Igor Ž. Žagar, v. d. direktorja Pedagoškega inštituta: Gospe Kustec, o tem sem prepričan, na mestu, ki ga zaseda, ne bo nihče pogrešal

Prof. Žagar je študiral filozofijo, sociologijo in lingvistiko na univerzah v Ljubljani, Parizu in Antwerpnu. Doktoriral je iz sociologije kulture na ljubljanski univerzi. Je redni profesor retorike in argumentacije na primorski univerzi ter ustanovitelj Centra za diskurzivne študije na Pedagoškem inštitutu. Predaval je na številnih tujih univerzah, od Belgije in Italije do Kitajske in Rusije.

Gotovo razumete, v kako specifičnem položaju je naš inštitut – in jaz osebno – v razmerju do ministrstva za izobraževanje, potem ko mi lani novembra ni izdalo soglasja k imenovanju za direktorja Pedagoškega inštituta…

Točno tako. In ker upravno sodišče o moji pritožbi še ni odločilo, enoletno obdobje vedejevstva pa se mi izteka, mi kritika ne bo prinesla nič dobrega (smeh). Ampak kar je treba povedati, je treba povedati. Kakšnega posebnega sodelovanja našega inštituta z gospo ministrico Simono Kustec ni bilo. Pa ne zato, ker si ga ne bi želeli. Z ministrstva ni prišlo nobeno vabilo, iz katerega bi bilo razvidno, da jih zanima naše mnenje, naše znanje. In to žal ne velja le za Pedagoški inštitut, ampak za vso stroko. Ministrica je večkrat dejala: »To smo uskladili z vsemi deležniki.« To preprosto ne drži. Pedagoški inštitut, pedagoške fakultete, Oddelek za pedagogiko na Filozofski fakulteti… – vsi ti zavodi v kakršnakoli dogovarjanja, če so bila, nismo bili vključeni. Ministrica se je ves čas zanašala le na Zavod RS za šolstvo… s katerim nismo v najboljših odnosih.

Bojim se, da je bil to vzrok. Toda dolžni smo se bili oglasiti. Za to isto raziskavo, narejeno zelo na hitro, smo namreč konkurirali tudi mi, pa nam je bilo prijazno svetovano, naj se umaknemo, ker jo bo delal Zavod za šolstvo. Tudi ministrstvo naše kritike ni bilo veselo. Tu moram sicer dodati, da z Uradom za kakovost izobraževanja na ministrstvu ves čas zelo dobro sodelujemo. Srednji menedžment, kot kaže, zadeve obvladuje. Težave so v 6. nadstropju poslopja na Masarykovi. Kabinet dela sam zase, stvari potekajo po neki profesionalni inerciji. Žal mi je za slabe odnose z Zavodom za šolstvo. Njihova vloga je nepogrešljiva pri prenavljanju programov, kurikulov, uvajanju novosti.

Vtis je pravilen. Vse se je ustavilo. Javne razprave, posveti, izmenjevanje mnenj o teh ali onih rešitvah – tega ni več. Če pa se kdo iz stroke javno oglasi sam, je takoj očrnjen. Pod to oblastjo se ne sme kritizirati, lahko se le hvali. Tak poduk smo od ministrice dobili tudi mi, ko smo javno povedali svoje mnenje o že omenjeni raziskavi Zavoda za šolstvo. Enako velja za sindikate – vsaka kritična beseda je vzeta kot napad, ne pa kot priložnost za dialog in skupno iskanje rešitev. Vem za nekaj redkih posvetov, kjer so udeleženci vstali in odšli. Drugega jim ni preostalo, saj se ni dalo ničesar dogovoriti.

Dejstvo je, da je gospa Kustec na to funkcijo prišla popolnoma nepripravljena, ne da bi kaj vedela o šolstvu, vrtcih, visokem šolstvu. Ker niti kompetenten minister ne obvlada celotnega področja, mora nastaviti kompetentne državne sekretarje in direktorje direktoratov. Tudi tu je Kustečevi spodletelo. Predstavnika za tisk in dva izjemno kompetentna strokovnjaka – državnega sekretarja za znanost in visoko šolstvo ter direktorico direktorata za visoko šolstvo – je odslovila kar po elektronski pošti, kar kaže najmanj na njeno nesposobnost za osebno komunikacijo. Od osamosvojitve dalje nismo imeli najbolj kompetentnih ministrov in ministric za šolstvo. Izjema je Slavko Gaber, ki je bil strokovnjak, poznal je področje in se obdal z ekipo sposobnih ljudi. Potem je šlo samo navzdol. Gospe Kustec, o tem sem prepričan, na mestu, ki ga zaseda, ne bo nihče pogrešal.

