Aktualni predsednik vlade nam je na praznični 1. maj v poslanici ponosno sporočil, da je njegova vlada z ukrepi v letu 2020 ohranila več kot 200.000 delovnih mest. To naj bi bili ukrepi za neposredno ohranitev delovnih mest in plačilo prispevkov delavcev ter ukrepi v obliki temeljnega dohodka. Skupaj naj bi to znašalo za več kot 1,4 milijarde evrov.
Ampak nejeverno oko se mora ustaviti ob trditvi, da so ohranili več kot 200.000 delovnih mest. Število formalno delovno aktivnih je od konca leta 2019 do konca leta 2020 z 902.000 padlo na 891.000, torej za 11.000 delavcev. Število tistih, ki so bili zaposleni (ostali so kmetje in samozaposleni), je padlo celo nekoliko bolj: za okoli 13.000. Če bi upoštevali, da je vlada ohranila 200.000 delovno aktivnih, bi torej moralo število vseh delavcev brez pomoči države pasti za okoli 210.000 oziroma z 902.000 na 690.000: 200.000 delovnih mest bi bilo rešenih z državno pomočjo, 11.000 pa jim jih ne bi uspelo rešiti.
Seveda je to seštevanje neumnost. BDP se je namreč v letu 2020 z 48,4 milijarde evrov znižal na 46,3 milijarde. Če upoštevamo ta padec BDP in tesno empirično povezavo rasti BDP v zadnjih vsaj petih letih z rastjo števila delovno aktivnih prebivalcev, bi nižji BDP v letu 2020 dosegli že z 20.000 manj delavci; če bi seveda gospodarili kot v letih pred pandemijo, brez državnih pomoči, značilnih za pandemično leto 2020. V resnici pa se je, kot sem že omenil, število vseh delujočih zmanjšalo za 11.000. Devet tisoč ljudi je torej dobivalo plače in ohranilo delovna mesta ter delo na kmetijah in v samostojnem podjetništvu, čeprav niso proizvajali BDP. Zaposlitve so ohranili, ker jim je to omogočala državna pomoč, o kateri je govoril naš premier. Ta številka je še manjša, če se zavedamo, da je bila pomoč v veliki meri namenjena zaposlenim in da je bila glavnina dela izgubljena prav pri zaposlenih (in ne kmetih ter samostojnih podjetnikih).
Vlada je torej »rešila« le okoli 11.000 delavcev. Če so predsednikove finančne številke točne, je ohranitev vsakega delovnega mesta slovenske davkoplačevalce stala okoli 130.000 evrov.
Tudi če rezultate državne politike v letu 2020 pogledamo z drugih vidikov, ti niso rožnati. Na koncu leta 2019 smo imeli 73.400 brezposelnih, ob koncu leta 2020 pa 85.000. V tem povečanju je tudi tistih 11.000, ki so delo izgubili, gospodarske razmere pa seveda niso omogočale zaposlitev na novo prispelih na trg delovne sile v Sloveniji. Presežek v državni blagajni na koncu leta 2019 (264 milijonov evrov) se je v letu 2020 spremenil v deficit v višini 3,542 milijarde evrov. V tem manku je tudi tistih 1,4 milijarde evrov, s katerimi smo ohranili 11.000 delovnih mest, in 2,9 milijarde evrov iz malhe za vse ukrepe ob pandemiji. Nič čudnega, da je bruto zunanji dolg (torej ne le proračuna) v letu 2020 narasel za 4,45 milijarde evrov.
Trditev, ki vas razoroži, čeprav je polna neumnosti in neznanja, je, da strokovnjaki odhajajo iz Slovenije, ker imajo zaradi previsokih davkov nizke plače, zato je treba tem strokovnjakom znižati davčne obremenitve, da bodo ostali v Sloveniji. Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje Manager, Klub slovenskih podjetnikov in AmCham Slovenija so se ob tej ideji raznežili. Nekateri iz sindikatov in leve politike ter tudi pokojninske in zdravstvene blagajne so bili proti, a nihče ni pojasnil, da je trditev, s katero utemeljujejo ta davčna znižanja, neumnost. Skupaj z drugimi spremembami naj bi »ob istih bruto plačah imeli višje neto dohodke«, je baje rekel finančni minister Andrej Šircelj.
