Učni načrti so bili spremenjeni, uvedeni so bili novi zgodovinski učbeniki in dodatne šolske ure, med katerimi so učencem vbijali v glavo kremeljsko doktrino. Pavel Talankin je dobil nalogo, da jih snema in objavlja na vladni spletni strani kot dokaz, da šola upošteva nova pravila.
V svojem arhivu je dokumentiral obiske borcev najemniške skupine Wagner v razredih in Putinove govore o tem, da v vojnah zmagujejo učitelji in duhovniki, ne častniki, pa tudi, kaj si o vsem skupaj mislijo njegovi učenci, sodelavci in celo njegova mati, ki je bila na šoli zaposlena kot knjižničarka.
Toda sčasoma mu je postajala njegova »dodatna« naloga vse bolj odvratna, zato gradiva po navodilu ni izbrisal, temveč ga je pretihotapil iz države. Režiser David Borenstein je njegove posnetke v danskem Köbenhavnu zmontiral v dokumentarni film z naslovom Gospod Nihče proti Putinu, ki je po uspehu na festivalu Sundance in prejeti bafti nedavno prejel oskarja za najboljši dokumentarni film.
V Rusiji so državni mediji o nagradi molčali, režiser Nikita Mihalkov pa je Talankina označil za izdajalca in mu javno svetoval plastično operacijo obraza, da ga ruske službe ne bi izsledile. Kremeljski svet za človekove pravice je proti Talankinu uvedel postopke zaradi domnevne kršitve pravic mladoletnikov, ker naj bi zlorabil njihovo zaupanje in brez njihovega dovoljenja objavil posnetke, v katerih so nastopali. Film pa razgalja tudi globoko etično in osebno stisko, saj je Talankin v projekt vključil posnetke lastne matere, ki je za snemanje sicer vedela, a se po mnenju kritikov verjetno ni zavedala usodnih posledic svetovne objave teh zasebnih pričevanj, saj se je po njih znašla pod hudim pritiskom lokalnih oblasti.