Intervju Hrvaški igralec Goran Bogdan: Domoljubni filmi ne obstajajo. Obstajajo dobri in slabi filmi.

Goranovo življenje je daleč od Nikolovega, prav tako so zelo drugačne vloge, v katerih smo ga videli doslej. Širša javnost ga je prvič opazila v hrvaških komedijah Sonja i bik in Svečenikova djeca, v katerih je igral takoj po diplomi na igralski akademiji, potem pa so poleg domačih filmov kmalu sledile tudi vloge v tujih produkcijah. Med drugim je igral v britanski seriji o balkanski združbi Zadnji panterji, ameriški seriji Fargo in filmu Petra Greenawaya Goltzius in Pelikanova druščina. V zadnjem času igra tudi v različnih srbskih serijah, od Močvare do »jugo« hita Sence nad Balkanom v režiji Dragana Bjelogrlića, kjer igra vohuna Mustafo Golubovića.

Korona, čeprav pravi, da je v eksistencialnem smislu prizadela tudi njega, ga ni ustavila. Samo uro po tem, ko sva se dobila v Zagrebu, je že hitel proti jugu Hrvaške, kjer snema serijo z Daliborjem Matanićem, naslednji dan pa je bil že na snemanju v Beogradu. Kadar je mogoče, se vrne tudi v domači Široki Brijeg. Malo mesto v Hercegovini, kjer je odraščal, ima, kot nostalgično pripomni, globino in širino, ki se ju je navzel tudi sam. Kot eden od šestih otrok dveh matematikov, univerzitetnega profesorja in srednješolske učiteljice, je pred igralsko akademijo končal študij ekonomije, še prej pa igral kitaro v rock bendu, nastopal v amaterskih predstavah, ustanovil glasbeni festival in si v videoteki, v kateri je delal, že kot najstnik ogledal na stotine filmov.

Da, Glogovac je umrl, nisem pa dobil vloge kar tako, saj sem se udeležil avdicije, ki je potekala na območju celotne nekdanje Jugoslavije. Glavno vlogo bi sicer res moral igrati on in so z njim že potekale priprave na film. Srđan in Glogi sta bila prijatelja in sta delala skupaj več filmov že pred Očetom, potem pa se je produkcija ustavila in smo morali delati vse od začetka. Scenarij smo morali prilagoditi meni, tako da se je veliko spremenilo, snemanje pa se je prestavilo za deset mesecev.

Ni šlo za spremembe, vidne prostemu očesu. Bolj je šlo za nianse, ki so se prilagajale mojemu habitusu. Nebojša je imel neko svojo avro, jaz imam svojo, tako da so bile spremembe narejene filigransko, bolj na čustveni ravni, ne pa toliko v sami zgodbi in okoliščinah dela.

Ne. Imel sem priložnost spoznati tega človeka, nisem pa ga hotel spoznati pred koncem snemanja, da ne bi padel v past posnemanja. Njegova borba za otroke traja že od leta 2015, ko smo začeli snemati film, in se še danes ni končala, čeprav smo se vsi angažirali, da bi mu pomagali. Država, vlada in druge institucije enostavno nimajo posluha za to. Otroci so tako še vedno pri rejnikih.

Dogajajo se in se še vedno niso rešile. On je v tem času celo kupil hišo in si našel delo, a mu otrok še vedno nočejo vrniti.

Zelo. Đorđe je čudovit človek, miren in ponižen, in če bi ga spoznal prej, bi ga čisto podzavestno začel posnemati. Zgodba je izjemno močna že sama po sebi, gre za resnične dogodke, v igri so otroci, zato sem, da bi lahko povedali čim bolj prepričljivo zgodbo, poskušal obdržati čim bolj objektiven pogled.

Prišel sem do sklepa, da je nemogoče, da mu ob vsem tem, kar se mu dogaja, ne poči film, da ga ne prevzame bes, da ne naredi nekega sranja. Pred seboj sem imel končan scenarij in vedel sem, kaj zahteva in kako do tega priti, edino, kar je bilo logično, pa je bilo to, da ta človek mora biti tak, kot je bil – skrušen in ponižen, sicer bi reagiral drugače. Bil bi bolj egoističen, besen.

Sam sem nekaj vmes. Ne prevzema me bes, hkrati pa tudi nisem tako pasiven kot on. Verjetno bi bila moja reakcija nekaj vmesnega. Nimam otrok, zato težko rečem, kako bi se odzval. A zagotovo drugače.

Srbija se tako kot vse druge države bori s svojimi demoni in jih rešuje sproti. Nihče ni boljši, vsi smo isti, tako Hrvaška, Slovenija, Srbija kot Bosna in Hercegovina. Vsi se še borimo za svobodo brez korupcije.

Da, to je jug Srbije, ki je prelep, hkrati pa apokaliptičen. Je prava slika zoba tranzicije, ki je zagrizel v to državo. Po Srbiji oziroma po celotni bivši Jugi sem zaradi snemanj precej potoval, zato sem že veliko videl, a tako temeljito in poglobljeno kot med snemanjem filma Oče tega dela Srbije še nisem spoznal. Mesec in pol smo živeli v Priboju in mesec dni v Boru, tako da sem začutil mesto iz prve roke. Ljudje so neverjetno dobri in topli. Jug Srbije je res domačen kraj, Srbi pa so ne glede na zapuščino širokega in velikega srca.