Glede tega svetovna statistika pravi takole: 4. marca lani je šole zaprlo 20 držav, v času od 13. marca, ko smo pri nas razglasili epidemijo, do 16. marca je šole zaprlo še 96 držav. Še zdaleč torej nismo bili edini, ki smo se tedaj odločili za zaprtje šol. Sam sem sicer prepričan, da je Kustečeva to morala storiti, ker je o tem odločila vlada. Ministrici pa lahko zamerimo, da se ni bolj odločno zavzemala za to, da bi šole zaprli čim kasneje, potem ko bi zaprli že vse drugo. Tu moram spomniti, da smo imeli v Sloveniji enega najdaljših šolskih lockdownov.

Zanimivi so izsledki raziskave, ki so jo opravili na Nizozemskem, kjer so šole zaprli le za osem tednov in kjer veliko pozornosti namenjajo odpravljanju socialno pogojenih razlik v šoli. Primerjali so dosežke v znanju – gre za nekakšno nizozemsko nacionalno preverjanje znanja – pri celotni generaciji po lockdownu in tri leta pred njim. Ugotovili so, da se je v teh osmih tednih znanje znižalo za tri percentilne točke, kar je natančno ustrezalo tem osmim tednom šole na daljavo. V sklepu članka o tej raziskavi, objavljenega v eni najboljših in najuglednejših strokovnih revij, PNAS, so avtorji izpostavili, da je bilo učenje na daljavo, četudi je trajalo samo osem tednov, popolnoma neučinkovito. V državah, kjer so bile šole zaprte še mnogo dlje, bi utegnila biti, kot so poudarili, vrzel v znanju še globlja.

Tako se zdi, po tej raziskavi dobesedno premo sorazmerno. Morda gre res samo za naključje ali korelacijo, ni pa nobenega dvoma o tem, da šola na daljavo ne daje znanja, ki ga daje redni pouk. Še to: tudi ta študija je, kot mnoge druge, pokazala, da šola na daljavo najbolj škodi otrokom iz socialno šibkejših družin. Raziskave, ki so jih opravili v Kataloniji, Švici, Avstraliji, Kanadi, so dale podobne rezultate.

Vse po vrsti, z različnih koncev sveta, so potrdile, da so opozorila upravičena. Pri otrocih in zlasti najstnikih so zaznali povečano anksioznost, depresivnost, več motenj hranjenja. Delež samopoškodovalnega vedenja naj bi, po nekaterih podatkih, ostal na približno enaki ravni. Povečalo naj bi se število poskusov samomora. To ni ravno področje moje ekspertize, zato bi dodal le še to: kolikor poznam tuje študije, lahko rečem, da se vse države, v katerih so zapirali šole, soočajo s tovrstnimi posledicami korone.

Raziskav, ki bi merile te povezave, ne poznam. Bi pa rad poudaril tole: opazno je bilo, vsaj pri prvi, še nemutirani različici virusa, da otroci niso zbolevali, ne vemo pa natančno, ali niso morda vseeno prenašali okužbe. Zdaj, pri delti, vemo, da jo lahko prenašajo že nekaj dni pred tem, ko zbolijo. Opozoril bi na eno veliko nelogičnost pri zapiranju šol. Veliko je bilo in je še govora o mehurčkih. Otroci v razredu so mehurček, zato se ne smejo družiti na hodnikih, pri izbirnih vsebinah, v jedilnici. Lahko pa se družijo pred in po šoli. Družina doma je prav tako mehurček. Ampak šolski in družinski mehurček se ne prekrivata. Starejši brat hodi v drugo šolo, v drug mehurček. Če starši hodijo v službo, so vsak v svojem mehurčku s sodelavci, ki imajo svoje otroke v drugih mehurčkih. Kaj torej na koncu v resnici dosežemo s temi mehurčki? Bore malo ali nič. Če bi resno mislili z mehurčki, bi morale biti družine ločene od vsega preostalega, pa seveda niso bile. Pogosto sem imel občutek, da pristojni sprejemajo ukrepe zato, da je videti, da nekaj delajo. Kaj natančno bodo ukrepi prinesli, ali njihova korist odtehta povzročeno škodo, jih je zanimalo veliko manj.