Najprej se ustavimo pri podatkih. Povprečna mesečna neto plača v Sloveniji je 1269 evrov, v Avstriji 2740 evrov, vladni ljubezni Madžarski 813 evrov in na Danskem rekordnih 3562 evrov. Ti podatki kažejo, da povprečno plačan zaposlenec v Sloveniji ne more doseči povprečne plače v Avstriji, tudi če ne bi plačal nobenega davka (in sicer ne glede na to, kako definirate davke). Seveda to ne velja samo za povprečno plačanega zaposlenca. To velja tudi za vse vrste strokovnjakov, ne glede na njihove neto plače. V Avstriji – da ne govorim o Danski – bodo še dolgo plačani bolje kot v Sloveniji. Če jih bo pri iskanju dela vodil zaslužek, se nikoli ne bodo odločali za zaposlitev v Sloveniji.
Ampak za bolj poglobljene sklepe se moramo zavedati, da Slovenija v mednarodni menjavi in delitvi izgublja BDP zaradi nizke kapitalske intenzivnosti, plače pa zaradi podravnotežnih cen, ki jih dosegajo naši proizvajalci. Na eno in drugo vpliva tudi zaostanek v ekonomski učinkovitosti. A za plače so ključne podravnotežne cene. Tudi z večjo ekonomsko učinkovitostjo jih skoraj ne moremo bistveno popraviti, če ne začnemo prodajati naših proizvodov in storitev po višjih cenah. Mimogrede, za kapitaliste: profitne stopnje pa so pri nas nadravnotežne (več lahko najdete na https://youtu.be/RTyvX2PXVqA). Zavedati se moramo tudi, da plače določa trg delovne sile, ki nevidno gospodari nad državo, sindikati in vsakim posameznikom. In zdaj k finalu: če podjetjem manjka strokovnjakov, ker odhajajo v tujino, podjetja pa jih nujno potrebujejo, bi morala njihova cena na trgu delovne sile v Sloveniji narasti. Narasti bi morala ne glede na davke na raven, da bi bilo dovolj strokovnjakov za naša podjetja. Zakaj ta cena torej ne naraste? Preprosto: ker povpraševanja naših podjetij niso dovolj visoka, da bi s povpraševanjem dvignila ceno take delovne sile na raven cen v tujini. In zakaj povpraševanja niso tako visoka? Ker so odvisna od cen blaga, ki ga proizvajajo. Za povpraševanjem po delovni sili je namreč kategorija, ki jo poznajo vsaj moji študentje ekonomike, to je mejni faktorski prihodek, ki je odvisen od cen proizvedenih dobrin. Če bi naša podjetja proizvajala blago po vsaj ravnotežnih cenah na evropskem trgu, bi strokovno delovno silo in tudi vse preostale zaposlence lahko plačevala po povprečnih evropskih cenah delovne sile. Naša podjetja torej na splošno ne zaposlujejo strokovne delovne sile, ker je ne morejo plačati, plačati pa je ne morejo, ker tudi s strokovno delovno silo na splošno niso sposobna proizvajati blaga, ki bi ga lahko prodajala po ravnotežnih in nadravnotežnih cenah.
Davki nimajo pri tem nič. Če bi gospe in gospodje okrog Gospodarske zbornice Slovenije, Združenja Manager, Kluba slovenskih podjetnikov in AmCham proizvajali blago, ki bi ga lahko prodajali po nadravnotežnih cenah, bi z lahkoto – ne glede na davke – bogato plačevali tudi strokovnjake (in tudi vse preostale delavce). Naša podjetja bogato plačanih strokovnjakov očitno še ne potrebujejo, ker tudi z njimi niso sposobna biti konkurenčna. Da strokovnjaki odhajajo v tujino, niso krivi davki, krivi so menedžerji.
