Namesto konflikta med političnima poloma Hrib vidi predvsem kontinuiteto, konsenz o temeljnih ekonomskih okvirih, ki jih različne vlade le različno upravljajo. V ospredje postavlja vprašanja razredne neenakosti, omejitev socialne države in vloge kapitala v oblikovanju političnih odločitev. V pogovoru razpira tudi širši kontekst: od položaja Slovenije na evropski periferiji do krize politične mobilizacije ter iskanja alternativ, ki bi presegle obstoječi sistem.
Po nedavnih volitvah, na katerih je bila razlika med največjima strankama minimalna, se zdi, da je politični prostor precej razdeljen. Kako vi berete ta rezultat?Politični prostor po volitvah v resnici ni tako zelo razdeljen. Z gledišča politične ekonomije parlamenta že več kot desetletje nismo videli tako enotnega. V državni zbor so bile namreč ponovno izvoljene zgolj stranke meščanskega tabora, torej tiste politične sile, ki so zavezane ohranitvi kapitalističnega sistema in ekonomiji prostega trga. Temu je nekdaj delno sicer nasprotovala Levica, vendar je s sodelovanjem v Golobovi liberalni vladi dokončno prestopila v meščanske vrste. Kot nekdanji član te stranke sem imel to nesrečo, da sem ta prestop lahko tudi zelo natančno opazoval. Edini, ki je v zadnji parlamentarni postavi skušal morda vsaj nekoliko načenjati kapitalistični konsenz, je bil poslanec Miha Kordiš, ki pa se iz državnega zbora poslavlja.
Če med strankami obstaja precejšen konsenz o temeljnih ekonomskih vprašanjih, ali to pomeni, da ima Slovenija pravzaprav zelo jasno politično smer, ali pa gre prej za ravnotežje brez pravega preboja?Politična smer Slovenije je v resnici dokaj jasna. Ne glede na to, ali bo koalicijo sestavljala Svoboda ali SDS, bo kot vsakokratna meščanska vlada poskušala zasledovati strategijo ustvarjanja ugodnih pogojev za kapital in rast bruto domačega proizvoda. Tudi če Sloveniji uspe doseči nekakšen gospodarski preboj in čudežno pristane med nadpovprečno razvitimi državami Evropske unije, to še ne pomeni nujno večje blaginje za njene prebivalce. Velika Britanija in ZDA dosegata neprimerno večji BDP na prebivalca kot Slovenija, a velik del tamkajšnjega delavstva vseeno živi v še večji revščini kot manj premožni prebivalci naše države. Neomejena gospodarska rast na omejenem planetu težav razredne družbe ne more rešiti, saj svetovna ekonomija že zdaj proizvaja povsem dovolj bogastva. Kar moramo storiti, je to, da ustvarjeno premoženje pravičneje razdelimo. Bolj kot gospodarski preboj v Sloveniji potrebujemo mednarodni socialistični preboj v smeri odprave kapitalizma, ki je od nenehne in uničevalne rasti tudi eksistenčno odvisen.