Anita Ogulin svoje delo preprosto živi. Moč in notranji mir vsako jutro najde na sprehodu ob Savi. Letošnji december je zanjo še težji, saj so stiske ljudi večje. In čeprav se vedno rada odzove vabilu na pogovor, se je bilo za pogovor tokrat težko dogovoriti.
V zadnjem času ste od jutra do večera na terenu – kje ste, kaj delate?December je pri našem delu že leta najbolj temen, najbolj zaseden mesec. Ob zaključku leta se ljudje spomnijo na tiste, ki so manj srečni, in ponudijo pomoč. Hkrati je to čas, ko se stroški bivanja bistveno povečajo, ko je zgodaj tema, ko so pričakovanja otrok glede prazničnih dobrin in dobrot večja. V tem času se povečajo potrebe po pomoči. Zato smo seveda ljudem, predvsem otrokom in družinam v stiski, ki pomoč nujno potrebujejo, ves čas na voljo. Na voljo smo donatorjem in vsem, ki nas kakorkoli potrebujejo. Trudimo se neposredno in konkretno pomagati, trudimo se povezovati. In obseg tega je tako velik, da smo v zgodbe vpeti zares vse in cele dni.
Med prvim valom so vas videvali med sprehodi ob Savi. Iz vašega obraza se je že takrat razbralo, da ste utrujeni, zaskrbljeni. Lahko rečete, da je letošnje leto za vas in vašo ekipo še bolj naporno, kot so bila zadnja leta?Absolutno. Koronavirus je od vseh nas na Zvezi prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste - Polje zahteval prilagoditve. Mi sami smo morali upoštevati ukrepe, paziti na lastno zdravje, na zdravje naših bližnjih. Hkrati so se zaradi ukrepov bistveno povečale potrebe po pomoči po vsej Sloveniji. Ljudje so ostajali brez služb, brez varnosti, brez strehe nad glavo. Rešitev pa ni bilo na spregled. Morali smo reagirati takoj. In še vedno to počnemo. Država namreč ni dovolj učinkovito poskrbela za najšibkejše. Še vedno se dogajajo izvršbe, še vedno se dogajajo deložacije. Ljudje so v negotovih položajih, izgubljajo življenje, kakršnega so poznali. Revščina se poglablja, a še huje je, da se širi tudi med ljudi, ki so doslej resnično zmogli sami. Ja, mirno lahko zatrdimo, da je to leto sila naporno.
Omenili ste deložacije. Bi bila ustavitev izvršb smotrn ukrep za blažitev krize? V Veliki Britaniji je denimo vlada zakonsko določila, da morajo podjetja, ki dobavljajo energente, v času kurilne sezone socialno ogroženim omogočiti odpis terjatev in plačila ter pripraviti možnost kasnejšega plačila na obroke.Vedeti moramo, da si večina ekonomsko prizadetih čez poletje ni opomogla, je pa bila deležna dragih moratorijev za kreditne obveznosti. Probleme imajo ljudje, ki imajo več kreditov. Tisti, ki zares in opravičljivo ne zmorejo plačevati tekočih obveznosti položnic, doživljajo visoke zamudne obresti in izvršbe. Problem so najemnine pri zasebnih lastnikih, tako za stanovanja kot za poslovne prostore. Dogajajo se rubeži, brez milosti se dogajajo tudi deložacije. Žal.
Mi smo že leta 2014 predlagali vzpostavitev poroštvenega sklada države za osnovne življenjske stroške družin in posameznikov, ki so v stiski znajdejo zaradi nepredvidljivih dogodkov. Pandemija in njene posledice zagotovo spadajo v to kategorijo. Gre torej za poroštveni sklad države, ki bi urejal moratorije za plačila najemnin, kreditov za rešitev osnovnega stanovanjskega problema ter stroškov vode, elektrike in ogrevanja. Moratorij bi moral biti zagotovljen v prehodnem obdobju socialne ogroženosti družin, ki nastopi zaradi izgube zaposlitve, smrti v družini ali drugega izrednega dogodka. S tem ukrepom bi družinam omogočili, da v določenem obdobju poskusijo rešiti nastali položaj brez strahu pred izgubo bivališča. Porok za obveznosti, ki bi v tem času nastale in jih ob neuspeli rešitvi situacije družina ne bi mogla povrniti, bi bila država prek poroštvenega sklada. Trajanje moratorija bi se moralo omejiti na največ tri leta in bi bilo povezano z aktivnim iskanjem zaposlitve. Družini oziroma posamezniku bi se v obdobju moratorija pomagalo s pripravo finančnega sanacijskega načrta za krizno obdobje in za obdobje po kriznem obdobju. Tako bi se posameznika oziroma družino opolnomočilo in omogočilo njihovo aktivno legitimacijo.
