Svečke v zgodnjem mraku na grobovih so sicer ponujale pridih nekakšne mistične romantičnosti, vendar je bila to le bežna fascinacija, ki je kmalu poniknila v hladnih nočeh in tmurnih dnevih. Spomin na mrtve ima v Mehiki drugačno tradicijo, »slavje« traja tri dni (La Calavera Catrina) in se začenja s tako imenovanim halloweenom (v noči 31. oktobra), ki se navezuje na otroške duše, sledijo vsi sveti in 2. novembra »souls day« – »dušički«, kot ta dan imenujejo na Češkem. Domačini takrat običajno obiščejo grobove.
Omenjam Mehiko in Češko, dve deželi, ki sta me poleg domovine usodno zaznamovali. V Mehiki si je ustvaril drugo življenje moj praded Mirko Vehovec in o tej epopeji sem že pisal na teh straneh. Tudi o tem, da je bila moja prva posneta fotografija na mehiških tleh prav katedrala na Zocalu sredi Ciudada de Mexica, kjer je pokopan moj praded, ne da bi takrat kdor koli od moje družine vedel, kje je njegov grob. Mehika je gotovo dežela naravne magije in to potrjujejo tako staroselske piramide kot tolteška kultura in sveti obredi domorodcev, ki so prepojeni s puščavami in džunglo te prostrane zemlje. V San Cristobalu sredi Chiapasa, v pokrajini »zapatistov« in subkomandanta Marcosa, sem si nabavil škornje za sto »zelencev« in zdaj, po dvajsetih letih, so se pokazale prve špranje v dotrajanem usnju. Na škornje sem navezan in nosim jih praktično vso sezono od jeseni do pomladi, zato sem se že spraševal, kako si bom zamislil nov par.