Začetek osemdesetih let je bil v Sloveniji obče brbotajoča juha alternativnih idej tudi zunaj umetnosti in politike. Od inovacij do new agea. Poudarjale so individualnost, obenem pa krepile čutenje slovenske drugačnosti znotraj večnacionalne jugoslovanske skupnosti. Izrazito so poveličevale neudobje, sposobnost vztrajanja v trpljenju, prenašanju bolečine, forsiranju telesa in uma do skrajnih mej, kot tudi tveganje.
Jure Šterk, od leta 2009 pogrešan ljubiteljski pomorščak, je na jadrnici devetkrat preplul Atlantski ocean in dvakrat objadral svet. Da objadraš svet, moraš mimo Rta dobre nade, enega najnevarnejših predelov morja, kjer je v zgodovini pomorstva po nekaterih podatkih skupaj izgubilo življenje več kot 10.000 pomorcev.
In to ljudi v resnih ladjah, ne pa v 6,5 metra dolgi »lupini«, kolikor je merila prva, oziroma 9,5 metra, kolikor je merila Šterkova zadnja jadrnica. Solo. Doživetja je popisal v knjigah z naslovi kot Ruleta na Atlantiku, Nevarna igra in V naročju vetra. Zadnjo, Dnevnik zadnje plovbe, je založnikom »predal« tako, da je neka ladja naletela na njegovo jadrnico, a njega na njej ni več bilo. Bil pa je dnevnik.
»Ludi Slovenci,« je znalo komentirati južnoslovansko občinstvo. Kadar Slovenec sliši, da je »lud«, to rad razume kot kompliment. Kot izenačitev in kompenzacijo za siceršnje pripisovanje manj spektakularnih značilnosti, kot so pridnost, višji standard, tako imenovana »večja kulturnost« in kar je še preostalih predsodkov. A tudi v slovenščini ima beseda »norec« lahko nadvse pohvalen pomen. Je tudi izraz za nekoga, ki je v nečem izrazito dober. Noro dober, bi se tudi reklo. A da ne zaidemo.
Eden prvih, če ne prvi, ki je iz ekstremnega športništva pri nas ustvaril kariero, je Dušan Mravlje. Prav tako človek s knjigo. Tek, moja norost je njen naslov. Mravlje je začel teči med služenjem vojaškega roka v JLA in potem ljubiteljstvo razvil v poklic. Pustil je redno službo in postal profesionalni tekač. Širša javnost je zanj prvič slišala, ko je leta 1984 sodeloval na uvodoma omenjenem teku dr. Berganta. Le da je Mravlje bolj zagovornik piva kot vode. Teči je prenehal pri 60 letih.
Kariere ekstremistov znajo biti dolge. Marko Baloh, slovenski ultramaratonski kolesar, je pri 54 letih nedavno v ZDA osmič postal svetovni prvak v 6-, 12- in 24-urnem kronometru. V 24 urah je prevozil 806 kilometrov, obenem je večkratni udeleženec kolesarske dirke čez ZDA. Ta je po navedbah z njegovega bloga najtežja vzdržljivostna preizkušnja: »Pred jadralno dirko okoli sveta Vendee Globe in dirko s pasjimi vpregami Iditarod.« Seveda je tudi on napisal knjigo. Njen naslov je Nedokončana zgodba, medtem ko je naslov knjige njegovega pokojnega kolega Jureta Robiča Samo človek sem.
Čeprav so si po disciplinah različni, lahko ekstremne športnike med seboj primerjamo po tem, koliko so slavni. Pri tem kriteriju ga ni čez Martina Strela, dolenjskega učitelja kitare, ki je s svojim ultramaratonskimi plavalskimi podvigi globalno zaslovel kot psihofizični fenomen. Med plavanji je haluciniral, preživel strelo, napad piranj, aligatorje, goltal onesnaženi Jangce, tam med drugim plaval med človeškimi trupli neznancev, bil pred tem, da ga v amazonskem pragozdu razsekajo Indijanci, in še bi se dalo naštevati.
