Slovar slovenskega knjižnega jezika pod geslom fetišizem ponuja naslednje pomene: »1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih vera v fetiše in njihovo čaščenje /.../; 2. knjiž. pretirano, slepo oboževanje, priznavanje česa /.../; * ekon. blagovni fetišizem pojav, da se odnosi med ljudmi kažejo kot odnosi med stvarmi; psiht. fetišizem bolezenska seksualna nagnjenost do dela telesa ali oblačila osebe drugega spola«.

Sprva se zdi osupljivo, kako raznorodna polja družbenega preči termin fetišizem in kako malo imajo na prvi pogled posamezni pomeni med seboj skupnega. A natančnejši vpogled v zgodovino koncepta fetišizma nam razkrije, da med njimi obstajajo številne vzporednice in pomenska vozlišča. 

Pojem fetišizma je prvi sistematiziral in ga jasno umestil Charles de Brosses, ki je že leta 1760 definiral fetišizem kot prvo, primitivno stopnjo religije, ki temelji na neposrednem verovanju v naravne objekte, ki so povzdignjeni v božanstva (kamni, živali...).

Marx je kasneje iz takšne antropološke rabe pojma fetišizma po analogiji izpeljal pojem t.i. blagovnega fetišizma, ki je po njegovem mnenju temelj kapitalizma. Kot je pokazal v Kapitalu, namreč člani »razvitih« zahodnih družb svojo povsem duhovno religijo radi zoperstavljamo čaščenju naravnih predmetov v »primitivnih« družbah, obenem pa je temeljni kamen naše družbe čaščenje nekega materialnega objekta (denarja, zlata), ki v procesu menjave zadobi nadnaravne lastnosti.

Tudi Freud je izvorni antropološki pojem fetiša premestil, tokrat v polje seksualnosti, in ga nerazdružljivo spel s t.i. kastracijskim kompleksom, enim temeljnih konceptov svoje teorije. »Oče« psihoanalize je v Metapsiholoških spisih fetiš tako označil kot nadomestek za falos ženske, natančneje matere, v katerega je majhni deček nekoč verjel. Tej veri se kasneje – kljub seznanitvi z »dejstvi« – noče odpovedati, saj bi pripoznanje ženske kot kastrirane posledično ogrožalo tudi njegovo lastno imetje penisa. Moški si torej ustvari fetiš, da bi zamaskiral žensko seksualno različnost oziroma »pomanjkljivost«. Ali povedano s Freudovimi besedami: »Fetiš je znamenje zmage nad grožnjo kastracije in znamenje zaščite pred njo.«

Pri antropološkem in psihoanalitičnem pojmovanju je fetiš torej tesno povezan z utajo oziroma verovanjem, ki je v nasprotju z vednostjo. Osnovno formo fetišizma tako lahko strnemo v Mannonijev obrazec »saj vem, pa vendar«: »Saj vem, da čaščeni objekt nima magičnih moči, pa vendar verjamem, da jih ima« oziroma »Saj vem, da mati nima falosa, pa vendar verjamem, da ga ima«.

Tudi med Marxovo in Freudovo rabo pojma fetišizma obstaja, kot opozarja Slavoj Žižek v svoji knjigi Kuga fantazem, določena homologija; oba sta namreč simptom notranje protislovnosti – prvi kapitalistične družbe, drugi genitalne ojdipske seksualnosti.

Etiologija (seksualnega) fetišizma

Beseda fetišizem nam v spomin takoj prikliče standardni nabor predmetov in materialov oziroma delov (ženskega) telesa: čevlji z visoko peto, hlačne nogavice in podvezice, spodnje perilo, stezniki, svila, krzno, usnje, stopala, prsi, zadnjica... Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kako to, da so fetiši, ki so po eni strani izrazito individualni, po drugi strani tako obči oziroma (stereo)tipizirani.

Pojasnilo lahko poiščemo v Freudovi teoriji, natančneje v njegovi razlagi nastanka fetiša. »Vse kaže, da je pri nastanku fetiša veliko bolj pomemben postopek, ki spominja na zaustavitev spomina pri travmatični amneziji. Tudi tu obtiči interes nekako sredi poti, zadnji vtis pred končnim skrivnostnim, travmatičnim vtisom obstane kot fetiš. Tako lahko to, da imata vlogo fetiša – ali njegovega sestavnega dela – zelo pogosto stopalo ali čevelj, pojasnimo z okoliščino, da se dečkova radovednost vzpenja od spodaj, od nog k ženskemu spolnemu organu; krzno in žamet – to že dolgo časa domnevamo – fiksirata pogled na poraščenost spolnega organa, pogled, po katerem bi moral priti zaželeni pogled na ženski ud; kosi spodnjega perila, ki jih tako pogosto izbirajo za fetiš, zaustavijo trenutek slačenja, zadnji, v katerem si še lahko mislimo, da je ženska falična,« zapiše Freud in takoj doda, da ni mogoče vselej zanesljivo ugotoviti, kaj je opredelilo fetiš.