Verjetno pa je vsaj na prvi pogled največja uganka tako imenovana mala davčna reforma. Finančni minister Andrej Šircelj je v zvezi z njo napovedal – vsaj tako sem jaz razumel njegove besede po medijih – da gre za spremembe davkov, ki bodo povečale konkurenčnost slovenskega gospodarstva in znižale obremenitve dela. Davki se bodo znižali, izpad davčnih prihodkov pa se bo pokril z višjo gospodarsko rastjo, višjo potrošnjo in racionalnejšo nabavo države. Gre za res lepo zgodbico: davki bodo manjši, ljudem bo ostalo več dohodka, delovnih mest bo več, gospodarstvo bo bolj konkurenčno, državni proračun bo bolj poln, javni sektor pa bo za manj denarja ljudem ponudil več. Minister za delo Janez Cigler Kralj kar ne more razumeti, kako so lahko proti taki reformi sindikati, ko pa bo dala ljudem več dohodkov v njihove žepe.
Žal je ta vladna politika zelo resen makroekonomski primer, ki ga ni mogoče pojasniti brez vsaj nekaj znanja makroekonomike. Najprej, če znižamo davke za na primer 100 milijonov evrov, bo preko večanja razpoložljivega dohodka nastal multiplikativni učinek, ki bo v resnici povečal BDP. Tako povečanje bo nastalo le v tako imenovanih kratkoročnih razmerah, ki so v makroekonomiki stanje, ko zmogljivosti niso polno izkoriščene in lahko proizvodnje odreagirajo na večje povpraševanje. Žal čas pandemije, ko delovna sila ne more delati, preprečuje nastanek takih razmer. V tem trenutku je torej čas za zniževanje davkov slab. Tudi če je multiplikativni učinek večji in so zmogljivosti neizkoriščene, pa to ne pomeni, da se bodo davčni prihodki povečali za toliko, kot so se znižali davki, saj davčne stopnje niso 100-odstotne. Zgolj zaradi nižjih davčnih stopenj bo nastala rast BDP, a proračunski saldo se zelo verjetno ne bo zmanjšal. Ob samem znižanju davčnih stopenj se bo deficit nesporno povečal.
Zavedati se je torej treba, da bo začetno znižanje davkov v vseh primerih – ne glede na kasnejše učinke, ki sem jih opisal – povečalo deficit državnega proračuna. Država lahko v takih razmerah zniža proračunske izdatke. Verjetno je prav na to mislil tudi Šircelj, ko je omenil potrebo po bolj racionalnih nabavah države. Zmanjšanje proračunskih izdatkov pa je žal obratni multiplikativni proces kot znižanje davkov: zavre rast BDP (zaradi drugačnega multiplikatorja bolj kot vpliv davkov), znižuje zaposlovanje in znižuje proračunske prihodke. Že pri elementarni makroekonomiki študente učim, da oba učinka skupaj zaradi teorema uravnoteženega proračuna vodita do padca BDP za znesek znižanih davkov. Ob tem ni nepomembna pripomba, čeprav je hkrati neprijazna, da je za državni proračun bolje, da varčuje pri transfernih dohodkih (pokojnine, plače učiteljev, zdravnikov, sester, administracije) kot pa pri direktnih plačilih (investicije, vojaška oprema).
Druga možnost pri izpadu prihodkov v državni proračun zaradi nižjih davkov je financiranje deficita državnega proračuna preko zadolževanja. Lahko se zadolžuje doma ali v tujini. Zadolževanje v tujini seveda povečuje zunanji dolg državnega proračuna in skoraj vedno tudi deficit v trgovinski bilanci. Dolg državnega proračuna in v trgovinski bilanci s tujino sta deficita – dvojčka. Deficit v trgovinski bilanci pomeni, da ustvarjamo povpraševanje v tujih državah, in ne doma. V vseh primerih pa današnje znižanje davkov financiramo z zniževanjem jutrišnjih razpoložljivih dohodkov in rasti BDP, ko bo treba vračati glavnice in plačevati obresti.
