Evropska kmetijska politika: Da ne bi spet največji pobrali največ

Vsaka nova zaveza in skupna politika kmete spravi na noge, saj neposredno vpliva na njihovo denarnico. Tokratna, ki je v pripravi in usklajevanju prav zdaj, pa jih je spravila v traktorje. Kakih 15 se jih je protestno zbralo pred Kulturnim domom Slovenj Gradec, kjer je potekal še zadnji v seriji javnih posvetov o strateškem načrtu skupne kmetijske politike 2023-2027. Opozorili so, da predlog, ki ga je pripravilo ministrstvo, uničuje slovenske kmete. Točka, ki jih najbolj razburja, je prenos 150 milijonov evrov iz prvega v drugi steber, ali drugače, manj denarja za neposredna plačila oziroma subvencije. Ob ukinitvi zgodovinskih plačilnih pravic, ki jih danes prejemajo tudi govedorejci, pa bi to za nekatere lahko pomenilo zlom. Tako tudi za koroškega kmeta Mateja Brezovnika, ki ima gorsko kmetijo z dvesto glavami živine. Ukvarja se predvsem s prirejo mleka, nekaj pa tudi z vzrejo za meso. Prepričan je, da bodo te spremembe uničile predvsem hribovske živinorejske kmetije. »Spremembe, kot jih predvideva trenutni predlog, za mojo kmetijo pomenijo konec. Glede na trenutno razmerje cen ekonomsko ne bi zdržali. Cene repromaterialov so visoke, prodajne cene pa nizke. Bojim se, da bi zaradi teh razmer počasi začele ugašati vse kmetije na Koroškem, razen tistih res velikih, ki imajo boljše obdelovalne površine. Hribovske kmetije bi zagotovo propadle. Po trenutnih spremembah bi sam izgubil za 60 odstotkov neposrednih plačil, glede drugega stebra pa sploh ne vem, ali bi pri razpisih prišel zraven. Zame bi to v skupnem pomenilo vsaj 30-odstotni upad prihodkov. To pomeni, da bi zmanjkalo vse, kar je treba plačati za stroške dela in amortizacijo,« je obupano dejal. Tak izpad denarja bi torej lahko ogrozil obstanek njegove kmetije. »A tudi vsega prodati in zapreti kar čez noč ne morem. Tukaj so krediti, ki jih imam za stroje, in tega se ne da kar tako rešiti,« še pravi. Kmetje, ki so se protestno zbrali, so želeli sporočiti, da si želijo le delati, da pa za to potrebujejo ustrezne pogoje. Pravijo, da subvencij ne želijo zato, ker bi bili ubogi, pač pa zato, ker imajo težje obdelovalne pogoje in zato potrebujejo posebno obravnavo. »Smo tudi zastonj komunala za koroške hribe. Če tega ne potrebujejo, pa naj komunalno podjetje od nas odkupi stroje in krajino naprej vzdržuje kar samo,« je kritičen Brezovnik.

V seriji dolgih razprav so kmetje opozorili na številne pomanjkljivosti dokumenta. Od tega, da so na zelenjadarje in prašičerejce pozabili, da so ukrepi nejasni in da to sproža veliko negotovosti, pa da so zaveze za ekološko pridelavo preveč ambiciozne do tega, da bi za prenosnike kmetij morali nameniti več denarja in da so vavčerji za pridobivanje znanj za kmete, ob tem da imamo svetovalne službe, nepotrebni. To je le nekaj kritik, a v prvi vrsti se vse vrti okoli denarja in tega, kateri sektor, za katere ukrepe in na katerih območjih bo dobil koliko. Dejstvo je, da se sredstva z vsako strategijo zmanjšujejo, kar pomeni, da je tudi boj za denar vedno večji. Stanovske organizacije zato tokrat še glasneje opozarjajo na pomen kapice, ki bi plačila omejeval tistim, ki imajo največ površin, pridelka in s tem dobička.

