Fredrika Stahl: Če ne verjameš v čudež na koncu filma, se izgubiš v bolečini

Fredrika, zaljubljena v glasbo, jo je seveda izkoristila. Pri tem ni želela biti odvisna od drugih, temveč je skladala svoje pesmi, ki so z leti postajale stilsko vse bolj raznovrstne ter so vključevale elementa popa, jazza, soula in šansona. Že v rani fazi je v intervjujih pogosto poudarila, da si zelo želi enkrat zložiti glasbo za film. Med skladanjem si namreč vedno pomaga s podobami v mislih, ki si jih prikliče v pomoč. Leta 2015 se ji je želja izpolnila, njeno a cappella zborovsko partituro, ki je nastala na skladateljsko zelo nenavaden način, pa lahko slišite v filmu Telesce, ki začenja pot v slovenskih kinematografih.

Nisem hladna, če uporabim kliše, niti vase zazrta oseba, a glasba mi predstavlja način, da svoje najbolj intimne občutke delim s svetom. Pri tem sem vseeno nekoliko previdna, da ne izdam preveč, prehitro. Ta zadržanost pa nikakor ne vpliva na iskrenost. Med skladanjem se namreč poglobim vase in poskušam biti izredno natančna v svojih izpovedih. Gre za neposreden prepis čustev, ki so z leti in nabranimi izkušnjami – tako življenjskimi kot umetniškimi – dobivala nove in nove poudarke. Tako se je spreminjala tudi moja glasba, ki je postajala kompleksnejša in stilsko precej bolj raznovrstna. Dobra stran glasbe je, da prek nje lahko delim svoja občutenja s poslušalci, ki jih ne pravzaprav poznam, a vem, da so mi blizu. Z umetniškim zorenjem pa me je povsem spontano iz urejenih oblik ali enostavnih glasbenih vzorcev vse bolj odnašalo v eksperimentalne vode.

Glasba je jezik in tako, kot z leti bogatimo svoj besedni zaklad, se plemeniti tudi naše glasbeno znanje. Na začetku si bolj omejen v tehniki in izražanju, s kilometrino pa postajaš vse bolj drzen in nepredvidljiv. Če bi primerjala svoj prvi album A Fraction of You (2006) in zadnji Natten (2021), bi z nekaj rezerve lahko dejala, da jima je skupen le moj podpis. Sem glasbeni samouk. Pri desetih letih sem sicer obiskovala ure klavirja, vendar razen osnovnih tehnik nisem veliko odnesla. Igranja klavirja in kitare sem se najbolj naučila s poslušanjem in opazovanjem, z raziskovanjem, kaj mi instrumenta omogočata. Potrebovala sem samo še to, da v sebi odkrijem glas, s katerim bi nagovarjala najprej sebe, potem pa še okolico. To me je umetniško razbremenilo, saj nikomur nisem ničesar dolgovala, kar pa ne pomeni, da sem goljufala. Skušam biti karseda natančna, odkriti pravo besedo in njen zvočni odmev. In verjemite mi, da je včasih to zelo težko, da zahteva veliko potrpežljivosti. Čustev namreč ni najlažje prevesti v glasbeni jezik, precej lažje jih je izkričati.

Največja sprememba se je zgodila po četrtem albumu Off to Dance (2014), ko sem dobila povabilo, da bi zložila glasbo za dokumentarni film Tomorrow. Po eni strani se mi je izpolnila velika želja, saj sem vedno poudarjala, kako rada bi se preizkusila v skladanju glasbe za film, po drugi strani pa je to pomenilo velike spremembe v mojem ustvarjalnem procesu. Do tistega trenutka sem bila osamljena, ločena od okolice pri svojem ustvarjanju. Vse se je dogajalo v meni – in ta dogajanja sem poskušala izraziti skozi glasbo. Začutila sem, da sem postala utrujena in da potrebujem spremembo. Pri skladanju za film se moram odpreti. Tu ne gre več zgolj za to, kaj se dogaja v meni, kakšne so moje predstave, temveč se moram sinhronizirati z vizijo nekoga drugega, režiserja filma ali celotne filmske ekipe. Ne boste verjeli, ampak tovrstno sodelovanje pri filmu je bilo zame osvobodilno. Spoznala sem, da se osvobajam, ko soustvarjam z drugimi ljudmi, ko se poglabljam v njihove zgodbe, ko se soočam z njihovimi umetniškimi vizijami. Nisem sebična oseba, zato celo priznam – in verjamem, da sem ena redkih – da precej lažje ustvarjam, ko imam zaslombo umetniških prijateljev, se pravi, ko sodelujem in pišem glasbo za druge, kot pa takrat, ko skladam zase.