A ustanovitev poroštvenega sklada se ni zgodila. Ali je bil naš sistem sploh pripravljen na to, lahko bi rekli, naravno katastrofo? Ali smo imeli pripravljenih dovolj vzvodov za hitro pomoč?Žal ne. Velik del pomoči smo prevzele in izvedle nevladne organizacije in ga še vedno prevzemamo in izvajamo. Po prvem valu smo tudi povzele naša priporočila – humanitarne organizacije na primer v poročilu o stanju revščine in socialne izključenosti, ki smo ga objavile oktobra v sklopu Evropske mreže za boj proti revščini. Nekateri ukrepi so bili učinkoviti, so bili dobrodošli, temu ne želim oporekati. Menim le, da bi bili z upoštevanjem naših priporočil veliko bolje pripravljeni na drugi val.
So ukrepi pomoči, ki jih v protikoronske pakete trpa vlada, primerni? So učinkoviti, so dostopni in, nenazadnje, so izpeljani učinkovito in dovolj hitro?Zdi se mi prav, da tedensko preverjajo stanje v državi in se na to odzivajo. A naj vključijo še nas, ki smo dnevno na terenu, naj prisluhnejo našim izkušnjam in doživljanjem. Tako bodo ukrepi res taki, da bodo služili ljudem.
Revščina ne izbira. Ali ste v zadnjem času, recimo od začetka drugega vala epidemije, zaznali porast socialnih stisk med ljudmi, ki tega prej niso pričakovali?Seveda. Že več kot mesec dni ljudje ne morejo delati. Ukrepi so jim to prepovedali. Če so prvi val nekako še preživeli – z lastnimi prihranki, so ob drugem valu popolnoma brez prihodkov. Nihče ni pričakoval, da bo jesenski lockdown tako temeljit, tako dolg, tako uničujoč. Ljudje in podjetja so porabili rezerve, tudi posojila, pomoč države je bistveno nižja, kot znašajo samo tekoči stroški podjetnikov. Med mnogimi, zares mnogimi zgodbami je recimo tudi zgodba mamice z majhnim otrokom, ki je prišla k nam, ker je letos, kot mnogi mali ali samostojni podjetniki, v celoti izgubila posel. Od države dobi pomoč v znesku nekaj manj kot 400 evrov in otroški dodatek. Kako naj s tem plača najemnino in življenjske stroške? Stroške zaprtja podjetja? Kako naj kupi hrano in plenice za majhnega otroka? Mnogi pa še tega niso prejeli.
Prišle so tudi družine, ki niso izgubile le posla, temveč so zaradi tega ob službo še dva, trije zaposleni. Ne gre več le za preživetje lastne družine, ljudje se zavedajo svoje odgovornosti za življenja drugih. In če nadaljujem: ukinjeno je študentsko delo, ki je v mnogih primerih pomagalo preživeti družine. Zaprti so dijaški domovi, kar pomeni, da so se bili številni prisiljeni vrniti domov, čeprav doma nimajo ustreznih razmer. Mnogi v mestih, kjer se izobražujejo, plačujejo najemnine, čeprav v tem času tam sploh ne živijo. Že dolgo časa ne govorimo več le o materialnih stiskah, nepredstavljivo veliko je duševnih stisk. Ljudje se soočajo z anksioznostjo, izgubljajo funkcionalne sposobnosti, narašča nestrpnost, priča smo ekonomskemu, fizičnemu nasilju med staršema, znotraj družin, nad otroki, ostarelimi. V nasprotju s pomladjo je vendarle postalo jasno, da sama korona ne prinaša toliko žrtev, kot ta hip trpi duševno zdravje zaradi osamljenosti, brezizhodnosti, nezdravljenih ali slabo zdravljenih duševnih stisk in bolezni, nedostopnosti psihoterapevtov, sploh za otroke. Mnogi se v institucijah države prvič srečajo z vlogami za pomoč in je preprosto niso sposobni sami rešiti.