Vsekakor. Poleg tega vemo, da zdaj zbolevajo tudi cepljeni. Na Islandiji je menda večina tistih, ki so zdaj, v tem valu zboleli, cepljenih, med njimi so tudi najstniki.

Sam sem cepljen, tudi moja odrasla otroka sta cepljena. Po lastni odločitvi. Ampak izraza anticepilci ne maram. Zdi se mi pretiran. V to skupino se namreč uvršča tudi skupino ljudi, ki z anticepilstvom ali proticepilstvom nimajo nič. Sam bi raje govoril o necepilcih ali necepljenih. Kaj hočem povedati? Obstajajo fanatiki, ki verjamejo, da nam s cepivom vbrizgajo tudi čipe, ki so tako namagneteni, da se nam na mesto cepljenja prime žlica. In da ni naključje, da je Elon Musk prav zdaj začel s projektom Starlink: s satelitov bo imel preko teh čipov pod kontrolo ves svet. Tem ljudem, med katere sodijo tudi tisti, ki se pod patronatom majorja Trohe zbirajo pred RTV Slovenija (dan po intervjuju so vdrli v stavbo RTV Slovenija, op. a.), res lahko rečemo anticepilci. Pred dnevi je eden od njih na primer čisto resno razlagal o psu, ki je dobil notranje krvavitve, ko se je približal cepljeni osebi. Imamo pa še drugo kategorijo. To so ljudje, ki imajo svojo lastno izkušnjo ali poznajo koga drugega, ki je po rednem cepljenju proti otroškim boleznim imel hude, celo življenjsko ogrožajoče posledice. Ali pa se bojijo nepredvidenih posledic. Recimo vpliva cepiva na razvoj avtizma, kar sicer ni dokazano, a je o tem veliko govora.

Res je. In potem je tu še tretja kategorija necepljenih: ti prebirajo poročila in članke o vseh teh, tudi kontradiktornih ugotovitvah in podatkih ter se sprašujejo, kaj je res in komu verjeti. Dejstvo je, da je bilo cepivo razvito v tri četrt leta. Klinične študije pred odobritvijo vsakega zdravila pa običajno trajajo pet, celo šest let. V pripravah na posvet, ki smo ga imeli pretekli teden na Pedagoški fakulteti v Kopru, sem podrobneje preverjal te reči. Samo prva faza razvoja vsakega zdravila, tudi cepiva, ko preizkušajo stranske učinke, traja več mesecev. Naslednja faza, ko preizkušajo učinkovitost cepiv, lahko traja do dveh let. Šele potem cepivo preverjajo na širši populaciji prostovoljcev. Ta faza lahko traja do štiri leta. Če bi se razvijalci cepiv tudi pri covidu-19 držali teh pravil, bi bili zdaj sredi druge faze. Kot vemo, so te faze močno skrajšali in s hitro izdelavo cepiv verjetno rešili veliko življenj. A še vedno ne vemo, zakaj nekateri zbolijo, drugi ne; nekateri blago, drugi hudo, med njimi tudi tisti brez pridruženih bolezni. Ne vemo niti, kako učinkovito je v resnici cepivo, koliko časa deluje in ali se v prihodnosti res ne bodo pokazale še kakšne nepričakovane posledice. Vse te nasprotujoče si informacije ljudi begajo, zato se nočejo cepiti. In zato jih ne smemo obkladati z anticepilci. Spomnite se na arogantne izjave obramboslovca Jelka Kacina ali na napovedi Milana Kreka, ki ni ne virolog ne epidemiolog, da bomo imeli 90.000 mrtvih v nekaj mesecih. Zato bi rekel, da ljudje reagirajo povsem normalno: dvomijo.

Drži, ves čas nam pravijo, da cepljenje prinaša več koristi kot škode. Ampak škoda očitno obstaja. Kaj bo pomenilo zame osebno, če bo doletela prav mene? Kontraproduktivno je tudi prepričevanje tipa: če se ne cepite, ogrožate skupnost. Ali nismo vedno poslušali, da moraš najprej zaščititi sebe, če hočeš pomagati drugim? Tudi zaradi tega se kdo ne cepi. Skratka, reči hočem, da je treba dvome o cepivih in cepljenju obravnavati strpno, z manj pritiska in brez zasmehovanja.

