Že davno pred tem je Đorđe Balašević s puljskega drugega perona v Pariz pospremil svojo Katrin in, kot se bo pokazalo, bo v imaginaciji Puljčanov za vselej ostal tam in nikoli ne bo nehal gledati za njo, ki mu je »dugo mahala sa prozora vagona«. Predvsem zato, ker bodo v naslednjih letih in desetletjih premnogi gledali za vlaki, ki bodo z njihovih peronov odhajali v Trst, Milano, Torino, Grenoble in Pariz in ki bodo s seboj košček za koščkom odnesli lep del njihovih življenj. In kot vse Balaševićeve pesmi zato tudi Oprosti mi, Katrin kmalu ne bo več le lahkotna pesem o poletni romanci.
Dan ali dva po Đoletovi smrti mi je prijatelj Dalmatinec poslal posnetek množice na splitskem Peristilu in zraven zapisal, da imajo Balaševićeve pesmi očitno čudežno moč, saj so za en dan celo iz Splita izginili vsi ustaši. Medtem se je »na stanici u Puli« zbrala že stoglava množica, podobno velike množice pa so polnile tudi trge v Zagrebu, Osijeku, Podgorici… V Sarajevu so z Balaševićevo podobo osvetlili Vijećnico, simbol povojne obnove mesta, katerega nemajhen del sta bila tudi Đoletova koncerta februarja leta 1998. V njegovem Novem Sadu pa je množica na Trgu slobode vztrajala večer za večerom. Novosadčani so stali na mrazu in dolgo v noč peli Đoletove pesmi. Za konec so na dan pogreba osvetlili Donavo in uprizorili nepozabno slovo človeku, ki je v pesmi preplaval to mogočno reko.
Ko sem gledal vse te posnetke, me je spreletelo, da še nikdar na ulicah svojih mest nisem videl ljudi, ki bi mi bili bližje. Te ulice so v zadnjih desetletjih večinoma zavzemali neki drugi, meni bolj ali manj tuji ljudje, ki so peli zelo drugačne pesmi, če so sploh peli. Tu in tam bi se sicer na ulicah in trgih mojih mest zbrala tudi množica, katere obup, jeza in nemoč so mi bili znani in razumljivi, množica, ki sem jo rad podprl in se ji celo pridružil, a še nobeni množici nisem pripadal tako, kot sem tisti, ki je v Novem Sadu, Puli in Sarajevu dneve in noči prepevala o nesrečnih ljubeznih.
Prvič in zadnjič sem bil na Đoletovem koncertu v Tivoliju konec devetdesetih let in v mojem spominu je to še vedno eno najbolj intenzivnih čustvenih doživetij moje mladosti. Tiste čase sem tudi pogosto do »u sitne sate« s prijatelji prepeval Svirajte mi Jesen stiže, dunjo moja, Neki novi klinci in Devojka sa čardaš nogama, prebral pa sem tudi dva Đoletova romana, ki sta me kot srednješolca tako očarala, da sem po več letih nebranja začel vneto prebirati literaturo.
A te dni si le še tu in tam zavrtim najljubši mi Đoletov album Naposletku ali pa zgolj Galicijo, pesem z zadnjega albuma Rani mraz. Roman Jedan od onih života sem pred kratkim krenil prebrati znova, a sem hitro ugotovil, da mi je ljubši bledeč mladosten spomin nanj in njegovo magičnost. In tudi moj Novi Sad ni bil Đoletov Novi Sad, saj je bil moj Novi Sad dođoški, bil je mesto bosanskih beguncev, ki so se med vojno zatekli vanj.
A vendar sem v sebi ohranil Đoletovega najstniškega oboževalca, zato sem na puljski železniški postaji, na splitskem Peristilu in na novosadskem Trgu slobode prepoznal sebi bližnje ljudi. Enega samega obraza na teh posnetkih nisem prepoznal, a čutil sem, da tudi ti ljudje otrokom pojejo o lepi protini hčeri in o Vasi Ladačkem. In čutil sem, da bi lahko skupaj z njimi v dolgi, brezkončni noči drugo za drugo odpel vse Đoletove pesmi (ja, po vseh teh letih jih znam iz glave še vedno zapeti vsaj trideset ali štirideset, če ne več).
Bili so to brez dvoma moji ljudje, a vseeno me je begalo, kdo pravzaprav so. Nisem si namreč znal razložiti, od kod so se vzeli. Ta množica, sem ugibal, je nekoč očitno ostala brez glasu in bila pometena pod preprogo prevladujoče resničnosti. Tu in tam so se v manjšem številu ti ljudje zbrali na kakšnem koncertu ali na kakšnem drugem kulturnem dogodku, a ulice in trgi so bili zanje nedostopni. Nihče jih ni predstavljal, nihče ni govoril v njihovem imenu in zato tudi zdaj, ko so napolnili ulice in trge, z njih ni bilo slišati nobenih govorov, nobenih zahtev in sporočil. In »Đole, Đole!« je bil edini slogan, ki jim ga je uspelo zakričati.
To pa najbrž zato, ker so ti ljudje v novem svetu izgubili in so mnogim med njimi ostale le še pesmi, ki so jih nosili v sebi, kot skrbno shranjeno družinsko srebrnino. Te pesmi so bili njihovi edini, čustveni zakladi, pogosto skrbno skriti pred družbo, ki je gojila drugačne vrste čustva. Te pesmi so bile ena redkih dragocenosti, ki jim jih niso mogli vzeti, saj so bile te pesmi odtisnjene v njihovem jeziku, jezika pa človeku na srečo ne moreš ukrasti, niti ga iz njegovega jezika ne moreš pregnati.
Če kaj, nam je zato slovo od Đorđa Balaševića neizpodbitno dokazalo, da Pula, Split, Sarajevo, Podgorica, Novi Sad in Beograd govorijo isti jezik, jezik, ki bi ga v spomin na Đoleta lahko tudi uradno poimenovali Đoletov jezik. Njegovi govorci se namreč več kot očitno odlično razumejo.
