Tako bi šlo leto 2020, če bi bilo leto 2020 normalno. Pa ni bilo. Vsaj ne od marca. Zgodila se je, uganili ste, korona. Do začetka marca smo ujeli zgodovinsko dramo Čas deklištva Grete Gerwig in vojno dramo Sama Mendesa 1917, ki po datumu izida bolj sodita v lansko leto, Pixarjev Naprej, srhljivko z Elizabeth Moss Nevidni človek, stripovske Ptice roparice, povprečne Gospode Guya Ritchieja in za vzorec presežnikov, kot sta komična zgodovinska drama Emma ter zadnji film Romana Polanskega Obtožujem!. In to je bilo to.
Ni bilo novega Jamesa Bonda, ni bilo Tihega mesta, ni bilo Čudežne ženske, za eno leto so se zamaknili tudi nekateri večji filmi, ki so bili napovedani za leto 2021, na primer nadaljevanje Avatarja v režiji Jamesa Camerona. Edini težkokategornik, ki ni bil prestavljen, je bil Tenet Christopherja Nolana, s katerim je Warner Bros. med epidemično pavzo, ko so se kinematografi za nekaj mesecev spet odprli, testiral, ali je publika pripravljena priti nazaj v napol varno zavetje kinodvoran, z masko in praznimi sedeži med gledalci. Izkazalo se je, da ne. Tenet, ki so ga v sosednji Hrvaški, kjer so po marčevskem popolnem zaprtju države kinematografi ostali odprti tudi ob drugem valu epidemije koronavirusa, vrteli več mesecev in ga še vedno vrtijo, s kinematografskim zaslužkom ni pokril stroškov produkcije in marketinga in drugi studii so se s svojimi paradnimi konji poskrili. Ter čakali, da mine. Da mine ne samo najhujše, ampak da mine kar korona. Vmes pa nam trosili drobtinice, da na kino ne bi čisto pozabili.
Tenet je bil za Warner Bros. draga lekcija in izkazalo se je, da je Disney, ki je svoj največji film leta Mulan raje prodajal na platformi Disney+, imel prav, saj je s to odločitvijo na koncu potegnil daljšo, ne krajše. In to kljub temu, da je ogled filma prodajal za 30 dolarjev, kolikor so zanj poleg sedmih dolarjev mesečne naročnine morali odšteti naročniki na Disney+. Torej precej več od približno šestih evrov, kolikor je bilo treba plačati za ogled Mulana v kinih, kamor so ga spustili v državah, kjer Disney+ ni na voljo. S tem Disney sicer še vedno ni pokril stroškov produkcije, ki so znašali okoli 200 milijonov dolarjev, a bi bil udarec zanj, če bi Mulana predvajal izključno v kinih, še veliko večji. Mulan je v kinematografih na koncu zaslužil približno 70 milijonov dolarjev, na Disneyju+ pa po nekaterih podatkih še več kot 200 milijonov.
Gre sicer za optimistično ugibanje, a kaže, da je takšen način prikazovanja, čeprav stroški produkcije in marketinga niso bili pokriti, v času korone precej dobičkonosnejši od izključno kinematografskega prikazovanja. In prav to je na boleč način spoznal Warner Bros., ki je tvegal s Tenetom.
Nolanov film, ki je stal toliko kot Mulan, je sicer presegel 300 milijonov bruto zaslužka, a se ni pokril, saj je več kot polovica šla distributerjem in kinematografom, kjer bi za finančni uspeh filma moralo biti enkrat več ljudi. Warner Bros. se je po tej izkušnji povlekel nazaj in se obrnil v drugo skrajnost. Napovedal je namreč, da bo vse filme, ki jih ima namen prikazati v letu 2021, v istem času prikazal na svoji pretočni platformi HBO Max in v kinematografih. Na HBO Max bodo filmi tako na ogled v prvem mesecu kinematografskega prikazovanja, po poteku enega meseca pa samo še v kinih. Prvi tak film bo Čudežna ženska 1984, ki prihaja na platna 25. decembra letos, v naslednjem letu pa bodo med drugim sledili Puščavski planet, Tom in Jerry, Godzilla proti Kongu, Mortal Kombat, Kralj Richard in Matrica 4.