Pogosto ste opozorili na to, da so mnogi ukrepi blaženja socialnih stisk zaviti v dolgotrajne birokratske postopke. Zakaj so po vašem mnenju postopki pridobivanja kakršnekoli pomoči tako zbirokratizirani?Do neke mere seveda birokracija mora obstajati. Ali pa vsaj osnovne evidence. Ampak mi se srečujemo z obrazci, ki jih je res zapleteno izpolniti. Že za nekoga, ki je recimo vešč, funkcionalno pismen. Tudi glede na splošne odločitve politike, katerekoli do zdaj, sem žal mnenja, da pomoč ljudem preprosto ni v interesu države. Pa bi morala biti, saj izgubljamo talente in izgubljamo prihodnost. Vsi otroci, ki so v tem trenutku prikrajšani, izključeni, onemogočeni, so namreč zapravljena vrednost naše države in naše družbe.
Ali so kakšni sloji družbe v času epidemije še posebej ranljivi?Posegli smo seveda v doslej relativno stabilen srednji sloj, ki je vse bolj ranljiv. Kot sem že omenila, gre za majhne podjetnike, predvsem s področja storitvenih dejavnosti, tudi vezanih na turizem, gostinstvo, šport, zunajšolske dejavnosti, prostočasne dejavnosti v notranjih prostorih, prireditvene in doživljajske storitve. Dostop do socialnih transferjev je silno slab, ljudje se ne znajdejo. Ne vedo, kaj jim pripada, kako priti do pomoči. Tisti s slabo socialno mrežo, sploh pa priseljenci, so še bolj izključeni. Vedno več ljudi je v takih stiskah, da ne morejo kupiti novega pralnega stroja, če se jim njihov pokvari. Ne morejo plačati popravila peči, ne zmorejo v istem mesecu plačati ogrevanja in poskrbeti za hrano celotne družine. Seveda ne smemo pozabiti na problem dolgotrajne, večgeneracijske revščine, ki jo na sistemski ravni rešujemo le tako, da ljudi označujemo z lenuhi. Zaznavamo pa tudi hude stiske ljudi, ki so še včeraj pripadali srednjemu sloju. Marsikoga med nami od revščine loči le en pokvarjen gospodinjski stroj, le ena bolniška, nesreča, smrt v družini.
So ti ljudje, ki jih je epidemija popolnoma nepričakovano pahnila v revščino, sploh pripravljeni prositi za pomoč?Ljudje v Sloveniji na splošno niso vajeni prositi za pomoč. Že leta opozarjamo, da je treba priti takoj, ko se stiska pokaže. Preden se vse sesuje kot hišica iz kart. Zdaj, ko so v stiskah ljudje, ki so ustvarjali, prispevali k blaginji družbe, je seveda občutek krivde še večji. Sram, strah, občutek nemoči in neko samokaznovanje ljudem preprečujeta, da bi prosili za pomoč. Pa je treba prositi. In to takoj, ko se stiska zgodi. Opažamo pa še en grozljiv fenomen: ljudje, ko pridejo k nam, v zares težkih situacijah, vedno rečejo, da se čutijo krive, da jemljejo pomoč nekomu, ki jo bolj potrebuje. Ljubi ljudje, če ne zmorete, to ni sramota. Dovolite si prositi za pomoč. In še to: na svetu je vsega dovolj za vse. Za čisto vsakega med nami. Distribucija dobrin pa je zelo slabo urejena.
Ali podobe razdeljevanja hrane na ulicah, ker zaradi ukrepov pač ni dovoljeno razdeljevanje v zavetiščih za brezdomce, po vašem mnenju še dodatno vplivajo na stigmatizacijo revščine?Stigma revščine je že tako gromozanska. Družine, s katerimi se srečujemo, so mnogokrat žrtve te stigme in jih spremlja skozi življenje. Pri tovrstnih ukrepih pa gre tudi za vprašanje dostojanstva in osebne integritete. Ljudje v tako hudih stiskah si vendarle zaslužijo vsaj malo dostojanstva.
