Intervju Iztok Čop, nekdanji veslač: Nogomet je na prvi fronti, mi čakamo zadaj

Tudi na današnji volilni skupščini Veslaške zveze Slovenije ne bo več kandidiral za mesto selektorja, ostaja pa predsednik blejskega veslaškega kluba. Kot vselej, je 48-letni Gorenjec tudi v času epidemije koronavirusa jasno izrazil svoj kritičen pogled na realnost in na skrb vzbujajočo prihodnost našega športa.

Delujem in gibljem se predvsem v veslaškem okolju in v tem niti ni bilo toliko okužb. Pravzaprav sem bil presenečen, da je bilo tega tako malo. Vsaj kolikor jaz poznam stvari, so bile okužbe posledice nekaterih reprezentančnih akcij oziroma dejanj posameznih reprezentantov. Pri najštevilnejši okužbi, ki se je pojavila po evropskem prvenstvu do 23 let, se je na koncu izkazalo, da je prišla z zabave ene od reprezentanc v tednu po prvenstvu. Tisti reprezentanti, ki se zabave niso udeležili, so bili negativni. Rečem lahko, da glede na to, da tekmovanja potekajo na visoki ravni, teh okužb ni bilo veliko, seveda pa so odmevne, saj v primeru okužb odpadejo nastopi na tekmah. Pri veslanju smo skupine, ki še trenirajo v klubu, zmanjšali na minimum. Gre za športnike, ki imajo primerno kategorizacijo, praviloma se dela samo v enojcih. Klubskih prostorov se praktično ne uporablja. Pridejo, vzamejo čoln in gredo na jezero. Prednost našega športa je, da pri njem ni osebnih kontaktov. Pri mlajših kategorijah smo podobno kot spomladi omogočili simulatorje in zdaj dobivajo on-line programe treningov, potem poročajo trenerjem. Seveda pa se pojavlja monotonija, a to je že druga tema.

Osebno niti nimam težav, saj imam srečo, da delam doma, kjer imam pisarno. Sem pa precej manj med ljudmi. Verjamem, da smo se naučili vsaj tega, da bomo na koncu zgodbe, če ne drugega, vsi imeli vsaj višje higienske standarde in da na blagajnah ne bomo drug drugemu dihali za vrat ter se vrivali v vrste.

Kolikor poznam stvari, predvsem v veslaškem svetu, moram reči, da so si prizadevali predvsem za to, da bi se izpeljalo čim več tekmovanj. Seveda so bili načini od države do države različni, ker so bile tudi politike posameznih držav različne, a od poletja naprej, in to me zelo veseli, smo izpeljati večino evropskih prvenstev. Večji problem so bile lokalne in manjše regate, ki jih organizatorjem zaradi zdravstvenih, pa tudi finančnih in kadrovskih zahtev ni uspelo izpeljati. Tako spet pridemo do mlajših selekcij, ki so bile z izjemo državnih prvenstev praktično brez tekmovanj, in res me skrbi, kakšne posledice bo to imelo v prihodnosti.

Če bo uspelo nogometu, bo to dobro za ves šport. Nogomet je najmočnejši, ker ima veliko finančno podporo in močan vpliv, pa tudi organizacijsko je eden najzahtevnejših športov. Vemo, koliko igralcev nastopa, vemo, da prihaja do osebnih kontaktov, zato morajo spoštovati posebne protokole. Nogomet je na prvi fronti, mi čakamo zadaj. Seveda pa si želimo, da bi v tekmovanja čim prej lahko vključili tudi mladino. Vidimo, kako pri nas trpijo, ker ne morejo trenirati v skupinah, pri ekipnih športih pa je to še bolj pomembno.

To je res, po drugi strani pa moramo vedeti, da ko je športnik aktiven, ko je tako obremenjen, kot so vrhunski tekmovalci pač obremenjeni, mu je težko reči, naj diha samo skozi nos ali uporabi masko. V žaru tekme je tisto, kar te žene naprej, predvsem rezultat, na katerega misliš do konca tekme. Pa še nekaj je res: če so tekmovalci testirani, do okužb na igrišču ne bi smelo prihajati. A res je tudi to, da vedno ostaja minimalno tveganje.

To se v zadnjem času dogaja pri vseh tekmovanjih. A tisti, ki na dan tekmovanja ni zdrav, pač ne more nastopiti. Ja, lahko bi rekli, da tekmovanja niso povsem regularna, lahko tudi vse ukinemo. Sprejeta je bila odločitev, da gremo naprej, pod določenimi pogoji, z nekaterimi novimi pravili. Mislim, da so bila letos vsa prvenstva v zadnjem času, vsa tekmovanja, nekoliko okrnjena. Nekateri niso tekmovali zaradi tveganja, drugi zaradi okužb, tudi cele reprezentance… A tudi kriterije regularnosti je treba postaviti na novo.