Zdaj vas bom razočaral. Sam mislim, da se je gospodu Žureju naredila krivica. Informacije o cepljenju in cepivih se kar naprej spreminjajo. Spremenila se je celo paradigma: po novem cepivo ne zaščiti več pred boleznijo, temveč omogoči, da jo lažje prebolimo. Ali je torej res tako za luno, če nekdo v imenu svojih zaposlenih zahteva znanstvene dokaze, da virusi povzročajo bolezni? Moje mnenje je, da je ministrstvo zamudilo priložnost, da bi javno, resno, strokovno in spoštljivo odgovorilo na to vprašanje. Morda pa bi tako prepričali še koga, ki s cepljenjem okleva. Hočem, skratka, poudariti, kako važna je argumentirana, spoštljiva komunikacija.

Da, to bi pričakovali. Ampak javno vprašanje zahteva javen odgovor, javen odgovor pa ima javne učinke, ki jih zasebno brskanje po internetu nima. Za to je po mojem mnenju šlo v tem primeru.

Ustaviva se pri šolah. Sam bi jih poskušal pustiti čim dlje odprte. Ob tem bi se redno posvetoval s čim večjo skupino strokovnjakov. Tudi šolskih. Tega oblast pri nas ni počela. Vem, da je lahko biti general po bitki. Toda dejstvo je, kar sem že omenil, da se ministrica marca lani ni upirala – tega vsaj ni bilo čutiti – ko je padla odločitev, da je treba šole zapreti. Avtoritarna vlada ministrom pač ne dopušča avtonomije. Tudi stroki ne. Epidemiologi, ki se z ukrepi vlade niso strinjali, so bili utišani, odločitve so se sprejemale politično. Nerazumno je tudi, da o veljavnosti cepljenja, trajanju učinkovitosti cepiva ne odloča stroka. Na primer: veljavnost cepljenja so pred nedavnim s šestih mesecev podaljšali na devet mesecev. Brez kakšnih strokovnih argumentov za to. Vsaj predstavili jih niso. To je politična odločitev. Naslednji primer: če hočete čez mejo in sami plačate test, velja 48 ur. Če delate v šoli ali gostinstvu, isti test velja en teden. Kje je tu kaka logika, kaj šele strokovnost?

Drži, točno to se dogaja. S tem sem se nekoliko tudi raziskovalno ukvarjal. Od leta 2014 do leta 2019 je o prihodnosti branja v digitalni dobi potekal velik evropski projekt COST, v katerem je sodelovalo 52 držav, tudi Slovenija. Zaključil se je leta 2019 s Stavangersko deklaracijo. Po burnem usklajevanju je bila na koncu sprejeta najmilejša različica deklaracije. Začetna, najostrejša, je odločneje odsvetovala pretirano delo z zasloni in odločneje priporočala knjige ter učbenike v papirni obliki.

Za vse, še zlasti pa za otroke in mladostnike. Ugotovljeno je bilo namreč, da je izključna uporaba tablic v šoli izjemno škodljiva. Grafomotorične sposobnosti otrok tako rekoč izginejo. V praksi so to potrdile šole Steva Jobsa, ustanovili so jih na Nizozemskem. Otroci so že v 1. razredu dobili tablice, uporabljali so zgolj digitalna gradiva. Delali so brez svinčnika, le s kliki in drsenjem po zaslonu. Rezultat: fantek v 4. razredu je s prstom drsel po ekranu in s težavo črkoval en sam stavek. V projektu COST se je pokazalo podobno: branje z zaslonov je veliko bolj površno, manj si zapomnimo, težje beremo daljše članke, takšno branje nas bistveno bolj utrudi, zaslon ne more nadomestiti povezave roka–možgani.

Dovolite, da prej povem še nekaj. Do podobnih spoznanj so raziskovalci prišli že v raziskavi iz leta 1988 – ta je zajela predvsem študente. Računalniki tedaj še niso bili tako sofisticirani in vseprisotni. Tudi ta raziskava je pokazala, da se študentje težje spomnijo prebranega, berejo površno, v tisto, kar preberejo, se ne poglobijo, vseeno pa se počutijo bolj utrujene. Ta zadeva z utrujenostjo je zelo resna. Gre tudi za oči. Povedati pa želim tole: trije kolegi, poleg mene še Miha Kovač in Matjaž Mihelčič, specialist za optometrijo, smo ključne ugotovitve iz deklaracije predstavili tedanjemu ministru za izobraževanje Jerneju Pikalu in njegovi ekipi. Opozorili smo ga, da je prezgodnja in preobsežna uvedba tablic v šole škodljiva. Naša opozorila je hvaležno vzel na znanje. Kakšen mesec kasneje pa je na območni enoti Zavoda za šolstvo v Kopru povedal, da učenci pravzaprav ne potrebujejo učbenikov, ker da lahko te mirno nadomestijo tablice, e-gradiva pa lahko pripravljajo učitelji sami. Razumete? In zgodba se ponavlja. Ste prebrali 40 priporočil Sveta za digitalizacijo?

