Stanje v dolgih vrstah, na koncu katerih ni bilo nikoli prav nič bleščečega, je bila zanje velika socialistična prevara. Socializem je, tako vsaj pravijo njegovi kritiki, načrtno ustvarjal dolge vrste, da bi na ta način zviševal vrednost najbolj cenenim in banalnim rečem. Vsak še tako brezpredmeten dokument Službe družbenega knjigovodstva, na katerega se je mesece dolgo čakalo, se zaradi njega v nedogled prestavljalo iz ene vrste v drugo in pri tem povleklo sedemnajst različnih vez, je v očeh čakajočega moral postati zlata vreden. In nekateri so triku seveda nasedli in danes vzneseno pripovedujejo o časih, ko so imele stvari resnično vrednost, drugi pa le cinično pripomnijo, da ni čudno, da se je takrat govorilo »Naj smo živi in zdravi«, saj se v socializmu česa več od tega, da bi bil človek živ in zdrav, ni bilo mogoče nadejati.
Danes vemo, kako se je to končalo. In vemo, kaj je prišlo nad nas potem. Dobili smo največ trgovinskih površin na prebivalca na svetu, največ polic, s katerih lahko takšni in drugačni izdelki padajo na nas, ki že dolgo ne zmoremo več ločevati med željami in potrebami, med cenenim in cenovno ugodnim, med vrednim in črednim. Po desetletjih zasipavanja s potrebnim in nepotrebnim, s podobnim in enakim smo se izgubili in kadarkoli zaradi selitve ali prenove praznimo svoja domovanja, lahko le osuplo zremo v kupe odvečne, neuporabljene in nesmiselne šare, ki smo jo v tem času nabrali.
In posledično smo, tako vsaj pravijo kritiki kapitalizma, izgubili občutek za to, kaj je v življenju zares vredno, iz ljudi pa smo se spremenili v potrošnike, naročnike in uporabnike. Zaradi tega smo nesrečni in kapitalizem se nam je odločil pomagati ter nam podariti izgubljen občutek za vrednost. In sicer tako, da je začel posnemati socializem ter nam vrnil čakalne vrste. Pred dobrimi desetimi leti so se namreč pred trgovinami spet začele viti socialistično dolge vrste ljudi, ki so kot nekoč njihovi starši potrpežljivo čakali na svoj kos omejene, a zato toliko več vredne ponudbe. Ti ljudje so bili izbranci, ki so imeli nekaj, česar drugi niso, ali so to imeli vsaj prej kot drugi. In ta občutek je v času, ko imajo vsi lahko vse, res izjemen. Ali drugače: če za svoj novi iPhone prestojiš noč na mrazu, je vreden še veliko več od tistih nekaj sto evrov. Nakup je torej postal dogodek, postal je izkušnja.
»Naj smo živi in zdravi in tudi veseli,« so zato govorili ljudje in dodajali, da je živ in zdrav lahko človek tudi v zaporu – ali v socializmu – v kapitalizmu pa vendarle moramo imeti od življenja še kaj poleg zdravja. V kapitalizmu smo lahko tudi veseli, saj lahko izbiramo. V kapitalizmu nam je zato tudi stanje v vrsti lahko v veselje.
A kapitalizem je kot virus in ko že mislite, da ste se naučili živeti z njim, on mutira. Tako smo pred časom dobili novo varianto kapitalizma, poimenovano gig ekonomija, ki je stari dobri sužnjelastniški sistem preobrazila v še bolj izkoriščevalskega, še bolj človeku nevarnega. Vsaj tako seveda pravijo kritiki, ki dodajajo, da ni kapitalizem v zgodovini še nobene megle prodajal tako uspešno in po tako visoki ceni, kot prodaja navidezno svobodo samozaposlenih taksistov, raznašalcev hrane in drugih sodobnih sužnjev, odvisnih od lastne neodvisnosti.
A v nadaljevanju te lepe zgodbe je neki gig ekonomist izumil aplikacijo, preko katere je mogoče najeti človeka, da stoji v vrsti za novi iPhone namesto vas. Samozaposleni čakalec za zgolj štirideset evrov na uro torej stoji na mrazu in dežju in namesto vas posnema vaše starše, ki so v socializmu čakali na kavo in banane. On namesto vas naseda trženjskim trikom kapitalizma, namesto vas po večurnem čakanju čuti, da je vaš novi telefon resnično kobalta in litija vreden. Predvsem pa namesto vas igra vlogo bebca, ki danes cel dan stoji v vrsti za nekaj, kar bo že jutri s polic padalo na nas. Potem vi za zgolj nekaj sto dodatnih evrov novi telefon zmagoslavno fotografirate in njegovo sliko kot prvi v vašem družbenoomrežnem mehurčku objavite na Instagramu. In ste srečni. Oziroma niste.
Zdaj je sicer še prezgodaj, da bi vedeli, kako bodo ljudje po tistem, ko novi telefon za njih, čeprav so zanj porabili veliko več denarja, ne bo imel enake vrednosti kot prej, zapolnili praznino v sebi, in nemogoče je predvideti, v kaj bo mutiral kapitalizem, ko bo ugotovil, da zaradi vmešavanja gig ekonomije potrošniki za izdelke zapravljajo več denarja, a jih ti izdelki ne osrečujejo tako, kot so jih prej.
A bržkone ne more biti naključje, da se takšna mutacija odvija v času, ko ljudje drug drugemu govorimo »Ostani zdrav«, medtem ko o življenju in veselju vztrajno molčimo. V današnjem svetu si pač ljudje od srca želijo le, da bi bili zdravi, ne razumejo pa več, čemu naj bi bili zdravi. In najbrž se niti ne spomnijo več, kaj pomeni biti živ in vesel.
Zato res ostanite zdravi. Ker le tako morda dočakate boljše ali vsaj manj nesmiselne čase.