»Dvajset odstotkov vseh upravičencev prejme 80 odstotkov vseh sredstev, kar kaže na to, da je SKP v preteklosti pogosto podpirala največje in finančno najmočnejše,« pravi predsednik kmetijskega sindikata Anton Medved in dodaja, da je zato kapica nujna. Financiranje, ki je bilo v praksi do zdaj, je namreč tudi v nasprotju z evropskimi smernicami, saj s tem ne spodbujajo niti trajnostne usmeritve niti deprivilegiranih območij v državi. »Tudi Evropska komisija zahteva kapico, tako da se ji bo težko izogniti. Če kapice vseeno ne bo ali bo slabo postavljena, ne bomo v tej reformi naredili nič oziroma bomo celo naredili korak nazaj. Ne le kapico, treba bo omejiti tudi to, da si velika podjetja iz naslova teh sredstev izplačujejo plače. Tudi kmetje bi morali imeti plače, zato takega dvotirnega sistema, kjer imajo podjetja več pravic kot kmetje, ne smemo dopustiti,« še pravi Medved. Omejitve pa po njegovem mnenju niso nujne le pri izplačilu subvencij, pač pa tudi pri ostalih razpisih: »Morala bi obstajati omejitev, da lahko tako kmet kot kmetijsko podjetje v enem obdobju iz naslova razpisov prejme na primer največ 500.000 evrov. Do zdaj je bila meja postavljena pri milijonu za kmete in treh milijonih za podjetja. Take razlike postavljajo podjetja v privilegiran položaj.«

To, da največ denarja zdaj dobijo največji, kažejo tudi podatki agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, kjer so na vrhu po izplačilu letnih subvencij velika kmetijsko-živilska podjetja. Šele na desetem mestu se pojavi prva posamična kmetija in ne podjetje. To je kmet Goran Škaper, ki je lani dobil izplačane subvencije za leto 2019 v višini 574.855 evrov. Na mestih pred njim pa so z milijonskimi izplačili denimo podjetje PP-agro, ki je hčerinska družba Perutnine Ptuj, z 2,7 milijona izplačil, Panvita z dobrima dvema milijonoma in Kmetijsko gospodarstvo Lendava z 1,9 milijona evrov izplačil. Za leto 2019 je bilo sicer razdeljenih nekaj manj kot 224 milijonov evrov, in to med 56.975 upravičencev. Medtem ko so najvišja izplačila tudi milijonska, pa po podatkih agencije v povprečju upravičenec prejme 3930 evrov letno.

»To, da največ prejmejo največji, nikakor ni pošteno. Na tej točki se je tudi namen subvencij povsem izrodil, saj naj bi bile te namenjene spodbudam in pomoči, česar pa velika dobro stoječa podjetja ne potrebujejo,« je še prepričan Medved.

Prvo obdobje javne razprave se je zdaj zaključilo, končalo pa se je tudi zbiranje pripomb. Glede na odzive je teh kar nekaj in ministrstvo je napovedalo, da bo usklajen dokument predstavilo na kmetijsko-živilskem sejmu Agra, torej še ta mesec. A tudi tam še najverjetneje ne bo znana končna oblika. Vsebine se bodo še naprej spreminjale in se usklajevale, tako s socialnimi partnerji kot z evropskim zakonodajnim okvirom, ki še niti ni sprejet. Za jesen ministrstvo načrtuje še eno širšo razpravo, po tem pa bo dokument res v končni obliki, saj ga morajo do konca leta oddati. Da bo postopek še naprej odprt in transparenten, zagotavljajo na ministrstvu, kar si v prvi vrsti želijo kmetje, saj mora biti politika ne nazadnje oblikovana po njihovi meri. Oni bodo namreč edini, ki jo bodo izvajali.

Zaključuje se javna razprava glede strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023-2027, ki ga je pripravilo kmetijsko ministrstvo. V nizu devetih predstavitev po Sloveniji so kmete bolj ali manj razburjale iste točke strategije, na katere so zato že podali pripombe.

V predlogu strateškega načrta je Sloveniji v obdobju 2023-2027 za ukrepe na voljo 1,2 milijarde evrov, kar pa se nato razdeli na dva stebra. Prvi steber vključuje neposredna plačila ter sektorske podpore za vino in čebele in za to je predvidenih 535 milijonov evrov. Drugi steber zajema politiko razvoja podeželja, za ta namen pa je predviden 701 milijon evrov. Zakonodaja omogoča tudi prenos dela sredstev med obema stebroma in po trenutnem predlogu bi se 150 milijonov evrov preneslo iz prvega v drugi steber, in sicer po navedbah kmetijskega ministrstva za doseganje ambicioznih okoljskih in podnebnih ciljev, ki jih določajo nadnacionalni dokumenti. Tako kmetijski sindikat kot večina ostalih kmetijskih organizacij takemu premiku sredstev nasprotujeta, saj bi se na ta račun zmanjšala neposredna plačila, kar bi lahko ogrozilo obstoj slovenskega kmeta. Povprečen kmet bi namreč prejel 60 evrov manj neposrednih plačil na hektar.