Da. Sproducirali so jih v rekordnem času – v dveh mesecih po imenovanju na vladi. Dve smernici zadevata šolo. Po prvi naj bi v vse šole uvedli predmet Računalništvo in informacijska tehnologija. Po drugi naj bi vse šole opremili s tablicami in vsepovsod prešli na e-gradiva. Da je treba za delo s temi materiali razviti posebno didaktiko – to nikogar ne skrbi. Raziskave so pokazale, da pretirano delo z računalniki pospešeno kvari vid. Zlasti pri mlajših uporabnikih. Tam, kjer otroci res veliko sedijo pred računalniki, denimo v Koreji in na Kitajskem, se je silno povečala kratkovidnost. Neka raziskava je pokazala, da se je po prvem zaprtju med korono kratkovidnost občutno povečala zlasti med otroki, starimi od šest do osem let. V tem obdobju se zrklo še oblikuje, zaradi dolgega gledanja v računalnik pa se tako spremeni, da ne more normalno delovati. Kaj hočem reči? (Dr. Žagar se zelo razburi.) To nikogar ne skrbi! Za uničujoč vpliv računalnikov na odraščajoče otroke nam enostavno ni mar. Ne za njihove možgane ne za njihovo zdravje.

V celoti. Nekateri so menili, da so se odtlej zasloni toliko izboljšali, da neljubih posledic gledanja v zaslon ne bo. Toda v petih letih projekta je bilo narejenih veliko raziskav, ki so pokazale, da kvaliteta zaslona ne pomaga. Znova se je potrdilo, da je branje bolj površno, zapomnljivost slabša… Pa da nihče na mara brati in se učiti z zaslonov ter da to velja tako za starejše kot za otroke.

Najbolj povedna je raziskava, ki so jo naredili na izraelskem inštitutu za tehnologijo. Merili so tako imenovano metakognitivno regulacijo. Sodelujoči v dveh skupinah so morali predvideti, koliko časa jim bo vzela neka kognitivna aktivnost na papirju ali zaslonski napravi – šlo je za šest krajših besedil – kako hitro bodo to opravili v primerjavi z drugo skupino, koliko si bodo v tem času zapomnili in koliko časa bi po njihovi oceni še potrebovali, da bi nalogo dokončali. Izkazalo se je, da so bili tisti, ki so delali na zaslonskih napravah, počasnejši, manj uspešni, sredi naloge niso znali oceniti, koliko časa še potrebujejo, da jo dokončajo. V nasprotju s tistimi, ki so delali s tiskanim gradivom. Ampak vprašali ste, zakaj do tega pride. Avtorica te raziskave se je ukvarjala tudi s tem. Ključen je kognitivni okvir. Tisti, ki dela na zaslonu, »preklopi« na način dela, ki je sicer običajen za zaslonske aktivnosti – e-pošta, družbena omrežja, igrice… – kjer so sporočila v glavnem kratka in povečini nepomembna, pozornost in koncentracija pa razpršeni med različne aplikacije. Ta kognitivni okvir pri daljših, zahtevnejših besedilih ne deluje. Kolegica iz Haife je zato med sklepi zapisala, da digitalni zasloni niso primerni za učenje in branje, ampak le za kratkočasne dejavnosti. Ampak tudi izsledki te raziskave niso posebej novi. Leta 2004 so v neki drugi raziskavi dvema skupinama prostovoljcev dali v branje isti tekst. Prvi skupini so rekli, da bere kratko literarno zgodbo o neki nesreči, drugi, da bere novinarsko poročilo. Merili so hitrost branja in zapomnljivost. Tisti, ki so brali »literarno delo«, so brali počasneje in poglobljeno, tisti, ki so brali »članek«, so brali površno, »diagonalno«, v njem so poiskali le ključne informacije. Tudi ta raziskava je pokazala, kako pomemben je kognitivni okvir in kako velika previdnost je potrebna pri šolskem delu z zasloni.