Iz učne ure s Tenetom pa novih zaključkov za čas pandemije ni potegnil samo Warner Bros., ampak tudi drugi filmski studii. Veliki filmi so se zato do konca leta poskrili, ostali so predvsem animirani filmi za otroke, komaj znosne grozljivke in drame, ki so kapljale le toliko, da nas ni pobrala lakota. Iz divjine nas je s svojim vlečnim psom klical Harrison Ford, po Klicu divjine je prišel Antebellum:zlo v meni, edina ogleda vredna grozljivka v kinu v času pandemije, potem pa še film katastrofe Grenlandija: poslednje zatočišče, ki nas je s fiktivno katastrofo o skorajšnjem koncu človeštva za nekaj časa odklopil od koronakatastrofe v realnosti. In nas toliko potolažil, da smo si, ko smo po prihodu iz kina na ulici zagledali sprehajalce v maskah, rekli, da bi lahko bilo še slabše.
Lahko pa bi bilo slabše tudi v filmskem smislu, in to veliko slabše – če ne bi bilo VOD-platform, kot so Netflix, HBO Go in Amazon Prime Video. Že res, da je bilo nekaj filmov mogoče videti na filmskih festivalih, ki so se znašli tako, da so se preselili na splet in tam omogočili ogled filmov za ceno vstopnice v kinu, a je to kaplja v morje letošnje filmske produkcije, ki se je zaradi pandemije upočasnila, ni pa mirovala. Domači festival Liffe je namesto kakih sto celovečernih filmov, kolikor jih je prikazal lani, na ogled ponudil 23 celovečercev. Med njimi je bilo tudi nekaj festivalskih ljubljencev, kot so Nažgani (Another Round), Asistentka (The Assistant), Oče (Otac), Dragi tovariši! (Dorogi tovariši!), Koronacija (Coronation), Undine (Undine) in Zlo ne obstaja (Sheytan vojud nadarad), a je bil to še vedno le vzorec vsega, kar se je v filmskem svetu dogajalo letos.
In tu so v igro vstopili VOD-ponudniki z Netflixom na čelu, ki je v zadnji četrtini leta povrhu vsega uvedel hrvaške podnapise, s čimer si je v naši regiji razširil bazo med starejšimi uporabniki spleta, ki jim angleščina ni blizu. In kdor je imel Netflix, je v tem letu imel kaj gledati. Ne samo, ko gre za serije, ampak tudi, ko gre za filme. Ponudba je bila bogata in raznovrstna, saj ni šlo samo za romantične drame in komedije, ampak tudi za neodvisne filmske produkcije, visokoproračunske akcije in ambicioznejše drame, ki se bodo potegovale za oskarje. Tisti, ki prisegajo na dobro akcijo, so dobili Old Guard s Charlize Theron, manj pa je to uspelo filmoma Extraction s Chrisom Hemsworthom in Project Power z Jamiejem Foxxom ter Josephom Gordonom-Levittom. Med neodvisnimi filmi velja izpostaviti triler Lost Girls in družbenokritično grozljivko o afriških priseljencih v Veliki Britaniji His House, od oskarjevskih favoritev pa je prvi, in sicer junija, prišel na Netflixov spored Da 5 Bloods Spika Leeja.
Ko smo ravno nehali napovedovati, da Spiku Leeju najverjetneje ne bo ušla nominacija za režijo, saj je svojo (rečeno zelo na približno) črnsko različico Voda smrti posnel ob ravno pravem času, v obdobju protestov Black Lives Matter, sta jeseni sledila I’m Thinking of Ending Things Charlieja Kaufmana in The Trial of the Chicago 7 Aarona Sorkina. Kaufmanova metaforična drama o umiranju, s katero nas je namesto v glavo Johna Malkovicha odpeljal v glavo igralca Jesseja Plemonsa oziroma njegovega lika Jaka, je popolnoma potešila njegove največje oboževalce, a je preveč zapletena celo za oskarje. Je pa zato idealna kandidatka zanje Soorkinova sodna drama, s katero nas je ta v svojem dialoško nabitem filmu spomnil, kako pomembna je svoboda govora, obenem pa dal možnost Sachi Baronu Cohenu, da pokaže vse svoje igralske talente.
V začetku decembra je prišel čas za Manka. David Fincher, ki je nazadnje, pred šestimi leti, posnel film Ni je več (Gone Girl), se je končno odmaknil od trilerjev in realiziral biografsko dramo o snemanju Wellesovega Državljana Kana oziroma o scenaristu filma Hermanu J. Mankiewiczu, o kateri je sanjal 20 let. Ker jo je želel posneti v črno-beli tehniki, se filma ni hotel dotakniti noben od studiev, ko je predlani oskarja osvojila Cuaronova Roma, pa je v modo prišla tudi črno-bela, in Fincher se je povezal z Netflixom, za katerega je posnel že serijo Mindhunter. Mank je eden od filmov, ki se bodo za oskarje, upravičeno ali ne, potegovali v več kategorijah, brez nominacij pa ne bodo ostali niti nekateri drugi filmi, ki so na Netflixu sledili v decembru. Muzikal The Prom se bo potegoval vsaj za zlati globus v kategoriji najboljše komedije, Ma Rainey’s Black Bottom, glasbena drama o »materi bluesa«, bo zagotovo prinesla nominacijo igralki Violi Davis, ki enega oskarja že ima, Pieces of a Woman, drama, ki bi ji lahko rekli letošnja Zakonska zgodba (Marriage Story) in je načrtovana za začetek januarja, pa igralki Vanessi Kirby. Kakšno nominacijo pa bo verjetno dobil tudi George Clooney, ki je režiral znanstvenofantastično dramo The Midnight Sky, v kateri tudi igra.
