Uvodni tekst je iz romana Hiša (2016), prvenca vsestranske Ivane Djilas. Poznamo jo kot režiserko, producentko, humanitarko, pisateljico in sedaj ravnateljico. Za eseje A si lahko vsaj enkrat tiho (2022) je prejela Rožančevo nagrado. Konec septembra je bila gostja v najlepši slovenski knjigarni. V Trstu, kjer imamo tudi najlepše slovensko gledališče. Gledališka sezona se je v Trstu začela prav z njeno režijo predstave Hrup za odrom. Pogovor je bil torej tudi vabilo v gledališče. V Kulturni dom, poznamo ga kot Slovensko stalno gledališče. Edo Mihevc ga je zasnoval z izjemno drznim, sodobnim in reprezentativnim arhitekturnim jezikom, na katerega so močno vplivali svetovni modernisti, kot je Le Corbusier. Že sam sprehod po gledališču me vedno znova osupne.
Fotografija: Bojan Velikonja
Hiša
»Danes se zadolžimo, vse novo izživimo do petintridesetega leta in potem odplačujemo, dokler ne crknemo. Ampak uživamo pa takoj. Vsaj tisti trenutek, ko kupujemo, uživamo. Ko podpisujemo kupoprodajne pogodbe, uživamo. Ko odpiramo paket, uživamo. V vonju novega. Potem pa nimamo več časa za uživanje. Ker moramo na zelo veliko obrokov odplačevati vse to zdavnaj minulo uživanje. In po štiridesetem smo vsi že izgoreli in zagrenjeni. Moja tretja najljubša reklama je za banko. Na plakatu je fotografija mlade ženske v poročni obleki z napisom VZAMEM, spodaj pa ponujajo nov tip kredita z izjemno nizko obrestno mero, v švicarskih frankih. Danes se je lažje ločiti od partnerja in si razdeliti otroke kot razvezati kreditno pogodbo.«