Njegova knjiga o plavanju vzdolž Amazonke je prevedena v 23 jezikov. Po tem, ko so Američani o njem posneli dokumentarni film, že deset let živi v ZDA. In tudi že kaže znake »american« zavijanja. Menda je obogatel, pri 67 letih pa napoveduje nov podvig. Namenil se je plavati okoli sveta, kar pomeni 15.000 kilometrov oziroma 468 plavalnih dni, plaval pa bo skozi 131 držav. Začel bi v Los Angelesu, na prvih metrih naj bi ga pospremila Michael Phelbs in Leonardo DiCaprio.
Podatek, da kolesarska dirka po ZDA izhaja iz leta 1983, govori o tem, da so slovenske »norosti« del globalnega dogajanja. Vendar imajo slovenska vnetost, smisel in volja za tovrstno radikalno samodokazovanje svojo predzgodovino. »V alpinizmu,« pravi zgodovinar dr. Peter Mikša s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Alpinizem oziroma gorništvo je, kot pravi, izhodiščna disciplina, v kateri so slovenski predstavniki začeli posegati po ekstremih: »Sodobno videnje ekstremnih športov v Sloveniji korenini v preteklosti in je splet več dejavnikov. Danes vidimo val, ki traja tja od devetdesetih let, ko so ekstremni športi postali medijsko priljubljeni. V devetdesetih letih se je kolektivizem prelomil in iz množičnih se je šlo v individualne športe. V alpinizmu to pooseblja Tomo Česen, ki je solo vzpone izvajal že od sredine osemdesetih let, njegov vrh pa je južna stena Lhotseja. V svojem času je bil najboljši solo plezalec na svetu in z vzponi je premikal meje, obenem pa 'povzročil' naslednika: to je bil Humar.«
Alpinizem spada med najbolj trofejne športne discipline za Slovence. Od leta 1992, odkar se podeljuje nagrada zlati cepin, imenovana tudi alpinistični oskar, katere prva dobitnika sta bila sicer Slovenca Andrej Štremfelj in Marko Prezelj, so slovenski alpinisti prejeli še 13 priznanj in so med najtrofejnejšimi svetovnimi plezalci. Če v čem, je Slovenija velesila v alpinizmu.
V 19. stoletju, razlaga naš sogovornik, se je v slovenskih Alpah dogajal boj za gore med nemškimi in slovenskimi gorniki. Slovenske gore so bile tedaj nemške. Koče, ki so tam stale, so postavili Nemci, oskrbniki so govorili nemško, smeri, po katerih se je do njih vzpenjalo, so bile nemške, tudi oznake poti in še kaj. S prebujanjem slovenske narodne zavesti se je začelo slovensko prevzemanje gor. Začelo se je postavljanje slovenskih koč, ki so nemalokrat stale poleg nemških, obenem pa tudi ubiranje slovenskih plezalnih smeri. »Šport je bil del narodnega preporoda ter boja in ima pri izgradnji Slovencev vsaj tak delež kot kultura,« meni dr. Mikša in nadaljuje: »Drugi ključen 'boj za gore' se je dogajal po prvi svetovni vojni, ko se je začel pri nas razvijati alpinizem. Novost prinese Klement Jug, ki prvi razvije alpinistično ideologijo, iz katere je izšla tako imenovana osvajalna doba slovenskega alpinizma. Sto let nazaj so bile naše stene povsem prazne. V njih ni bilo smeri. In takrat je šlo za to, kdo bo prvi kaj preplezal. Spet je šlo za tekmovanje, tokrat sicer preneseno z vrhov slovenskih gora v stene, in naši alpinisti so začeli plezati prvenstvene stene, pri čemer so bili zelo vneti, kajti borili so se za svoje. Ko se boriš za svoje, si bolj drzen, obenem pa tudi trmast. Trma je kar značilna za vse naše športe.«