Zgodovinsko plačilno pravico so pridelovalci dobili v letu 2006. Ta je bila predvidena za rejce bikov, pridelovalce mleka in sladkorne pese. Ta plačilna pravica naj bi se zdaj ukinjala, saj se številni, ki denar še vedno prejemajo, s pridelavo mleka, vzrejo bikov ali pridelavo sladkorne pese ne ukvarjajo več. Tisti, ki bi to plačilno pravico izgubili, pa so vseeno nejevoljni, predvsem zato, ker bi denar izgubili tudi tisti, ki se s pridelavo še vedno ukvarjajo. Taki si zato prizadevajo, da bi še naprej prejemali podoben znesek, a iz kakšnega drugega naslova.

Novi predlog predvideva sistem mentorstva oziroma medgeneracijskega prenosa znanja, ki bi veljal med prenosnikom in mladim prevzemnikom kmetije. Za ta namen bi pavšalni znesek podpore na letni ravni prejel mentor, to podporo pa bi lahko prejel za največ 2,5 leta. To je ukrep, ki naj bi reševal status prenosnikov kmetij, saj ti pogosto po prenosu še nimajo pogojev za upokojitev in zato prelagajo čas, kdaj bi kmetijo predali mlajši generaciji. V preteklem obdobju, 2007-2013, so za ta namen kmetje prejemali mesečno rento, ki jim je omogočala preživetje po predaji kmetije. Kmetje so z uvedbo mentorstva zdaj načeloma zadovoljni, a bi si želeli, da bi bilo obdobje daljše kot 2 leti in pol.

Za to intervencijo so predvideni trije milijoni evrov. Kmetje bi na primer lahko izkoristili vavčer za svetovanje za katerokoli področje, ki je ključno za njihovo delovanje, in sicer v enkratni maksimalni vrednosti 1500 evrov. Kmetje so prepričani, da imajo za ta namen že kmetijsko svetovalno službo, če pa ti svetovalci nimajo vseh potrebnih znanj, se jim zdi bolj smiselno, da se jih dodatno izobrazi. Hkrati opozarjajo, da je za tak sistem, če bi želeli, da deluje, predvidenih premalo sredstev, zato predlagajo, naj ta denar raje usmerijo v program medgeneracijskega prenosa ali izobraževanja mladih kmetov.

V predlogu je predvidena tudi zaveza, da bi do konca programskega obdobja zraslo število ekoloških kmetij na 25 odstotkov. V ta namen se povečujejo tudi subvencije in spodbude za ekološko kmetijstvo. Nekatere stanovske organizacije opozarjajo, da je ta načrt preambiciozen. Če teh načrtov kasneje ne bi dosegli, pa bi sledile kazni, ki bi jih država morala plačevati uniji. Trenutno ekološko kmetijstvo predstavlja okoli enajst odstotkov, sindikat kmetov pa predlaga, da bi bilo zavezo smiselno postaviti nekje med 13 in 14 odstotki.

Kmetje in večina kmetijskih organizacij navijajo tudi za uvedbo kapice in degresije tako pri neposrednih plačilih kot pri okoljskih ukrepih. Predlog predvideva uvedbo kapice, a za zdaj še ni jasno, pri katerih zneskih oziroma površinah. Sindikat kmetov pri neposrednih plačilih predlaga mejo pri 100.000 evrih, kar je tudi predlog Evropske komisije. Pri plačilih KOPOP predlagajo mejo za degresijo pri 100 hektarjih, kar pomeni, da bi za vsakih naslednjih 100 hektarjev prejeli 25 odstotkov manj sredstev, pri plačilih OMD pa predlagajo degresijo od 50 hektarjev naprej. Taki ukrepi so po mnenju sindikata nujni, da ne bodo še naprej največji sistemi in kmetijska podjetja dobili največ sredstev.