Tudi zaprtje šol je stisko otrok še povečalo. Pa tu ne gre le za topel obrok. Govorimo tudi o možnostih samega izobraževanja. Kakšne so najpogosteje slišane stiske otrok?Nekateri otroci so v tem hipu izpostavljeni razmeram, v katerih ne morejo napredovati. Nekateri živijo tudi v razmerah, kjer je ogrožena njihova varnost. So priče ali žrtve nasilja. Otroci niso v šolah, ne morejo bivati v dijaških domovih. Mnogi otroci nimajo pomoči, nimajo primerne prehrane, niso na toplem, nimajo računalnika, nimajo varnosti. Nekateri izgubljajo streho nad glavo. Nekateri otroci ne govorijo dovolj dobro slovensko, da bi lahko sledili pouku na daljavo, tudi njihovi starši nimajo tega znanja, da bi jim pomagali. Ostajajo daleč daleč zadaj.
Koliko je po vašem mnenju ta hip v Sloveniji skrite revščine?Upam si trditi, da je te revščine ogromno in mnogo več, kot si mislimo. Kajti govorimo o novodobni revščini srednjega sloja prebivalstva, v katero so razmere pogreznile že omenjene ljudi: turistične delavce, samostojne podjetnike in obrtnike ter številne druge, ki so zaradi ukrepov ostali brez posla in prihodkov. Ogromno revščine je med zaposlenimi v kulturi. Ljudje so ostali brez vsakega prihodka, brez varnosti, na čakanju, prisiljeni v skrajšan delovni čas.
In kdaj bo ta skrita revščina izbruhnila na plan?V podpornih in humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer zares pomagamo otrokom, mladim in družinam po vseh krajih v Sloveniji, jo že močno čutimo. V letošnjem letu smo zaznali za 150 odstotkov več povpraševanja po pomoči, kot je bilo tega v lanskem letu. Kdaj pa se bo to poznalo v statistiki? Ne vem. Že bi se moralo.
Bo kriza večja kot v času recesije leta 2008?Upam si trditi, da je že zdaj revščine vsaj toliko, kot je je bilo med gospodarsko krizo, bojim pa se, da je bo celo več. Zagotovo pa bo kriza večja kot v letu 2008.
Ali je napoved, koliko naj bi se v prihodnosti pri nas povečalo število socialno ogroženih, primerljiva s tovrstnimi napovedmi v drugih državah, recimo na Hrvaškem, v Avstriji, Italiji?Morda so drugje rešitve bolj kakovostne ali pa so videti take. Slišali smo pohvale Avstrije, Nemčije, a govoriti o uspešnem boju je vendarle še prekmalu. Nevladne organizacije z vsega sveta poročajo o stiskah, ki jih rešitve ne zajemajo. Vsekakor pa pogrešamo dialog med nevladnimi organizacijami in državo. Menim, da ga je glede na stanje bistveno premalo. Smo majhna država z relativno majhnim številom prebivalcev in menim, da bi s sodelovanjem lahko rešili veliko stisk.
Pred desetimi leti ste dejali, da vam ni všeč odnos države do Zveze prijateljev mladine. Se je v tem času odnos spremenil?Za sodelovanje si prizadevamo in ostajamo zelo odprti. A smo hkrati kritični. Odnos se je nekoliko izboljšal, a še vedno pogrešam konkretne učinke. V lajšanje tegob najranljivejših, v reševanje stisk in vračanje ljudi v družbo, da lahko znova prispevajo k blagostanju, vlagamo res ogromno napora. Pripravljamo vse informacije, ki bi jih država potrebovala od nas. Izvajamo socialno verificirane programe. Izvajamo programe, ki ne morejo biti sofinancirani, ker presegajo okvirje razpisanih projektov in programov. Takoj, ko nas prosijo za informacijo, jo posredujemo. V istem dnevu, v dveh, če je potrebno. A rezultatov in neke konkretne podpore za delovanje žal ni.
