Mile, ki je dolgo živel v New Yorku, ki se spominja svojih formativnih let v Zagrebu, med drugim omeni lokal, v katerem so se zbirali pesniki (takšnih je bilo v tem mestu v šestdesetih in sedemdesetih kar nekaj), ki so bili sposobni tudi nekaj ur skupaj recitirati poezijo, brez kakšnega posebnega povoda seveda – takrat je bil vsak dan praznik knjige. Vmes pa so seveda, tako kot v vseh drugih mestih tiste države, pili velike količine lokalnega piva, po katerem so se med seboj delili na mesta, občine in kvarte; živeli so skratka tisto krasno nadnacionalno utopijo, v kateri so se šteli piri, ne pa prepiri.
Rupčić pravi, da so ob nedeljah začenjali s pivom že ob desetih dopoldne, kar je bilo takrat povsem legitimno, danes pa bi bilo seveda politično nekorektno; sam bi k temu dodal vse, ki so ob desetih dopoldne samo nadaljevali tisto, kar so začeli večer prej, nekateri pa tudi že v petek; takšnih junakov je bilo seveda manj, a so kajpada obstajali in tudi v Ljubljani jih seveda ni manjkalo.