Na to vam ne znam argumentirano odgovoriti. A če vzamemo samo »gledalno-optični« vidik, je jasno, da moramo način dela z zasloni spremeniti, sicer bomo imeli epidemijo kratkovidnosti in drugih okvar. Optiki na primer priporočajo, da po 20 minutah dela z zaslonom za 20 sekund pogledamo vsaj šest metrov daleč, najkasneje po dveh urah dela z računalnikom pa gremo ven, na svetlobo. Le tako se lahko izognemo kognitivni in očesni utrujenosti. Koliko jih je, ki upoštevajo ta nasvet? S tem, kar me sprašujete, smo se ukvarjali tudi ob koncu projekta COST. Nikogar ni bilo, ki bi nasprotoval skrb vzbujajočim ugotovitvam raziskav. Toda nekateri so menili, da tako, kot se je bilo treba po eri klinopisa prilagoditi eri pisanja na papir, se bo morda treba zdaj prilagoditi klikanju in drsenju po ekranih. Smo se pa vsi strinjali, da ne smemo opustiti branja na papirju in pisanja z roko; to je ključno priporočilo Stavangerske deklaracije. Dokazano je, da si možgani pri pisanju z roko zapisano bolje zapomnijo. Pravzaprav se najbolj bojim, da bodo v šoli na račun zaslonov zanemarili grafomotorične spretnosti otrok. To zna imeti dolgoročne posledice. Želim si ministrico ali ministra, ki se bo o tem pustila ali pustil vsaj poučiti.

Razlike so občutne. Faks je postal nadaljevanje srednje šole, zlasti v družboslovno-humanističnih smereh. Mladi kolegi in kolegice v čedalje večjem številu prihajajo z velikimi primanjkljaji v splošnem znanju. Ne berejo časopisov – to se pozna. Vse redkeje naletim na izrazito motivirane študente. Opazil sem tudi, da so iz predavalnic izginili računalniki in tablice, zdaj prihajajo le s telefoni. Tudi za govorni nastop jim telefončki zadoščajo, vse je na njem.

Drugih objektivnih meril, kot so raziskave znanja, nimamo. PISA ni edina, res pa je, da je pomembna, ker zajema države OECD in ker se njene podatke uporablja tudi v uradnih dokumentih. Vse raziskave kažejo, da nam gre dobro predvsem v matematični in naravoslovni, vedno bolje pa tudi v bralni pismenosti. Nismo na samem vrhu, z izjemo TIMSS Advanced, kjer smo v znanju matematike zasedli 1. mesto. V glavnem smo solidno nadpovprečni, z nekaj izjemami. Ob tem naj povem anekdoto. Najbrž se še spomnite, ena od raziskav PISA je pred leti pokazala, da smo v bralni pismenosti izrazito podpovprečni. Toda že pri naslednjem merjenju smo skočili med nadpovprečne. Vmes so strokovnjaki zadeve pač proučili in s svojimi ugotovitvami – ter priporočili – sistematično seznanili tudi šole. Računsko sodišče je razliko opazilo, menda na pobudo avstrijskih kolegov. Prišli sta dve revizorki, zelo pripravljeni in usposobljeni, in pregledali vso našo dokumentacijo. Nobene napake nista našli, nasprotno, priporočili sta stalno financiranje teh raziskav. Kar se tiče nezadovoljstva, mislim, da so zanj krivi drugi vidiki šole. Starši so pogosto nezadovoljni z učitelji in učiteljicami, ne s poukom samim. Problem so odnosi in nezmožnost za dialog. Programi so tudi pogosto zastareli. Ko je minister Pikalo želel uvesti državljansko vzgojo, kjer bi otroke učili kritičnega mišljenja, so se ravnatelji uprli, češ da je snovi že tako preveč. Zato pripravljamo izbirni predmet Retorika za srednje šole in specialistični program Retorika od javnega nastopanja do kritičnega govora, ki je v pripravi za akreditacijo. Z obojim želimo slušatelje usposobiti za kritično razumevanje sodobnega sveta. Retorika namreč ni samo spretnost, samo oblika. Je tudi vsebina, predvsem vsebina. Ne moreš biti dober retorik, če le všečno odpiraš usta.

Ta hip se ne spomnim nobenega. (smeh)