Film se me je dotaknil, še preden je bil posnet. Ko sem v roke dobila scenarij, sem bila med branjem pretresena z lepoto in hkrati surovostjo pripovedi. Težko mi je bilo, saj sem zelo čustvena oseba. Poleg umetniškega izziva me je v sodelovanje prepričalo spoznanje, da gledalec med spremljanjem filma hoče verjeti v čudež na koncu. Ta čarobnost pričakovanja je nekaj tako lepega in neopisljivega, da sem v tem poiskala in začutila navdih, kajti če ne verjameš v čudež na koncu, se hitro lahko izgubiš v bolečini. Z režiserko Lauro Samani sem se srečala v zgodnji fazi nastajanja filma, da bi se pogovorili, kakšno glasbo si je zamislila v filmu. Njena želja je bila, da film odzvanja v zelo minimalističnih tonih, saj je želela obdržati veliko naravnega zvoka, ki bi poudarjal njegovo surovost. Teh prvinskih občutkov glasba ne bi smela preglasiti. Osrednjo temo si je zamislila kot uspavanko, saj film pripoveduje zgodbo o materi. Doma sem veliko časa namenila snemanju demo posnetkov, kjer sem izbrani glasbeni temi dodajala godala, trobila, tolkala… Posnetke sem ji poslala, ni bila nezadovoljna, vendar me je prosila, ali lahko v svoj iPhone posnamem samo glas, na način, kot da bi uspavanko pela svojemu otroku. Sprva sem bila zmedena, ker sem veliko časa namenila orkestraciji in aranžmaju, na koncu pa sem v roke vzela telefon, si zares predstavljala, da v rokah držim dojenčka, se z glavo približala mikrofonu kot njegovemu ušesu in vanj zamrmrala melodijo, kot bi ga želela uspavati. Ko sem posnetek poslušala, sta bila na njem zabeležena tudi brnenje hladilnika in zvok iz pečice, a sem ga na koncu vseeno poslala Lauri. Njen odgovor se je glasil – to je popolno!

To sem tudi sama razbrala iz njenega enostavnega odgovora. V tem trenutku sem dobila precej bolj jasno sliko, kakšen zvočni odtis naj bi film nosil na svoji poti v iskanju čudeža. Film je namreč več kot le film, je človeška pustolovščina, ki ne potrebuje razkošne orkestracije. Zato me ni presenetila njena želja, da bi celoten soundtrack posneli a capella. Še več, Laura je prišla na idejo, da bi bile pesmi zapete v lokalnem narečju. Priznam, da sem bila šokirana, a sem sprejela izziv, kajti film je bil v prvem planu. Vprašala sem jo, ali pozna kakšen pevski zbor, in odgovorila mi je, da pozna, a niso profesionalci. Malce sem bila v zadregi, ker še nikoli nisem sodelovala z nepoklicnim pevskim zborom, a sem v njenih odgovorih začutila, da je prepričana o pravilnosti svoje izbire. Moja besedila so prevedli v beneški dialekt in me povabili v Italijo, da pesmi posnamemo. Odpravila sem se v neznano. Zboru sem vnaprej poslala glasovne linije, kar je bila slaba ideja, saj jih je zagrabila panika. Zbali so se, da tega niso sposobni odpeti, zato sem jim ob srečanju rekla, naj pozabijo na vse, kar sem jim poslala, in da gremo od začetka. Ne govorim in ne razumem italijansko, vendar smo se hitro ujeli. Sporazumevali smo se s pogledi in glasbo. Moja velika prednost je bila, da sem samouk, saj sem jim bila s tem precej bližje, kot če bi bila akademsko izobražena glasbenica ali zborovodja. Sprostilo jih je tudi spoznanje, da moj namen ni bil iskanje ali teženje k popolnosti izvedbe, temveč zaobjem, ozvočenje pravih čustev. To velja tudi za glavno igralko Celeste Cescutti v vlogi matere, ki je odlično začutila čustveni spekter uspavanke in jo tako tudi odpela. Ves soundtrack je pravzaprav zložen okoli njenega glasu. Tudi v našem primeru se je zgodila čarovnija in ves snemalni proces je bil zame prečudovita izkušnja.

Bolj se ne morem strinjati. Človeku ni treba razumeti besed, da začuti glasbo, da preko nje komunicira z nekom, ki ne razume in govori istega jezika. Čar glasbe je, da med dvema tujcema ustvari vez in ju na ta način zbliža. Sama prihajam iz popularne glasbe in karakter pevskega zbora, ki je do tistega trenutka bolj ko ne prepeval na nedeljskih prireditvah, je bil povsem izven mojega skladateljskega razumevanja. Prepričana sem, da bi se našel tudi kdo, ki bi sodelovanje odpovedal, sama pa sem vedela, da se bomo s poslušanjem hitro uglasili, čeprav ne bomo spregovorili niti ene same besede. Glasba se človeka dotakne, izhaja iz čustev ter jih nagovarja, in to je bil ključ, prek katerega smo se razumeli.