Letos je leto še posebej pesniško, saj zaznamujemo stoletnico smrti našega (za moje pojme) največjega pesnika Srečka Kosovela (1904–1926). Čeprav se glede umetnosti s pojmi, kot je »velik in največji«, nerad izražam, ker zgrešijo poanto intimne izkušnje univerzalne ne-skritosti. Mogoče je ravno v tem izrazu resnice kot ne-skritosti (izvorno grško a-letheia) srž prave umetniške drže, ko iskreno in odkrito, z aktivno imaginacijo, spregovorimo o sebi, drugem in svetu ter reflektiramo etično dimenzijo lastne tu-biti.
Srečko je bil integralna osebnost, celovit humanist, ki je v svoji občutljivosti zaznaval tako celostno sliko univerzuma kot najmanjše delce infinitezimalnega dojemanja. Svojo mladost je živel v turbulentnih časih in poletel kot rdeča raketa na svobodnem nebu pomladnega duha. Zato se v marcu rad spominjam njegovega rojstnega dne (18. marec) in mislim, da bi svet vsaj malo zadihal, če bi vsak prebral njegovo pesem in se posvetil uporni sili ljubezni. »Ljubezen je večja skrivnost od smrti,« pravijo starodavni Tolteki, pa naj se sliši še tako patetično. Pravi patos, tista čista strast do življenja, je to, kar nam danes najbolj primanjkuje. Duh časa je strast perverzno spreobrnil v norost pohlepnih oblastnikov, kar je napovedal in zaslutil že Kosovel:
Evropa umira