Tako je bilo tudi konec preteklega leta, ko se jim je na dan samostojnosti in enotnosti za en večer sredi Prešernovega trga prikazalo mesto iz njihovih sanj. Po zraku so vihrale slovenske trobojnice, sto harmonikarjev je veselo žingalo in zdelo se je, da je celo France za trenutek umaknil hrepeneči pogled od svoje Julije in zamigal v ritmu turbopolke.
A kaj, ko je bil to le privid, ki se je že v naslednjem trenutku razblinil. Slovenska Ljubljana je bila žal le fatamorgana, ki so jo naši ubogi frajtonarji uzrli, ko so se tisti večer nič hudega sluteč v središču glavnega mesta izgubili v gostem oblaku dima, ki se je kot vsako leto širil z roštiljev na stojnicah s hitro hrano. Če ne bi bili tako halucinatorni in se jim ne bi sredi Ljubljane prikazovala gasilska veselica, bi najbrž tudi sami opazili, da le nekaj deset metrov stran na drugem bregu Ljubljanice poteka jugonostalgični večer in da čez njihov ljubi Laibach tisti večer odmevajo Bijelo dugme, Bajaga in Plavi orkestar.