S takšno utemeljitvijo vzroka »klišejskosti« fetišev se strinja tudi dr. Bogdan Lešnik s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. V nasprotju s poenostavljujočim pojmovanjem, po katerem naj bi bil fetiš svobodno izbran predmet, ki popestri spolno življenje, Lešnik poudarja: »Fetiš je resda 'izbran', vendar ne poljubno, temveč v skladu s fetišistovo zgodovino. Kaj bo postalo fetiš, je odvisno od tega, kaj fetišistu zagotovi, da njegov organ ni ogrožen. Ni bistvena narava tega 'dodatka', fetiša, temveč pomen, ki ga ima v nezavedni fantaziji. Pojem fantazije se v psihoanalizi ne nanaša na 'bogastvo domišljije', temveč na scenarij izpolnitve želje. Skratka, za fetiš je 'izbrana' stvar, ki ji je v fantaziji dodeljen ustrezni pomen, ne pa stvar, ki bi imela sama po sebi kakšne posebne lastnosti. Načeloma je to lahko karkoli zaznanega; ker pa je pomen, ki ga mora zastopati, v temelju stereotipen, je tudi fetiš navadno tak.«

Sodobnejše (psihološke) teorije ponujajo nekoliko drugačne razlage. Donald W. Winnicott je tako na primer zagovarjal tezo, da so različne otroške dejavnosti, kot je sesanje palca, ali predmeti, kot so ljubkovalne igrače, vir raznovrstnih odraslih vedenj, med njimi tudi fetišizma. Po njegovem mnenju se ti t.i. prehodni objekti pojavijo v obdobju, ko mati postopoma začne izgubljati svojo vlogo takojšnje oskrbovalke otrokovih želja, in so torej nekakšni (nadomestni) zastopniki zadovoljujočih vidikov matere, predvsem njenega telesa. V nekaterih primerih se prehodni objekt postopoma razvije v fetiš in se na tak način ohrani kot poteza odraslega spolnega življenja.

Tudi behaviorizem je razvil številne specializirane teorije nastanka fetiša. Vsem je skupno poudarjanje (naključne) simultanosti oziroma hkratne prisotnosti spolnega vzburjenja in (fetišističnega) objekta ob njegovem nastanku, zaradi česar naj bi se med njima vzpostavila trajna povezava. Problem te teorije je v tem, da klasično pogojevanje potrebuje številne ponovitve – spomnimo se le Pavlova in njegovega psa –, ta oblika pa naj bi potrebovala zgolj eno. Kot odgovor na ta očitek so nekateri behavioristi ponudili razlago, da naj bi se fetišistično pogojevanje zgodilo v zgodnjem otroštvu, ko naj bi bilo »vtisnjeno« v otrokove možgane in ostalo tam za vse življenje. 

Je  fetišizem (le) moškega spola?

V Freudovi teoriji je fetišist vedno moški, natančneje heteroseksualen moški. Dr. Lešnik pojasnjuje, »da razvoj homoseksualnosti zahteva drugačne pogoje kakor razvoj fetišizma. Pri prvem je bistven mehanizem identifikacije – kakor sicer tudi za razvoj heteroseksualnosti –, pri drugem mehanizem utajitve – nesprejetja tega, da ženska nima penisa.« In obenem dodaja, da je prav zato mogoča tudi kombinacija.

Kot primer takšne kombinacije bi lahko navedli t.i. transvestitski fetišizem. Nekateri fetišisti se namreč radi – bodisi zgolj v fantazijah bodisi tudi dejansko – oblačijo v fetišistične kose ženske oprave. Ob tem je pomembno poudariti, da (fetišističnega) transvestizma in homoseksualnosti ne moremo zvajati drugega na drugega, četudi se občasno prekrivata.

Za klasično psihoanalitično teorijo pa je še bolj »nemogoča« oziroma težje misljiva fetišistka. Kot opozarja Naomi Schor v svojem delu Female Fetishism: The Case of  George Sand: »Freud in freudovci verjamejo, da je fetišizem moška perverzija par excellence. Tradicionalna psihoanalitična literatura o tem predmetu vedno znova zatrjuje, da ni ženskih fetišistov; ženski fetišizem je v retoriki psihoanalize oksimoron.« Dr. Lešnik pritrjuje, da »klasična literatura ženskega fetišizma ne pozna. Po mnenju Roberta J. Stollerja, ameriškega psihiatra, pa je zgolj manj opazen, ker zadeva drug objekt. Tako naj bi moški fetišiziral organ, ženska pa odnos, v skladu s Freudovo tezo, da pri moškem prevladuje strah pred izgubo penisa – kastracijska tesnoba, pri ženski pa strah pred ločitvijo – separacijska tesnoba.«

V nasprotju s takšnim razumevanjem so številne feministične kritičarke zahtevale  »pravico do fetišiziranja«. Ta njihova zahteva je sicer, kot opozarja Marjorie Garber v svojem eseju Zavidanje fetiša, zelo umestna, a je postavljena napačno, saj je po njenem mnenju prisvojitev fetišizma dejansko le zadnja in najbolj subtilna oblika »zavidanja penisa«. Marjorie Garber zato opozarja, da je treba iti onstran ideologije fetiša, ki je ideologija falocentrizma in heteroseksualnosti.

