Nekoč otok proizvajalcev bombaža in kraj morskega pobega za bogate petičneže je bil pred več kot šestdesetimi leti razglašen za kraj posebnega naravnega pomena s ciljem, da se tamkajšnja pestra favna ohrani za naslednje generacije. Država je začela počasi odkupovati zemljišča bogatašev, ki bi jih v državno last prenesli po njihovi smrti.
Prav v tem času se je po več letih odsotnosti z otoka, ki ji nikakor ni mogel iz glave, vrnila Ruckdeschlova. Odločila se je, da ljubezen do tamkajšnje narave poveže s svojo službo. Kupila si je malo kolibo, v kateri so nekoč živeli sužnji bombažnih mogotcev, in jo začela obnavljati z naplavljenimi kosi lesa. Od takrat je edina stalna prebivalka otoka – že 53 let. Ves čas skrbno spremlja favno na otoku, na katerega sme vsak dan priti največ 300 obiskovalcev, ki lahko prenočijo v enem od petih kampov ali manjšem letovišču s kolibami. Še posebej podrobno spremlja populacijo ogroženih morskih želv. Kot je ugotovila skozi avtopsije umrlih želv, so številne poginile zaradi utopitve, ker so se ujele v mreže bark, ki so lovile rakce.
S svojimi ugotovitvami je dosegla, da je bila spremenjena zakonodaja, a tudi oblika mrež. Sedaj z zaskrbljenostjo spremlja načrte, da bi lastnikom zemljišč po letih prepovedi spet dovolili gradnjo novih objektov. Prav tako je nezadovoljna s premisleki, da bi na otok lahko na dan prišlo 750 obiskovalcev ter da bi na njem dovolili električna kolesa. Vse to ogroža krhki ekosistem njenega otoka, je prepričana. Tudi pri 84 letih se namerava za svoj otok boriti še naprej.