Moje zanimanje za to temo je spodbudil samo en podatek: stavek, da bo Luka Steiner – tako je namreč ime novoizvoljenemu šefu Sloskija – vodil zvezo, ki ima proračun večji od štirinajstih milijonov evrov. Štirinajst milijonov evrov! Vam – dopuščam to možnost – ta podatek ne pomeni veliko, a dejstvo, da ima zveza, ki ustvarja evropske prvake, svetovne rekorde in olimpijske medalje, na letnem računu samo štirinajst milijonov evrov, pri nekom iz Hrvaške vzbuja nezaupanje in dvom. Če bi vas, Slovence, na primer vsaj približno enako zanimale volitve za prvega človeka Hrvaške smučarske zveze, bi vedeli, o čem govorim. Te volitve sicer ne zanimajo niti nas. Ne zato, ker nas ne zanima smučanje – dobro, malo tudi zaradi tega – ampak zato, ker nas ne zanima sam predsednik zveze. Ime mu je Miho Glavić, in če zdaj ne bi poguglal njegovega imena, tega tudi jaz ne bi vedel. Pravi predsednik zveze in pravi gospodar hrvaškega smučanja je namreč nekdo čisto drug.
Fotografija: Luka Cjuha
Hrvaška, dežela čudes
Z zanimanjem sem zadnje tedne spremljal volitve za predsednika Smučarske zveze Slovenije. Morda se boste vprašali, zakaj za božjo voljo bi kdo izven Slovenije z zanimanjem spremljal volitve prvega človeka smučarske zveze, še posebej, zakaj bi izvolitev predsednika Sloskija z zanimanjem spremljal neki Hrvat, pri tem pa še Dalmatinec, človek, ki sneg vidi samo na televiziji. Kaj je konec koncev sploh zanimivega pri volitvah za predsednika zveze, ki povezuje alpske in nordijske smučarje, biatlonce, deskarje na snegu, parasmučarje, telemark smučarje in družino Prevc? Ja, kaj. Presenečeni boste.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×