Slovenske Alpe veljajo za bolj težavne od drugih evropskih gorstev. Njihova kamnina je bolj krušljiva in krhka ter zahteva več spretnosti, previdnosti in volje. Obenem so slovenski alpinisti prišli v Himalajo šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili vrhovi že osvojeni. Kar je preostalo, so bile tvegane smeri v težkih razmerah. Eno se je združilo z drugim. Alpinistična sposobnost in volja s preostalimi možnostmi za dokazovanje. Dr. Mikša: »Na Everest se leta 1979 ni šlo po normalni poti, ampak po smeri, ki je še danes najtežja in ki je bila do zdaj le dvakrat preplezana, pa še to vedno z žrtvami. Najtežja smer na Everest je slovenska. Ko so se potem konec osemdesetih let pojavile manjše, imenujmo jih žepne odprave, so bile te našim alpinistom pisane na kožo. Majhna ekipa, ki jo je bilo lažje financirati – tako da smo do Toma Česna že postali svetovni vrh. Slovenci smo najuspešnejši alpinistični narod na svetu, pri čemer je vseh registriranih alpinistov okoli 500, kar je enako, kot jih ima en klub v New Yorku.« In da se ne pozabi: prvi je z Mount Everesta smučal Davo Karničar z Jezerskega, danes žal že pokojni, ki pa je za seboj prav tako pustil knjigo z naslovom Z Everesta, medtem ko je knjiga Toma Česna naslovljena s Sam.
Kar argumentira trditve dr. Mikše, da se ekstremistično izročilo iz osemdesetih in devetdesetih let navezuje na alpinizem. Alpinisti so športniki, ki so verjetno napisali največ knjig. Tomaž Humar, Tone Škarja, Viki Grošelj, Pavel Kozjek, vse to so ljudje s knjigo, za eno najbolj spoštovanih del pa se šteje knjiga Pot Nejca Zaplotnika, tistega slovenskega alpinista, ki je ob Andreju Štremflju leta 1979 kot prvi Slovenec stopil na Mount Everest.
Skupni pojem vseh teh podvigov je zagrizenost. Stiskanje zob, vztrajanje in preživljanje agonij. Ozeblin, oteklin, prelomov, zvinov, izpahov, ureznin, udarnin, dehidracij, krčev, izbljuvkov, omedlevanja, tresenja, halucinacij, strahu, izčrpanosti. S tem oziroma z voljo, ne pa z goli, koši ali drugače doseženimi točkami, se ekstremni športniki dokazujejo. Pri čemer se Slovenija zdi izstopajoča po tem, da ob razvpitih ekstremističnih športnikih obstaja tudi občinstvo, ki z odobravanjem potrjuje njihove dosežke. Dr. Mikša: »Trpljenje se morda sliši slabšalno, je pa nekaj, kar imamo v kodu. Veliko stvari smo preživeli. Zgradili smo se skozi upornost in skozi to, da je bilo treba znati stisniti zobe. Zato imamo v sebi moment, kako preživeti v težkih razmerah. Naši predniki niso imeli udobnega življenja, treba je bilo znati garati in trpeti. Naša tekmovalnost izvira iz zgodovinske družbene zgodbe.«
Šport, čeravno ekstremen, je še vedno simulacija. Mirnodobska igra ali tekmovanje z vnaprej določenimi pravili. Eden od razlogov za slovensko športno vnetost in tekmovalnost je lahko tudi v tem, da se je dokazovati s športi vseeno varneje, kot to poskušati prek vojnih osvajalskih pohodov. Toliko bolj s športi, v katerih je na voljo še dovolj »belih lis«, torej neosvojenega in nedoseženega.
A za slovenske ekstremne športnike je težko reči, da so obskurne pojave – prej gre za svojevrstne zvezdnike. Kdo v Sloveniji ne ve za Mirana Stanovnika, večkratnega udeleženca dirke Pariz–Dakar? Pri tem je zanimivo, da mu je bilo dovolj zgolj sodelovati. In trpeti. Slovensko občinstvo to ceni.