Tisti, ki menijo, da sedanje zadolževanje ni nič hudega, ker smo se zadolžili tudi za sanacijo bank, pozabljajo, da smo se bili za sanacijo bank prisiljeni zadolžiti, ker je prav v času Janševe vlade od 2004 do 2009 bruto zunanji dolg Slovenije narasel za 28 milijard evrov. Sedanje opravičevanje ali podcenjevanje sedanjega zadolževanja je kriminal, ki se dogaja pred našimi očmi. V tej vladi ne razumejo, da je bančna luknja dokaz, da je treba dolgove vračati, in da bodo razmere za vračanje kreditov jutri katastrofalno slabše od današnjih ter da v nobenem primeru ne morejo biti boljše. Davke naj bi torej zniževali, ko je zadolžitev že blizu rekordov. Jutrišnji račun za današnje nižje davke bo ogromen.
Država se lahko zadolžuje tudi pri prebivalstvu. A v tem primeru mora prebivalstvo imeti denarne rezerve, ki pa še niso prihranki, saj so denarne rezerve prihranki zgolj, če se investirajo. Tako posojanje denarja seveda zmanjša potrošnjo gospodinjstev, ki je največji agregat efektivnega povpraševanja, in s tem zaustavi rast. Tako nastane stanje, ko država znižanje davčnih prihodkov financira na način, ki zmanjšuje efektivno povpraševanje in izniči učinek manjših davkov. Pa še davčni multiplikator pri potrošnji prebivalstva je običajno večji kot pri znižanju davkov. Pri tem ni nepomembno, da prebivalstvo običajno reagira na znižanje davkov. V skladu s teoremom rikardijanske ekvivalence lahko zmanjša svojo potrošnjo, čeprav so se dohodki prebivalcev povečali, ker ve, da bo jutri treba odplačevati dolgove države in da bodo morali biti davki tedaj višji.
Seveda lahko nastanejo razmere, v katerih imamo pozitivno gospodarsko rast in »zapiranje« državnega proračuna. Ampak take razmere ne morejo nastati zaradi znižanja davčnih stopenj. Gospodarska rast v Sloveniji je zelo vezana na izvoz, ki lahko povzroči tudi osnove za dolgoročno rast, če se izvoz akceleracijsko odrazi v investicijah. Podobno lahko vplivajo tudi avtonomne oblike potrošnje gospodinjstev (na primer iz večjih kreditov) in investicij (na primer iz evropskih donacij). A tudi v tem primeru zniževanje davčnih stopenj lahko zavre izravnavanje državnega proračuna, čeprav nastane gospodarska rast. Očitno si je težko zamisliti razmere, v katerih bi nižje davčne stopnje v resnici pospeševale gospodarsko rast in nižale deficite državnega proračuna.
Predrzno je kar tako sklepati, kaj je kdo mislil. Ampak namig finančnega ministra Širclja o »racionalni nabavi države« kaže, da tudi on upošteva scenarij, da bodo nižji davki mogoče zahtevali krčenje javnega sektorja. Ljudje iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije so očitno doumeli namig, ni ga pa minister Cigler Kralj. Seveda je lepo, če bi nekateri plačali manj davkov, a posledice bodo manj zdravstva, manj šolstva, manj socialne varnosti in pokojnin iz socialnega zavarovanja. Očitno vlada načrtuje skrčenje javnega sektorja tudi tako, da bodo uvedli zasebne izvajalce in jih poslali na trg, na katerem bomo zdravstvo in šolstvo ter pokojnine plačevali iz žepa z dohodki, ki bodo pri nekaterih povečani z davčnimi olajšavami. Ob tem pa vlada očitno misli, da bodo zasebni in na trg usmerjeni izvajalci bolj učinkoviti, ali kot bi dejal Šircelj, da bodo bolj racionalno nabavljali.
Med napakami te politike je najprej treba omeniti neznanje. Javni sektor na področju zdravstva, šolstva, socialnega skrbstva in pokojnin imamo namreč prav zaradi učinkovitosti. Ministri očitno razumejo učinkovitost zgolj na ravni izvajalcev: zdravniki morajo obdelati več bolnikov, zasebno šolstvo je bolj učinkovito od državnega (Šircelj očitno ve, na kakšen način), za pokojnine bodo skrbele zasebne zavarovalnice. Toda ta učinkovitost je ena od petih. Gre tudi za alokacijo dobrin med potrošnike, za alokacijo dejavnikov med izvajalci in za njihovo optimalno velikost, za alokacijo »proizvodenj« med izvajalci ter za usklajevanje med ponudbo in povpraševanjem. Te učinkovitosti v resnici na splošno dobro uresničujeta trg in zasebna lastnina, a ne v primerih javnih dobrin, zunanjih učinkov, nepopolnih informacij in nepopolne konkurence. In vse to je prisotno v javnem sektorju, kjer tržna dejavnost ni učinkovita in jo nadomeščamo s kolektivno organizacijo ter financiranjem (več o tem najdete na https://youtu.be/FiogGQPPHU8). Krčenje javnega sektorja in njegovo pretvarjanje v tržni sektor ne moreta roditi večje učinkovitosti.
