Te ob svojem času niso konkurirale z bolj ljudskimi napevi, zato pa danes, s časovnim odmikom, kažejo svojo prepričljivost. Celo bolj kot v Sloveniji je bila spoštovana na jugu nekdanje države. Štiri oktave razpona, kolikor jih je zmogel njen glas, so bile trdna garancija za vsakega organizatorja ali komponista, zato so jo na festivale in turneje nemalokrat vabili kot edino Slovenko.
Oklicali ste zadnji koncert. Zakaj?Ker je naporno in tako ni bilo nikdar nobenega zaslužka. Pripravila sem ogromno dobrodelnih koncertov.
Ste ob nastopih na festivalih, kot je bila Slovenska popevka, dobivali honorarje?Zelo simbolične. Na Splitskem festivalu mi niso izplačali niti tistega, kar bi morali.
Kakšne uvrstitve ste dosegali na Splitskem festivalu?Spomnim se skladbe Val na valu spi, to mrtvo more smo ja i ti, ki jo je napisal Dušan Velkaverh, ki je tedaj mislil, da bomo zmagali, ker je bilo besedilo v dalmatinščini, vendar smo se slabo uvrstili. Tam so nagrade delili samim sebi, mi pa smo zgolj lepo peli. No, ni povsem res. Skladba Na deževen dan, ki sem jo zapela s Kićem Petrovićem, tedanjim možem Senke Veletanlić, je dobila nagrado strokovne žirije v Opatiji, prav tako sem zmagala na sarajevskem festivalu Vaš šlager sezone, pred Leom Martinom in Nado Knežević, medtem ko je bila Tereza Kesovija zadaj.
Tereza Kesovija, s katero ste si podobni, mar ne?Na neki način da. So naju primerjali. Podoben temperament imava, vendar je ona šolana flavtistka, medtem ko sem sama zgolj naravni talent.