V tistem poletju so se začela čudovita druženja ob dobri glasbi dolgo v noč. Sax je delal vsaj do polnoči in čez, kar je bilo za bar v času socializma izjemno. V tem pubu, kjer smo kasneje Hamlet Express večkrat muzicirali in je bila res »vroča scena«, sem takrat spoznal Alojzija Poreberja, slikarja in hipija z vzdevkom Luj. Še danes mu raje rečem Lui, ker me ime spominja na znamenito francosko revijo za odrasle, ustanovljeno leta 1963, ko je nebrzdani eros poganjal šestdeseta kot še nikoli. Šestdeseta leta minulega stoletja so seveda tudi leta, ko je Zahod odkrival Indijo, in tudi Lui ni manjkal v deželi Koromandiji. Zaupal mi je, da ni nikoli kradel, edino takrat v Goi si je »izposodil« ene kavbojke, ker se pač ni mogel gol vrniti domov.
Anekdota, vredna komentarja o današnji zapetosti moralne in nove politične policije, ki udejanja Orwellove vizije iz znamenite distopične knjige 1984 (George Orwell, 1949).