Za vse športnike je nastopanje pred množico gledalcev prijetnejše kot v tišini. Domnevam, da je v športih, ki se odvijajo v arenah, ta sprememba občutnejša kot v panogah, katerih tekmovališča so obsežnejša, gledalci pa so prisotni le v določenih predelih, navadno v ciljnih prostorih. Nekateri zaradi tega, ker zdaj gledalcev ni, trpijo bolj, drugi manj. A če se vrnem k prej omenjeni dilemi: ali se tekme odvijajo pod temi pogoji ali pa se sploh ne odvijajo. Mislim, da je bolje, da tekme so, in da se bo treba prilagoditi, hkrati pa upajmo, da so to zares začasne rešitve in da se bomo vrnili k tistemu, na kar smo bili navajeni, tudi h gledalcem.

Takšne debate so vedno aktualne. Ampak po mojem mnenju je treba iti preko tega. Dobro, lahko rečemo, da je bila konkurenca okrnjena, ampak po drugi strani bi lahko tudi trdili, da je bilo v marsikaterem športu pred 50 leti lažje zmagati kot danes, ker je bila konkurenca manj zgoščena. Mislim, da je zmagovalcu treba priznati, da je bil v določenem trenutku in določenih pogojih najboljši. Razglabljati o tem, kdaj je bilo konkurence več, je brezpredmetno. Tako kot je bil tisti, ki je zmagal v Moskvi ali Los Angelesu, prvak, tako bo tudi zdaj, ko bodo tekmovanja izpeljana. In še to: upam, da bodo naslednje leto olimpijske igre organizirane, ko bodo vsi športniki zdravi. Bi se pa v istem slogu teoretično lahko spraševali, ali bi letos, ko ni bilo iger, zmagal nekdo, ki naslednje leto ne bo več tako dobro pripravljen.

Imam dve hčerki, ki sta zelo aktivni. Ena lahko vadi v klubu, druga trenira doma. V kombinaciji s šolo na daljavo, ko so otroci vse do večernih ur ves čas za računalnikom, si je težko predstavljati, kakšne stiske doživljajo. Otrokom primanjkuje motivacije, zato imamo starši in trenerji težko nalogo, da jih spodbujamo k temu, da kljub epidemiji vztrajajo na svoji poti. Da jim dopovemo, naj ne bodo vzorni državljani tako, da ležijo na kavču z daljincem v roki, kar se mi zdi prvovrstna neumnost. Morda je to, da ne bodo izpolnili rezultatskih pričakovanj, najmanj pomembno. Huje se mi zdi, da trpijo gibalne sposobnosti cele generacije, kar je v raziskavi potrdila tudi fakulteta za šport. Dolgo časa bo trajalo, da bodo otroci prišli na staro raven gibalnih sposobnosti, kar bo najprej najbolj občutil šport, čez desetletja pa zdravstvena blagajna.

Mnogi, ki ne prevzemamo odgovornosti, jih imamo, saj je tako lažje pametovati. Marsikaj lahko vzamem v zakup, a tako hipne odločitve, kot se dogajajo v zadnjih mesecih, so begajoče in vidimo, kam so pripeljale. Ne verjamem, da se bo na področju športa otrok in mladine kaj sprostilo, dokler mladina ne bo šla v šolo.

Odkar sem aktiven v športu, se mu ne glede na to, kdo je na oblasti, vedno nekaj odvzema, nikoli pa se mu nič ne vrne. Tudi v času konjunktur. Nesprejemljivo je, da na ministrstvu, pristojnem za šport, športu pripada manj kot odstotek proračuna. Temu primerna je tudi pozornost. Vodilni razmišljajo v stilu, češ saj se na šport vsak spozna, zato bo že nekaj storil. Športna sfera pa je vselej pohlevna in prizanesljiva. In na koncu si reče, da je dobro, saj bi lahko bilo še slabše.

Težko sodim, ker nisem neposredno vpet v dogajanja, medtem ko sem v številnih prejšnjih vladah bil. Na začetku mandata nove vlade sem se bal, da bo športu ukinila sredstva, ki jih brez tekmovanj ni mogel počrpati. Vesel sem, da je takrat športna srenja prepričala oblast, da morajo programi teči naprej, ne glede na to, ali se tekmovanja odvijajo ali ne.

Ne vem, kako intenzivno in uspešno potekajo razgovori vodilnih v olimpijskem komiteju z vlado in pristojnim ministrstvom. Več aktivnosti sem videl spomladi v zvezi s tem, kako otroke vrniti v trenažni proces. V zadnjih mesecih so prizadevanja težja, saj je težko najti argument, zakaj otroka spustiti na trening, ne pa tudi v šolo. Po eni strani sem vesel, da se razmere ne zaostrujejo, da lahko potekajo vsaj tekmovanja na najvišji ravni. Po drugi strani pa me jezi, da se politika ne zaveda dovolj, da šport vzgaja najbolj zdrave državljane. Res je na krajši rok za državo dražje, da finančno podpira šport otrok in mladine, na dolgi rok pa precej cenejše. In tega se doslej ni zavedala še nobena politična struja. Da je tako, so krivi tudi športni funkcionarji, ki imajo v svojih športnih panogah lastne interese, pri skupnih prizadevanjih pa fige v žepih, zato je z njimi lažje manipulirati.