Alternativa, ki jo ponuja sama, je transvestit, a »ne kot maska ali maškarada, moški ali ženska, ampak kot teoretična intervencija. Transvestit je namreč ekvivalent Lacanovega tretjega termina, ne 'imeti' ali 'biti' falos, ampak 'zdeti se' ali 'dozdevati se' /.../.«

Med konservativizmom in transgresijo

Seksualni oziroma erotični fetišizem kot intimna praksa postopno izgublja predznak patološkega, razen v skrajnih oblikah, ko je nujni pogoj za spolno vzburjenje posameznika in ovira njegovo vsakdanje življenje. Četudi se ga še vedno drži določena stigma, vse bolj velja  za »normalno variacijo človeške seksualnosti« ali celo za »očarljivi element razmerja«. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje njegovih različnih družbenih (zlo)rab. V nasprotju z individualno ravnijo, kjer ima fetišizem značaj prisile, je odločitev za njegovo konservativno ali subverzivno družbeno kontekstualiziranje namreč stvar izbire. 

Kot smo videli, je v klasični freudovski interpretaciji fetišizirana pozicija avtomatično spolno določena kot ženska in se jo asociativno povezuje z mankom, fetišist pa je povezan z nadzirujočim, celo sadističnim moškim pogledom in subjektivnostjo. Takšno branje utrjuje splošno sprejete družbene kategorije, povezane s pojmovanjem spola, spolnih praks in telesa, kar je najbolj očitno pri konstruiranju ženske kot – ironično rečeno »znosnega« – spolnega objekta.

Po mnenju feminističnih teoretičark, med njimi Amande Fernbach, pa je pravilneje kot o fetišizmu govoriti o fetišizmih. Po njenem mnenju namreč poleg koncepta fetišizma, ki je povezan z utajo spolne razlike, obstajajo tudi fetišizmi, ki ponujajo dinamiko prekoračitve. Kot primer takega fetišizma navaja sodobne fetišistične klube, katerih obiskovalci so tako fetišizirani moški kot ženske fetišistke in tako mazohistični moški fetišisti kot fetišizirane dominantne ženske. Zanje je značilno, da z različnimi praksami transformirajo svoje telo, s tem pa tudi lastno sebstvo. Ali to posledično označuje tudi transgresijo družbeno določenih norm?

Dr. Bogdan Lešnik odgovarja: »Mislim sicer, da se je nekdanje navdušenje nad 'izbirami', ki jih ponujajo te prakse, že precej ohladilo. So pač prakse, ki zadovoljujejo svoje udeležence – do neke mere. Če ostane pri tem, ne pridemo daleč. Bistveno vprašanje je, ali te prakse, vsaj potencialno, spreminjajo družbena razmerja ali pa jih le 'estetizirajo'. Na to bo mogoče zanesljiveje odgovoriti šele pozneje.«

Ob tem pa Lešnik poudarja, da je treba razlikovati med fetišizmom kot seksualno perverzijo in fetišizmom kot družbeno prakso. »Freud je predvidel družbene verzije – se pravi oblike zadovoljitve brez udeležbe seksualnosti – vseh perverzij: voajerizem, ekshibicionizem, mazohizem, sadizem… O fetišizmu se ni posebej izrekel, vendar je to že prej napravil Marx s konceptom blagovnega fetišizma. Cilji teh praks, tako seksualnih kakor družbenih, ostajajo isti, spreminjajo pa se vsebine in objekti. Mogoče je prav to njihov 'subverzivni naboj', odkrivanje novih vsebin in objektov. Ampak to je nekako tako kot reklamna agencija, ki poskuša najti vedno nove, vedno privlačnejše predstavitve kakšnega pomembnega klienta.«

Hkrati z novimi vsebinami in objekti pa se pojavljajo tudi novi pomeni, ki se jih pripisuje fetišizmu oziroma fetišizmom. Pomen, ki se ga razbira iz posameznih oblik fetišizma, je namreč kulturno pogojen in se spreminja glede na zgodovinski kontekst; vanj pa se vpisujejo tako specifične tesnobe kot želje. Ne gre torej zgolj za to, da sta se krznu in žametu pridružila guma in lateks in da se na visokih petah zibajo tudi (na primer Almodovarjevi) moški, ampak tudi za to, da se lahko »stare« fetiše uporablja/interpretira na nove načine. »Fetiš je zgodba, zamaskirana v objekt,« je poetično dejal Robert J. Stoller. In kot vsako zgodbo ga je mogoče brati na več načinov.