Ali je relacija humanitarne organizacije–država odvisna od politične in ideološke usmeritve vsakokratne vlade?Menim, da prej od ministrstva ali ministra samega in njegove ekipe, kot pa od vlade. Zagotovo pa odnos trenutne vlade do nevladnih organizacij ni dovolj spodbuden. Vendar se ne damo odgnati. Mi smo tukaj zato, ker nam je mar za ljudi, za družbo. Ves čas smo v neposrednem stiku z ljudmi, smo na terenu, vsakodnevno v zgodbah. Pomagamo. Poročamo. Da bi lahko ustvarili boljšo družbo za vsakega od nas.
Kakšno je vaše mnenje o odnosu trenutne oblasti do revščine? Proslavili so se z nekaj res sramotnimi izjavami. Romana Tomc je denimo javnost razburkala z mnenjem, da se »res težko zgodi, da bi otroci v Sloveniji stradali zaradi revščine«, Bojana Beović pa z izjavo, da so tisti, ki so izgubili službo, za to krivi sami, ker so se družili.Ne bi želela biti pavšalna in ocenjevati na podlagi ene izjave. Seveda so neposrečene. A bolj kot izjave me zanimajo dejanja. V prvem valu so delno poskrbeli za najšibkejše in ukrepi se podaljšujejo do konca leta, morda še dlje. To je seveda dobrodošlo. A če bi vzeli v roke poročilo o revščini, ki smo ga nevladne organizacije pripravile v sklopu Evropske mreže za boj proti revščini, in če bi nas povabili na predstavitev konkretnih rešitev, bi bil tudi boj z revščino zagotovo uspešnejši. Kot sem že rekla, že od leta 2014 opozarjamo na spremembe, ki so potrebne v sklopu naše Enotne pravne točke. Naleteli smo na zares veliko gluhih ušes.
Grožnje vlade po odtegnitvi pomoči nevladnim organizacijam bi prizadele tudi Zvezo prijateljev mladine?Seveda. Prizadele bi celoten nevladni sektor. In to je tudi cilj teh groženj. A veliko nas je, ki smo s prostovoljstvom, trdim profesionalnim delom, pravičnostjo in predanostjo zares dosegli visoko kredibilnost in jo tudi vsakodnevno opravičujemo. Predvsem pa smo v nevladnem sektorju povezani med seboj, sodelujemo in si tudi pomagamo.
Se je dotok donatorskih sredstev in materialne pomoči v času epidemije povečal ali zmanjšal?Slovenci smo izredno solidaren narod in tudi sočuten. Glede na bistveno povečane potrebe po pomoči se tisti, ki lahko pomagajo, odzivajo zares velikodušno in v velikem številu. In prav vsakemu, ki ponudi svojo pomoč, smo iskreno hvaležni. Ne vem, ali si lahko predstavljate, kakšno olajšanje prejeta pomoč pomeni družinam v stiski. Kakšno srečo pravzaprav prinese vsak, ki nekaj podari. Če ne drugega, lepo sporočilo in dobro ter spodbudno misel.
Dnevno imate po več deset klicev obupanih staršev, otrok. Nekateri vam potrkajo tudi na vrata pisarne. Kako živite z vsemi temi zgodbami? Nekateri se zlomimo že med poslušanjem zgodb otrok, vključenih v projekt Botrstvo.Zgodbe so težke, trpke in zahtevajo takojšnjo pomoč, to pa pomeni popolno pozornost. Ostajajo z menoj, nekatere več let. A vendar je tu pozitivna plat – imamo vzvode pomoči in veliko zgodb lahko spremenimo, rešimo. Veliko teh zgodb postane lepših. Teži pa me dejstvo, da si za spremembe prizadevamo nevladne organizacije. Da odgovorne v državi, ki imajo v rokah vzvode za spremembe, opozarjamo o potrebnih spremembah zakonodaje, pa se te nikakor ne zgodijo.
Ali koronakriza iz ljudi izvablja najboljše ali najslabše?Kakor iz koga. Mi imamo na srečo veliko lepih izkušenj. Nekatere so seveda tudi takšne, da posameznikom niso v ponos, a vendar je velika večina lepih. Ljudje so pripravljeni pomagati in to je po moji oceni izjemna vrednost naše družbe. Da imamo, ne glede na lastno stanje, posluh za druge. Pri čemer pa ne smemo pozabiti, da za kakovostno delovanje družbe potrebujemo kakovostne družbene sisteme. In tukaj imam v mislih tudi večletno razpadanje socialne zakonodaje, označevanje ljudi, ki so revni, z lenuhi in podobnimi izrazi. Tega ne smemo dopustiti. Želim si, da bi ljudje prepoznali naša prizadevanja za spremembe v dobro vseh in jih tudi podprli.