Državnega sekretarja ne poznam in niti ne vem, kje v športu je deloval. Na sestanek me ni povabil, niti tega nisem pričakoval. Bolj pomembno kot druženje z mano je, da bi državni sekretar in direktorat za šport dobro sodelovala s krovno športno organizacijo.

Olimpijski komite izpostavlja probleme, o katerih govorim. Pomembno je vedeti, da interventni davčni ukrepi, ki so bili uvedeni v času ekonomske krize pred desetletjem, še vedno veljajo in športu jemljejo znaten del sredstev. Vse to, kar v pismu našteva OKS, drži. S prepovedjo opravljanja pridobitnih dejavnosti, ki so nujne za preživetje društev, je pod vprašanjem preživetje le-teh in posledično možnost organizirane ter strokovno vodene vadbe tudi v prihodnje. Trditve državnega sekretarja za šport, da so pozivi vladi k ponovnemu razmisleku o dodatni pomoči športu »neresno in neodgovorno početje«, govorijo o njegovem poznavanju področja. In konec koncev tudi o splošni razgledanosti, obenem pa potrjujejo številne dvome v slovenski športni družini o smiselnosti sekretarja s takšnim »poznavanjem« področja v kabinetu predsednika vlade.

Če so predlogi ukrepov že znani, to še ne pomeni, da niso nujni in koristni. Dodatna trditev, da so klubi, če jim ne bo uspelo počrpati sredstev po pravilih preteklih »normalnih« tekmovalnih sezon, nesposobni, pa je žalitev, ki je resorni sekretar niti pod razno ne bi smel izustiti. Očitno mu ni jasno, da športni delavci, v veliki večini prostovoljci, športnim organizacijam namenjamo svoj prosti čas, oblast pa nas brezsramno duši z vse obsežnejšimi birokratskimi zahtevami.

Glavni problem slovenskega veslanja je, da nimamo posadke, ki bi bila konkurenčna na mednarodni sceni. Zato na treningu doma nimamo stika z visoko kvaliteto. To pa je pogoj za dober trening in napredovanje. Prednost imajo velike reprezentance, ki imajo oster naborni kriterij. To je prišlo še bolj do izraza letos, ko ni bilo velikih tekmovanj, zato so imele razvite veslaške velesile v nasprotju z nami močna domača izbirna tekmovanja. Zelo pomembno bi bilo, če bi se mlajši veslači, stari med 15 in 20 let, razvili v vrhunske športnike.

Trenutno je moj odgovor negativen. Moje iluzije so se razblinile pred leti. Poglejte sestavo izvršnega odbora olimpijskega komiteja. Na volitvah si, z izjemo neposredno delegiranih, mesta v njem ni priboril niti en športnik, kar me zelo žalosti. Športne izkušnje in prioritete so bolj ovira kot prednost. Volilno pravico ima približno sto delegatov, s katerimi manipulirajo predvsem tisti, ki upravljajo s športnimi objekti in lahko z glasovi pogojujejo uporabo le-teh ter določajo ceno.

V praksi zelo težko. Dvanajst let sem bil zelo aktiven, pustil sem neki pečat. Na koncu sem ugotovil, da sem za prostovoljne aktivnosti porabil več časa in živcev kot za tiste, od katerih živim. Prej ali slej omagaš. Zato sem se odločil, da bom svojo energijo posvečal blejskemu klubu in veslanju, ki ga najbolje poznam in mi največ pomeni.

Takšno priznanje bi bilo nedvomno lepo. V Sloveniji nas je več, ki izpolnjujemo ta pogoj za prestižno funkcijo. Toda v organih OKS, z izjemo Mira Cerarja, ni nikogar izmed nas. Dokler bo v praksi veljalo, da je to, da imaš izkušnje, kakršnih si v zrelih letih ne moreš pridobiti, slabost, imaš v Sloveniji oteženo pot.

Na splošno me moti razmišljanje, da v organe zvez silimo ženske le zato, da zapolnijo predpisane kvote. Ženske vidijo probleme na področjih, ki jih moški morda niti ne opazimo, zato so vselej dobrodošle. Je pa res, da so materinske obveznosti težje kot očetovske in zahtevajo več časa in energije. Morda se tudi zato ženske redkeje odločajo za športno funkcionarstvo.

O tem sem razmišljal in izbira bi bila težka. Za najboljšega bi izbral Rogliča, ker ga je izbrala tudi Mednarodna kolesarska zveza. Med Dragićem in Dončićem bi izbral Dragića, ki sicer nima tako impresivne statistike kot Dončić, a je v končnici ogromno prispeval k igri Miamija, ki je dosegel izjemen uspeh.