Prepoznajo me, ker dosti gledajo serije.

Do zdaj nisem imel niti ene slabe izkušnje, vsi so me vedno sprejemali, tako da se tam počutim neverjetno prijetno. Zato bi toplo priporočil, da vsi, ki imajo zadržke zaradi preteklih dogodkov, gredo tja in vidijo, kako je. V prvi vrsti smo vsi ljudje iz mesa in krvi.

Sam sem vedno nasprotoval posploševanju in ga imam za nekakšno intelektualno lenobo. Ne verjamem, da tako velikima skupinama ljudi, s štiri ter šest in pol milijona ljudi, kolikor jih živi na Hrvaškem in v Srbiji, lahko pripišemo neko skupno čustvo. Rekel bi, da obstaja medijsko ustvarjen trend, ki je cikličen. Moj trenutni odgovor na vaše vprašanje bi bil v tem primeru pritrdilen. Ustvarja se neka klima, in sicer zaradi neartikuliranosti političnega jezika in barbarskega vedenja, s katerima se meče pesek v oči in preusmerja pozornost s pomembnejših problemov ter se, kot poje reper Vojko, govori: »Kriva je vlada, krivi so Srbi.« V zadnjem času se to potencira, čeprav je popolnoma nepomembno. Mislim, da bi bili Srbi presrečni, če bi res imeli takšno moč, kot jim jo pripisujejo mediji. Hrvatom, kot sem bral v nekem ekonomskem članku, ker je v meni vseeno ostalo nekaj ekonomije, ustreza ekonomsko močna Srbija, ker potrebujemo takšne sosede, tako da z metanjem polen pod noge delamo največjo škodo samim sebi, in to v ekonomskem, gospodarskem in razvojnem smislu.

Hrvati so v zobeh imeli tudi Slovence. To govori samo o nekulturi nekoga, ki tako čuti ali govori. Včeraj sem gledal televizijski dnevnik, kjer so poleg te nore situacije s korono govorili tudi o tem, kako ustaviti sovražni govor. Sovražni govor privede do takšnih dejanj, kot je bilo streljanje na vladno palačo na Gornjem trgu, ker je fant obtoževal vlado za 30 let slabega vodenja države. Gledal sem tudi dokumentarec Davida Attenborougha Life on Our Planet, v katerem niso pomembni narodi, religije in druge razlike med nami, ampak naš planet. Ljudje, ki propagirajo sovražni govor, temu pravijo modrost, na tiste, ki pozornost namenjamo globalnemu segrevanju, pa gledajo kot na naivneže. Kaj bi se zgodilo, če bi jim pustili, da v tem sovražnem govoru gredo do konca? Kaj bi radi? Da Hrvaško obdamo z zidom? Da bomo potem tu samo stoodstotno Hrvati? In kaj to – biti stoodstoten Hrvat – sploh pomeni? Je tak človek boljši? Ali ta človek prispeva k družbi samo s svojimi krvnimi zrnci? Jaz sem največji domoljub v tej državi, ampak ali čistoča krvnega zrnca nujno pomeni, da je dobra za to državo? Če želimo dobro svoji državi, in jaz ji zagotovo želim, ker sem Hrvat, kamorkoli grem, se moramo boriti samo za to, da nam bo v tej državi bolje, in v tej borbi kot orožje ne vidim prebiranje krvnih zrnc.

Kdo mi ima kaj zameriti? To je moje življenje. Delam, borim se za svoj kruh, plačujem davke na Hrvaškem, in to po najvišji stopnji v Evropi. Kakšno nedomoljubje? Jaz verjamem v državo, ki se gradi, ki napreduje, raste, ki je vedno boljša, in to je zame opis domoljubja, ljubezni do domovine, ki je imam v ogromnih količinah.

Res je. Hrvaška je bila do leta 2015 v organizaciji filmske produkcije vodilna v regiji. V Avstriji in tudi širši okolici so kopirali projekte našega Havca (Hrvaški avdiovizualni center, op. a.), potem pa je prišlo tisto nesrečno leto 2015, ko se je zgodil novi val nečesa…

Ne vem, česa. Nacionalizma, rušenja? Rušil se je Havc, rušil se je Hrvoje Hribar (nekdanji direktor Havca, op. a.). Zdaj se spet postavljamo na noge, ampak izgubili smo pet let. Bral sem, da bi morali snemati več domoljubnih filmov. Domoljubni filmi ne obstajajo. Obstajajo dobri in slabi filmi. Havcu so očitali, da financira filme, ki so antihrvaški. Ne obstaja antihrvaški film, obstajata dober in slab film. Če bomo na filme gledali tako, bomo končali v stanju, kakršno je bilo v komunizmu, in naši filmi bodo padli na raven režimske propagande. V glavi nam je ostala slaba komunistična mentaliteta. Televizija, časopisi, kultura postajajo programska glasila in sledijo samo eni ideologiji, novinarstvo pa bi po svoji definiciji moralo stremeti k resnici. Stalno se vračamo v neki predzgodovinski moment in se še vedno čudimo izumu kolesa. Svet gre naprej in mu je vseeno za nas. Povozil nas bo.