Del te politike je tudi ideologija z velikimi ekonomskimi posledicami. Javni sektor je temeljni regulator neenakosti. Predlagane davčne reforme po eni strani ukinjajo davčni sistem, ki bi vsaj delno odpravljal neenakost, po drugi strani pa ne nudijo javnega sektorja kot korektorja neenakosti. Zavedati se moramo, da se naš dohodninski sistem v zgornjem delu konča tam, kjer bi se moral začeti za odpravljanje neenakosti pri nas, in da davki na profit ob odsotnosti davkov na dediščine in nepremičnine dopuščajo izjemno polarizacijo bogastva v slovenski družbi. Skoraj 35 odstotkov BDP gre za profite, a ne 800.000 zaposlenim. Že danes je čas, da v zdravstveno, pokojninsko in šolsko blagajno bistveno več prispevajo lastniki kapitala in profitnih dohodkov. Lastniki kapitala morajo tudi pri nas prevzeti svoj del odgovornosti. Zakaj bi morali te blagajne vzdrževati zgolj delavci? Pri tem le prispevki preko dražitve delovne sile zmanjšujejo konkurenčnost podjetij v Sloveniji, pa še v primeru znižanih prispevkov bi to z nižjimi bruto plačami koristilo le podjetjem in delavci ne bi dobivali višjih neto plač, česar ni težko pojasniti. Vsi drugi davki odločajo le o tem, koliko bo posameznik potrošil individualno in koliko kolektivno (več o tem na makstajnikar.wordpress.com/davcni-sistem/). Zato višji davki tudi ne morejo zavirati vstopa tujega kapitala in investicij.
Ampak včasih drezanje v podrobnosti, še posebej če gre za strokovna vprašanja, zamegli pogled na celoto, recimo »helikopterski« pogled na stvari. Če to naredimo pri predstavljenih stvareh, malo prestrašeni ugotovimo, da mogoče sploh ne gre za fake knowledge, pač pa za resen politični program; da Janez Janša ne izvaja le ideološko-političnega projekta, projekta »preurejanja družbenih odnosov«, pač pa tudi ekonomsko-politični projekt, projekt preurejanja ekonomskih odnosov. Očitno si želi gospodarstvo z nizkimi davki zlasti za bogate in pocenitev preproste – pa tudi zahtevnejše – delovne sile, kar avtomatično vodi do tanjšanja javnega sektorja, ki ga je potem treba financirati iz žepa, čemur ustreza privatni značaj izvajalcev v šolstvu, zdravstvu, transportu, pokojninskem varstvu in socialni oskrbi (»vsak naj poskrbi zase«). Bogati, osvobojeni javnega sektorja, s skoncentriranim bogastvom dobijo tudi družbeno moč, hkrati pa postanejo veliki zavezniki in izvrševalci politične oblasti. Nastala bo socialna struktura, ki ji ni uspelo nastati s tajkunskimi prevzemi na začetku tega tisočletja. Stabilnost takemu ekonomskemu redu bo dala usmeritev na vzhod Evrope, ki z vidika konkurence ni nevaren sedanji Sloveniji. Slovenija namesto nekdanjega jugoslovanskega trga dobiva višegrajski trg. Žal bosta medtem svet in zahodna Evropa šla naprej.
Lahko so to le moreče blodnje. Upam, da je moj sklep prehiter, še bolj pa upam, da nisem vladi Janeza Janše s tem sklepom dal ideje, kako naj nadaljuje utrjevanje svoje oblasti.
