Filmi, ki jih je cerkev vernikom odsvetovala

Če kdo, potem se je iz cerkve delal norca španski režiser Luis Buñuel. V serijo njegovih brezbožnih, celo heretičnih filmov štejejo tudi špansko-mehiško dramo o Viridiani (Silvia Pinal), ki želi oditi med redovnice, a se najprej odloči delati dobra dela. V začetku jo hoče izkoristiti njen stric Jorge (Fernando Rey), potem pa jo hoče posiliti eden od beračev, za katere se je odločila skrbeti. Film namiguje, da naivna dobrota ne rešuje družbenih problemov, a je Cerkev še najbolj zmotil grotesken prizor, v katerem berači malicajo v slogu zadnje Kristusove večerje. Vatikan je film ostro obsodil z zapisom v časopisu L'Osservatore Romano. Po drugi strani pa je španska drama, ki je bila premierno prikazana na filmskem festivalu v Cannesu maja 1961, dobila prvo nagrado festivala, zlato palmo. Španski fašistični diktator Franco je film takoj prepovedal, premiera v Španiji se je zgodila šele maja 1977. Zanimivo, Viridiano uvrščajo med 50 najboljših filmov vseh časov.

Film Der blaue Engel si je nastop na naši današnji lestvici zaslužil predvsem zato, ker je svojo oceno C, torej neprimerno, dobil kar 20 let po premieri. Za kaj je šlo? Predvsem za to, da ni bil takoj ocenjen in je v ZDA prišel v širšo distribucijo šele veliko kasneje. Katoliška legija je filmu očitala marsikaj, tudi spogledovanje s prostitucijo in alkoholizmom, še najbolj pa lik zapeljivke, ki ruši moške in spodkopava družbene norme. Zapeljivka je bila Marlene Dietrich, režiser razvratne glasbene drame pa Josef von Sternberg.

Extase je češkoslovaška romantična drama iz leta 1933. Režija Gustav Machatý, v glavni vlogi Hedy Lamarr. Film je leta 1934 dobil nagrado za najboljšo režijo na beneškem festivalu. Pravijo, da gre za prvi nepornografski film, ki prikazuje spolni odnos in ženski orgazem, a zelo mehko. Leta 1936 ustanovljena Legija spodobnosti je film vseeno odsvetovala za nazaj z oceno C. Očitali so prikaz ženskega spolnega užitka, goloto in prešuštvo. Razjezil se je celo papež Pij XI., ki je film videl kot dokaz, da filmska industrija potrebuje strožji nadzor.

The Outlaw je ameriški vestern zloglasnega režiserja in izumitelja Howarda Hughesa, ki je enostavno preveč poudarjal oprsje glavne igralke Jane Russell. Howard Hawks naj bi za njeno izzivajočo postavo izumil celo poseben modrček, ki naj bi še poudaril njeno izzivalno postavo. Jane Russell je izjavila, da izuma niti ni nosila, ker jo je stiskal, a se cerkvena komisija ni dala motiti. Vesternu, ki je razburjal z erotičnimi filmskimi plakati, so pritisnili oceno C, ki odsvetuje ogled. Leta 1950 so si premislili in film ocenili z B: delno moralno sporen.

Mom and Dad je bil ameriški film, nekakšna mešanica melodrame in seksualne edukacije, ki je postal eden največjih škandalov in hkrati komercialnih uspehov v štiridesetih. Zgodba spremlja dekle, ki zanosi po edinem spolnem odnosu s fantom. Film nato vključuje izobraževalne segmente o spolnosti, nosečnosti, porodu in spolnih boleznih. V filmu so bili celo dejanski medicinski posnetki poroda. Film je razjezil tudi National Legion of Decency (dobil je oceno C), ker je odkrito govoril o spolnosti in reprodukciji. Zaslužil je več kot milijardo današnjih dolarjev.

Nemški film Anders als du und ich (§175) ima dve precej različni verziji. Prva je razumevajoča zgodba o homoseksualnosti: starša odkrijeta, da je njun sin homoseksualec, poskušata ga zdraviti z vplivom lepe ženske. Cenzura je zahtevala spremembe, ker so menili, da film homoseksualnost prikazuje razumevajoče, in nastal je nov film, ki je bil kritičen do starejših moških, ki v homoseksualnost pritegujejo nedolžne fante. Paragraph 175 v naslovu filma je kaznoval homoseksualne odnose med moškimi in je v različnih oblikah veljal vse do leta 1994.

Leta 1960 so premierno uprizorili kar dva filma o velikem irskem književniku Oscarju Wildu. Kritika bolj ceni verzijo z naslovom Sojenja Oscarju Wildu (režija Ken Hughes), ki govori o treh kazenskih primerih leta 1895, v katere je bil vpleten Oscar Wilde (Peter Finch), ki se je tožil z markizom Queensberryjem (Lionel Jeffries). Obramba je dokazala, da je Wilde homoseksualec, in obsojen je bil na dve leti zapora in prisilnega dela. Film je bil zaradi homoseksualnosti marsikje prepovedan. Legija spodobnosti je film vernikom odsvetovala.

Leta 1967 je John Huston režiral dramo z Marlonom Brandom in Elizabeth Taylor. Zgodba se odvija v ameriški vojaški bazi na jugu ZDA. Osrednji lik je hladen in zadržan, major je očitno homoseksualec, zaljubljen v vojaka L. G. Williamsa (Robert Forster). Žena, ki se mu gnusi, ljubi mlajšega častnika Morrisa Langdona (Brian Keith). Langdon ima ženo, ki je po smrti otroka nagnjena k samomoru. Plejada nenavadnih likov in homoseksualnost v ameriški vojski v 60. letih. Film je pri cerkvi dobil oceno C (neprimerno za katoliške gledalce).

Tragična angleška drama The Killing of Sister George Roberta Aldricha velja za prvi lezbični mainstream film. V njem je videti spolni odnos med dvema ženskama in za takrat razuzdan daljši del filma, ki se dogaja v lezbičnem klubu. Cerkev je zaradi lezbične vsebine film odsvetovala, a je zgodba drame pravzaprav tragična: glavna junakinja George (Beryl Reid) igra v lahkotni radijski drami prijazno medicinsko sestro. V samem filmu najprej izgubi radijsko vlogo, ki ji je pomenila veliko, ob tem pa tudi svojo veliko mlajšo ljubico Childie (Susannah York).

Rosemary's Baby je eden najbolj napadanih filmov vseh časov. Predvsem zaradi satanizma. Rosemary (Mia Farrow) zanosi s Satanovim sinom in živi v modernem satanističnem kultu. Kritiki so menili, da film normalizira ali celo romantizira satanizem, se igra s terminom Antimesija in nosečnost primerja z Marijinim spočetjem. Režiser Roman Polanski se je branil, da Rosemary na koncu sprejme otroka predvsem zato, ker je njegova mati: materinski instinkt prevlada nad grozo tega, da je njen otrok Satanov sin. Film je Cerkev strogo odsvetovala.