Kaj vas je morda prav v odnosu ljudi do sočloveka v času krize pozitivno presenetilo?Presenetila me je zares pozitivna naravnanost ljudi, ki želijo pomagati, ki ozaveščajo, da smo vsi, ki zmoremo, odgovorni za šibkejše od sebe. Zanje, za nas ni ovir, četudi je vse zaprto. Sami iščejo možnosti, kako pomagati. Veliko ljudi je priskočilo na pomoč s prevozi po vsej Sloveniji, na primer tudi podjetje Inna, ki praktično vsak dan po vsej Sloveniji brezplačno prevaža hrano in pohištvo. Povezali smo se z društvom Duh časa in doslej skupaj z njimi razdelili že več kot 1300 računalnikov. Izjemno sem hvaležna in smo hvaležni za vsako podporo in pomoč, ki jo lahko nudimo najranljivejšim.
Zagotovo pa obstajajo tudi zgodbe razočaranja. Kaj vas osebno najbolj prizadene?Osebno me vedno prizadene namerna ignoranca do šibkejših. Razočarana sem bila nad ignoranco s strani države, ko smo opozarjali na stiske ljudi. Na popolno ignoranco do predlaganih ukrepov. Dejstvo je, da smo žrtve koronakrize po malem vsi. Ampak največje žrtve so trenutno tisti, ki so že tako prikrajšani ali pa odvisni od nekoga. Otroci iz socialno šibkih družin so letos na res hudi preizkušnji. Še bolj izključeni, še bolj zaznamovani. Vsak otrok ima cilje, želje, sposobnosti. Vsak otrok je drugačen in vsak si zasluži možnosti in priložnosti. To, kar zdaj doživljajo, jih še bolj ločuje na tiste, ki imajo, in tiste, ki nimajo, in po naših izkušnjah bo to zanje izjemen hendikep.
Ker ste Miklavž, Božiček in dedek Mraz za marsikatero slovensko družino in otroka čez vse leto – kakšno nalogo ste si zadali za december?Že nekaj let se trudimo, da otrokom iz socialno šibkih družin omogočamo doživetja v krogu družine – zato jim omogočamo Čarobno zimo. Družine, ki živijo pod pragom tveganja revščine, namreč nimajo veliko priložnosti za prijetno skupno doživetje. Letos zaradi vseh ukrepov za zajezitev koronavirusa seveda to ne bo mogoče. Zato družine oskrbujemo z boni za nakup v trgovinah z materialom za ustvarjanje, knjigarnah, papirnicah, športnih trgovinah, trgovinah z družabnimi igrami, da bodo lahko skupaj preživeli trenutke, v katerih bodo spodbujali domišljijo, se igrali, skratka čas preživljali polno in kakovostno. Verjemite mi, da bi z veseljem obdarili prav vse otroke v naši humanitarni bazi, pa naj bo to v širokem programu Botrstva, kjer trenutno pomagamo več kot 6000 otrokom, ali v programu Verige dobrih ljudi, ki jih zajema vsaj še 2000 ali več, vendar to žal ne bo mogoče. Jih pa seveda prav tako obdarujemo – koliko jih bomo lahko, pa vam povemo po novem letu.
Ste si vsaj v poletnih mesecih lahko vzeli kaj časa tudi zase?Poletni meseci mi niso prinesli niti dneva oddiha. Konec poletja sem vodila zadnji izmeni poletnih počitnic, v katerih smo združili zares veliko število otrok iz socialno šibkih družin iz vse Slovenije. Izkušnja je bila letos še nekoliko bolj trpka. Otroci so bili zares nemirni, doživljanje prvega vala epidemije so dali iz sebe in mnogim je bilo res težko. Tako zelo smo se trudili za njihovo razbremenitev. Prav zato se bojim, kaj bo otrokom prinesel drugi val in tako dolga ločenost od šole.