Ko gre za neodvisne filme, se je bilo ob dokaj ubogi beri na Neflixu treba ozirati za drugimi platformami. HBO kaj več od komične drame Slaba vzgoja (Bad Education), ki je posneta po resničnih dogodkih, dramedije Stevena Soderberga Kar naj govorijo, v kateri igra Meryl Streep, in dokumentarca o skorumpiranem zdravstvenem sistemu ter posledični smrti 27 ljudi Kolektiv (Collective) v režiji romunskega režiserja Alexandra Nanauja ni dal od sebe. Podobno je bilo z Applom in njegovo televizijo Apple TV+, ki je vzbudila pozornost samo z dvema filmoma. Eden je dokumentarec Wernerja Herzoga, ki se je v filmu Fireball: Visitors from Darker Worlds tokrat pozabaval z meteoriti, drugi pa nova drama Sofie Coppola On the Rocks, v kateri je, sicer ne tako impresivno kot v Izgubljeno s prevodom, spet sodelovala z Billom Murrayjem.
Največ je, ko gre za filme, poleg Netflixa ponudil Amazon, ki je z izjemo nadaljevanja filmov o Boratu Sache Barona Cohena z naslovom Borat Subsequent Moviefilm stavil predvsem na manjše produkcije. Poleg grozljivke Black Box smo na primer dobili tudi zabaven triler s karizmatičnimi ženskimi liki Burn the Man Down, retro znanstvenofantastično srhljivko The Vast of Night, ki vesoljske ugrabitve slika v povsem novi luči, soliden triler o ugrabitvi letala z Josephom Gordonom-Levittom 7500 in spregledan politični triler o Cijinem programu zasliševanja The Report z Adamom Driverjem, Annette Bening ter Jonom Hammom v glavnih vlogah. Za konec pa še črno-beli dokumentarec Time, ki bo zaradi teme – diskriminatornega ameriškega sodnega sistema – eden največjih favoritov za oskarje v kategoriji dokumentarcev tega leta – poleg Netflixovih dokumentarcev Crip Camp in Dick Johnson is Dead ter že omenjenega Kolektiva, ki je tudi romunski kandidat za oskarja za najboljši tujejezični film.
Ponudba VOD-platform, ki sežejo do Slovenije, glede na naštete filme torej ni bila slaba, jih je pa kljub temu ostalo nekaj, za katere je bilo, če smo jih želeli videti, potrebne nekaj iznajdljivosti. Le z njo je bilo namreč mogoče priti do filmov, ki so jih predvajali Hulu in drugi ponudniki videa na zahtevo, ki so na voljo izključno v ZDA, ali pa do filmov, ki so prišli samo v kinematografe, a ne tudi naše. Hulujeva produkcija letos na primer zajema feministično dramo Shirley z Elizabeth Moss, zabavno reinterpretacijo Neskončnega dne z naslovom Palm Springs, sladko-grenko dramo o umiranju Babyteeth in dokumentarni film o Greti Thunberg I Am Greta, ki so ga predvajali tudi na Liffu. Domena torrentov so ostali tesnobna družinska drama o neizpolnjenih pričakovanjih Seana Durkina The Nest z Judom Lawom in Carrie Coon, eden od ameriških filmov leta First Cow v režiji Kelly Reichardt, drama o pravici do splava Never Rarely Sometimes Always v režiji Elize Hittman ter komična drama Saint Frances in najbolj zrela komedija Judda Apatowa doslej King of Staten Island, za konec pa še grozljivki She Dies Tomorrow in Relic.
Materiala za nagrajevanje v naslednjem letu je, kakorkoli obrnemo, dovolj, edino vprašanje je, kako in kdaj bodo filmi nagrajeni. Kot je napovedala Ameriška akademija filmskih znanosti in umetnosti, bo podelitev oskarjev potekala v živo, in sicer 25. aprila v Dolby Theatre, ki lahko posedi 3400 ljudi. Kako bodo 28. februarja podelili zlate globuse, pa se Združenje tujih dopisnikov v Hollywoodu še ni izjasnilo, saj vedo le to, da bo prireditev potekala v živo.
