija veliko nogometašev, ki ne igrajo, plačo pa dobivajo. Bivši direktor je to zapustil in do zdaj je tako ostalo. Olimpija ima več kot 40 igralcev. Močan klub mora imeti tri vratarje, 20 nogometašev in kakšne tri štiri mlade, ki šele prihajajo in trenirajo s klubom ter včasih dobijo priložnost. Po mojem mnenju je idealna številka 27 igralcev. Pri Leicestru sem imel 25 nogometašev.

Drži, a imajo zraven deset podružničnih, manjših klubov, kjer ti nogometaši potem igrajo kot posojeni. Lep primer je Enrik Ostrc, ki ga je kupil francoski Troyes in ga zdaj posoja Olimpiji, kjer pa žal premalo igra…

V zadnjem času so bili med temi samo Goran Stanković in nekaj njegovih pomočnikov. Pred tem so bili to Rodolfo Vanoli, Luka Elsner, Safet Hadžić… Veliko jih je bilo in vsi so imeli pogodbe, s katerimi so ostali na plačilni listi še pol leta. Tudi to bodo verjetno v prihodnosti drugače reševali.

Vsi pri Olimpiji imajo zelo visoke premije za zmage in uvrstitve v Evropo in tudi to je mogoče spremeniti. Zadnji trener Savo Milošević je pripeljal nekaj nogometašev, s katerimi smo se mučili, pa nikogar niso prepričali in nikoli niso zares zaigrali. Po drugi strani smo pripeljali Špeharja, ki ga je dobesedno skril. In spet, ponujal se nam je Ante Vukušić, izvrsten strelec, pa ga Savo ni hotel vzeti…

Verjetno bom ostal v Ljubljani, v Sloveniji sem vložil veliko denarja v različne projekte.

Petnajst let sem se mučil s tem. Kupil sem zemljišče in v tistem času mi je župan Boris Popovič pomagal.

Referendum je organiziral, da bi mi vzel zemljišče, ki sem ga drago plačal. Tega res ne moreš videti nikjer na svetu. Za takšno stvar bi šel v Angliji ali drugje po Evropi takoj v zapor. Nekomu vzeti nekaj, kar je njegovo, je kriminal.

Vse skupaj kakšnih 12 milijonov evrov. V tem parku bo mogoče zgraditi kakšnih 300 stanovanjskih enot, ki bodo med seboj zelo različne, namenjene bodo različnim starostnim skupinam. Mesto Koper potrebuje stanovanja za mlade ljudi, mlade družine, ni dobro, da se ljudje selijo z obale, ker nimajo ustreznih pogojev. Gradnja je še daleč, v bistvu je referendum šele določil, da zemljišče pripada lastnikom. Kar se mene tiče, tam ne bom zidal, ampak bom svoje zemljišče prodal. Priznati moram, da sem se utrudil.

Če povem po pravici, mi bo brez športa težko. Že dolgo živim s tem. Ko sem prodal Portsmouth, sem takoj kupil Leicester. Nisem še dobro končal, pa sem že začel s Sheffieldom. Potem sem spoznal Borisa Popoviča, ki je prosil, da jim pomagam v Kopru. In že sem šel v Olimpijo, kamor me je pripeljal Mladen Rudonja. Odločil sem se za Ljubljano, čeprav so mi ponujali Crveno zvezdo in Partizan, tudi Hajduk. Ampak če povem po pravici, so to klubi, ki imajo veliko večje probleme kot Olimpija. Tam se, tudi zaradi navijačev, ki delajo tudi stvari, ki jih ne bi smeli, ne bi dalo veliko narediti. Kakorkoli, v zadnjih 15 letih nisem bil niti en dan brez nogometa.

Ne, seveda ne. Predvsem bom pazil, da ne bom imel več tako stresnega posla, kot je bil ta pri Olimpiji. Veste, bil sem na meji, da povsem zbolim. Če ne bi bil telesno in psihično tako močan, bi končal v postelji. Vedeti morate, da mi je bilo dovoljeno zapraviti samo deset milijonov iz svojega sklada. Zapravil pa sem več kot 24 milijonov. Če bom šel v nogomet, bo to kakšen manjši klub.

Ne vem. Bolj verjetno je, da bo to v Italiji. Ali v Angliji. V Anglijo me ves čas vabijo, pred pol leta sem imel ponudbo tudi iz Newcastla.

Ja, a gre predvsem za ljudi iz Azije in Rusije, ki bolj kot denar potrebujejo osebo, ki je vredna zaupanja, ki je čista. Proper person, kot pravijo Angleži. V bistvu bi bil na ta način partner nekemu novemu lastniku.

Rad bi še naprej ustvarjal. Morda bom šel v kakšen klub iz tretje lige in ga poskušal pripeljati v prvo ligo. Moral pa bo biti klub, ki ima navijače in mesto, ki za klub živi.