Ne, film mora večinsko pripadati eni državi, kar mislim, da je neumnost. Kot da bi rekel, da je Guernica španska ali Klimt avstrijski.

Mi ne potrebujemo epov, temveč dobre filme. Poglejte, kako neslavno je končal General, ta veliki vojni ep (film o Anteju Gotovini v režiji Antuna Vrdoljaka, op. a.). Dobili smo nekaj ravno nasprotnega. Tega človeka bi morali slaviti, izpadlo pa je tako, kot da smo sami sebi skočili v usta.

Ne. Oče je imel 52 snemalnih dni, vse je bilo posneto na 16-milimetrski trak, imel je ogromno lokacij in visok proračun. Pol filma smo se selili, padli smo v zimo, zamujali, včasih smo zaradi filmskega traku in krajšega dneva lahko posneli le dva, tri prizore na dan. Oče je imel srečo, da je zaradi odličnega scenarija dobil sredstva od vseh fondov, na katere se je prijavil, od Medie do Eurimagesa, in v več državah – Nemčiji, Franciji, Sloveniji, BiH, Hrvaški in Srbiji – tako da je imel proračun okoli milijona evrov. A ta bi bil v normalnih okoliščinah oziroma v kaki drugi evropski državi veliko višji, zagotovo najmanj štiri milijone evrov.

tudi fizično zahtevno.

Najzahtevnejše se je bilo pripraviti na vlogo. Človek, ki ga igram, je lačen, jaz pa sem precej močan in sem se moral spraviti v to stanje. Naporni so bili treningi, vaje in priprave, samo snemanje pa je, če so priprave dobre, bolj izvedba.

Da, največ časa potrebujem za to, da vlogo nosim s sabo, da razmišljam o njej, da vse, kar delam, delam skozi prizmo tega. Včasih je to možno, včasih pa ne.

Nikakor, nasprotno. To me polni, to mi daje krila, vse mi je lažje, ko delam nekaj takega.

Obstajajo in vloge, pri katerih začutim, da jih bom slabo izvedel, zavrnem.

Ne. Do takrat sem mislil, da takšen mraz obstaja samo v dokumentarcih. Ljudje tam živijo normalno na –35 stopinjah Celzija. To je bila tudi najnižja temperatura, na kateri sem delal. Res je bilo grozno. Pri teh stopinjah sem enkrat vozil tudi motor in zmrznil. Prsti so, čeprav sem nosil rokavice, potrebovali 45 minut, da so se vrnili v prvotno stanje.

Nikoli hitreje. Res hitro.

Sodeloval sem v ameriških projektih, ki so se snemali povsod po svetu, in zdaj se spet nekaj obeta.

To je še vprašanje. Korona je vse obrnila na glavo. Kazalo je, da bo dobro leto, potem pa se je zgodilo, kar se je. Če bi bilo normalno leto, bi bil zdaj na premieri tega filma.

Ljudje se držijo ukrepov, nosijo maske, tako da se pazimo, kolikor se lahko. Bral sem tudi, kako snemanja potekajo v Hollywoodu. Ekipa se med snemanjem testira vsaka dva, tri dni, vsi so v hotelih, ločeni od drugih, tako da se zmanjša možnost širjenja okužbe. Vedno se najdejo načini, ljudje smo preživeli tudi hujše stvari, tako da sem za človeški rod po tej strani optimističen. Vsaj kar se tiče korone.

Kako da ne. Sem svobodni umetnik in že dolgo nisem dobil plače, tako da sem korono precej občutil. Po drugi strani pa sem bil tri mesece v stanovanju, in ko se je zmanjšalo število izhodov, so se zmanjšali tudi stroški.

Da, gre za serijo, ki jo Matanić snema za HTV. Dela jo s producentko Ankico Jurić Tilić, gre pa za serijo v šestih delih po romanu Roberta Perišića Područje bez signala. Ta roman je bil nagrajevan po vsem svetu in je preveden v več jezikov.

Čudovito. Tja grem, kadarkoli lahko. To je malo mesto, ki ima polno nekih epitetonov. Skozi zgodovino so nanj velikokrat gledali negativno, a ima to malo mesto močno kulturo in je zelo raznovrstno. Ima dva festivala, glasbeno šolo, likovno akademijo in vrsto drugih stvari, tako da ima svojo globino in širino.

Ustanovil sem ga v času pred igralsko akademijo, ko so mi bili enako pri srcu glasba, film, literatura in likovna umetnost. Želja po umetniškem ustvarjanju prihaja iz istega vodnjaka, tako da to pravzaprav ni nič čudnega.

Haha. Malo nas je, ampak smo dobro razporejeni.