Desetletja medenih mesecev transatlantskih odnosov so končana. Trumpova varnostna strategija je še zadnja budilka za tiste sanjače, ki se ne morejo sprijazniti s koncem obdobja, ko je bilo v Evropi relativno lepo in enostavno živeti. Stara geopolitika, strategija in ekonomija ne veljajo več. Leto, v katero smo vstopili, bo leto intenzivne transformacije, ki ji še ne vidimo končne podobe. Pravkar podpisana pogodba EU z Mercosurjem (ki odpravlja 90 odstotkov carin na evropski izvoz v Latinsko Ameriko) je zgolj blago nasprotovanje Trumpovi Monroejevi doktrini v Latinski Ameriki. Pogovori o končanju vojne v Ukrajini so gledališče absurda s pomešanimi vlogami in narativi. V želji po miru v Evropi smo pripravljeni v tej ameriško-ruski predstavi sodelovati kot občinstvo, Trumpov narcizem hraniti s servilnostjo podrejenega in pri tem vzdihovati zaradi globalne nepomembnosti.
Podpora skrajni desnici
Ameriška in ruska geopolitika je združena ekstremno desna politika, ki ogroža demokratični ustroj Evrope. Ne vemo zagotovo, koliko je resnice v informacijah, da naj bi neobjavljeni deli ameriške varnostne strategije vsebovali tudi ameriško »pomoč« Italiji, Avstriji, Madžarski in Poljski, da izstopijo iz Evropske unije. Ne preseneča, da reakcije v teh državah niso bile kaj prida kritične do ZDA. Vladajo jim politiki, ki pripadajo političnim elitam po Trumpovem okusu. Gre za še en pomemben indic, da nas čaka obdobje agresivnega hibridnega delovanja ZDA in Ruske federacije za spremembo politične ureditve evropskih držav. Glavni prejemniki te pomoči so skrajno desne politične stranke, združenja ter vplivni posamezniki. Trumpisti imajo intenzivne bilateralne medstrankarske odnose s politično sorodnimi evropskimi strankami, še posebej z AfD (Alternativo za Nemčijo). Z evropsko ekstremno desnico tesno sodeluje tudi Putinova Rusija in jo podpira. Hkrati pa ta uživa »razumevanje« in podporo levice. Že letos utegnejo s skupnimi ameriško-ruskimi močmi pomembno spremeniti politično krajino Evrope.