Bolj je jasna, in to v obeh pomenih besede, prihodnost kinematografskega prikazovanja filmov v naslednjem letu. Datumi premier, ki so znani danes, se po optimističnem scenariju ne bodo več spreminjali, saj filmska industrija računa, da se bo življenje s cepivom čez nekaj mesecev vsaj približno vrnilo v normalo. Do marca naj bi tako v kinematografe prišli zgodovinski film Ridleyja Scotta The Last Duel z Mattom Damonom in Benom Affleckom, nadaljevanje izvirnih Izganjalcev duhov Ghostbusters: Afterlife, ki ga bo režiral Jason Reitman (V zraku, Tully), potem pa še predzgodba Sopranovih The Many Saints of Newark, v kateri bo mladega Tonyja Soprana namesto Jamesa Gandolfinija igral njegov sin Michael Gandolfini. Aprila bomo končno videli novega Jamesa Bonda, 25. po vrsti, Ni čas za smrt v režiji Caryja Fukunage, ki je posnel serijo Pravi detektiv, in menda tokrat res zadnjič z Danielom Craigom, to pa bo tudi mesec, ko bo na platna prišel drugi del Tihega mesta, spet z Emily Blunt v glavni vlogi. Vmes nam bo v Biosu, postapokaliptični drami o koncu sveta, srca spet lomil Tom Hanks kot zadnji preživeli človek na Zemlji.
Od maja do konca poletja bodo med drugim na sporedu Marvelova Črna vdova s Scarlett Johansson, Godzilla proti Kongu in dokumentarec Petra Jacksona The Beatles: Get Back o snemanju njihove plošče iz leta 1970 Let It Be ter eden od najtežje pričakovanih filmov naslednjega leta Top Gun: Maverick, s katerim se kot eden najbolj znanih filmskih pilotov po 31 letih vrača Tom Cruise. Potem bosta sledili bogata jesen in zima. Oktobra lahko pričakujemo Puščavski planet, s katerim se je 30 let po Davidu Fincherju spopadel še Denis Villeneuve, novembra pa tretje nadaljevanje Magičnih zveri in Misijo: Nemogoče 7, znova s Tomom Cruisom.
Najbolj bogat bo december. Steven Spielberg se vrača z svojo interpretacijo znamenitega broadwayskega muzikala Zgodba z zahodne strani, Kenneth Branagh z novo epizodo o Herculu Piorotu Smrt na Nilu, Guilermo del Toro pa naj bi do takrat končal projekt svojih sanj – Ostržka, ki bo tudi prvi animirani film v njegovi karieri. Vendar to še ni vse. December bo tudi mesec za novi film najbolj znane avstralske režiserke Jane Campion, ki bo za Netflix posnela dramo The Power of the Dog, v kateri bosta igrala Elizabeth Moss in Benedict Cumberbatch, Damien Chazelle, ki je osvojil oskarja za muzikal Dežela La La, pa za takrat pripravlja Babilon, v katerem naj bi se v dobo Hollywooda, ko je ta prešel z nemih filmov na govorjene, odpravil z Emmo Stone in Bradom Pittom. Tik pred iztekom leta 2021 naj bi že videli tudi Matrico 4, ki jo bo režirala Lana Wachowski, v njej pa bosta spet igrala Keanu Reeves in Carrie-Anne Moss.
Zlati časi filma se glede na napovedi za leto 2021 vračajo, ali se bodo z njimi vrnili tudi zlati časi kinematografije, pa je že drugo vprašanje. Če vprašate filmske režiserje, ki snemajo visokoproračunske spektakle in izrazito stilizirane filme, ne – sploh če se bo nadaljeval trend, ki ga je s svojo prelomno odločitvijo, da bo filme hkrati spustil na pretočno platformo in v kinematografe, začel Warner Bros. Pesimisti, ki zaradi tega tektonskega premika kinematografom in posledično cinefilskemu užitku napovedujejo temno prihodnost, imajo morda prav, ko pravijo, da bo gledalcev v kinih manj, a je na te spremembe treba pogledati tudi z druge plati, v tem primeru s tiste, ki pomeni več izbire, ko gre za medij gledanja filma, in zagotovo tudi večjo raznovrstnost, ko gre za ponudbo filmov. Nenazadnje pa še vedno obstaja svobodna volja gledalca – ta se bo o tem, kje bo gledal film, odločal sam. S tem pa ni nič narobe.
