Pisatelju, ki sem ga imel rad: Hvala, Slavko

Njegove knjige sem poznal prej, kot sva se srečala. Prihajam iz ene izmed tistih generacij, ki so odraščale z njegovimi literarnimi junaki. Imel sem srečo, da sva se potem dolga leta družila. Dano mi je bilo biti v ekipi z nekom, ki sem ga kot mladostnik občudoval in sem nato lahko od blizu spremljal, kako je postajal klasik slovenske mladinske književnosti. Verjamem, da podobne občutke delijo mnoge pisateljice in pisatelji, ki pišejo za otroke in mladino, saj je imel Slavko med njimi veliko prijateljic in prijateljev. Ko so ob žalostni novici zvonili telefoni, sem najpogosteje slišal stavek: »To je bil pa res človek, s katerim nisem imel nikoli nobene neprijetnosti.« Njegova spoštljivost in obzirnost sta bili resnično izjemni. Jasno je znal izraziti svoja stališča, zmeraj je debatiral z argumenti in sogovornikov ni podcenjeval, tudi če se z njimi ni strinjal. Veliko zadreg je ob tem razrešil s svojo duhovitostjo in iskrivostjo, ki seveda prežema tudi njegova dela.