Najprej bi rada nekoliko umirila žgečkljive predstave, ki se bliskajo pred bralkinimi očmi, in se osredotočila na zelo ozek del vizualizacije seksualnih praks. Filmske, literarne ali likovne podobe, ki tematizirajo katastrofe, agresivna dejanja, seksualne prisile in smrt, silijo zavest k nepredvidljivim odzivom in nepričakovani vzvišenosti. Namenjene so pretvorbi pasivnega in nezavednega spremljanja sveta v vznemirljivo pričevanje zavestnega opazovalca. Ne da bi se pregloboko spuščali v zgodovino seksualnosti v likovni umetnosti in v ničkolikokrat obravnavano pornografsko sliko Courbetovega Izvora sveta (L'origin du Monde), nam ravno ta utegne priti prav pri razkrivanju temeljne spremembe v obravnavi spolnih fetišev v zadnjem stoletju. V reinterpretaciji slike z naslovom Izvor vojne (L'origine de la Guerre) je zloglasna francoska performerka Orlan leta 1989 na žensko mednožje naslikala penis. Prizor nas vrača na nasilje, pa tudi na kritiko reprezentacije ženske kot objekta in moškega pogleda na svet.

Obravnavo bomo omejili na posamezne primere seksualnega fetišizma v likovni umetnosti po surrealistih, ki so v artistično produkcijo vnesli psihološki fetišizem, ki ga je ustoličil Freud. Surrealisti so se upirali in celo negirali običajno dojemanje stvarnosti, širili so predstave o objektih iz realnosti, jih vnašali v nenavadne kontekste in jih okužili s psihičnimi predstavami. Njihova tihožitja s hrano so postala užitna, nič več oddaljena od nas, temveč predmet našega poželenja. Deformirana telesa pa so se upirala in vznemirjala hkrati. Ujela so pogled gledalca v stalno spopadanje z lepim in grdim, s smrtjo in erotiko.

Tudi zaradi omenjenih razlogov ne moremo mimo režiserja Davida Cronenberga, ki je v svojih abjektnih filmih raztreščil dualistično razdelitev na telo in duha. V filmih prepleta pornografijo z grozljivkami ter psihoanalizo in kinematografijo. Njegove zanesenjaške ZF-groteske navdihuje mazohizem ameriškega performance artista Boba Flanagana, ki je med drugim zloglasen zaradi cenzuriranega glasbenega videa skupine Nine Inch Nails Sreča v suženjstvu. Prav tako ne moremo mimo mutantske performativne prakse francoske umetnice Orlan, ki ji kirurgi v živo pred videokamerami vstavljajo monstruozne objekte v čelo, ličnice, ustnice in druge dele obraza. Absurd ideje o kastracijskem kompleksu in nezadostnosti ženske telesnosti pripelje do skrajnega estetskega momentuma ravno v filmu Zakleta dvojčka (Dead Ringers) iz leta 1988. Zgodba o dveh ginekologih, enojajčnih dvojčkih, se navezuje na medicinske, znanstvene in biološke fetiše. Ko eden od dvojčkov spozna, da so vse ženske maternice mutirane in da jih mora kirurško popraviti, se soočimo, kot v drugih filmih, na primer kibernetičnem ZF-filmu eXistenz, s strašljivimi oblikami seksualnih organov, ki so uničujoče narave in imajo pravzaprav zelo malo skupnega s seksom, mnogo pa s splošno agitacijo gledalca.

Francoska umetnica Orlan se je v Sloveniji prvič predstavila leta 1997 v Galeriji Kapelica, svetišču eksplicitnih seksualnih praks v umetnosti pri nas. Umetnica svoje telo od leta 1990 uporablja kot kiparski material. Uprizarjala je izdelane spektakle s kirurgi, oblečenimi v ZF-kostume, kirurški masaker svojega obraza pa v živo predvajala v galerijah po svetu. S samopohabljenjem in spreminjanjem svojega obraza je umetnica globoko zasidrana v feministično kritiko freudovske predstave o ženski kot nezadostnem - pomanjkljivem bitju. Za svoje mutacije je izbrala lepotne ideale iz zgodovine umetnosti in mitologije. Postala je Venera, Diana, Psiha, Evropa in celo Mona Liza.

Performerke v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja v fetišiziranju ženskega telesa niso prepoznale spolne, temveč družbeno perverzijo. Ženskemu telesu je družba dodelila navidezno magično moč, a to le zato, da bi prikrila njeno realno politično in ekonomsko nemoč. Čaščenje drobcenih pohabljenih nog kitajskih žensk, preščipnjenih pasov v evropskih krinolinah ali sploščenih teles sodobnih manekenk se v ničemer ne razlikujejo, saj v enaki meri služijo omejevanju ženskih družbeno-političnih aktivnosti. Feministične umetnice so se tako ukvarjale prav s pravico do moči in lahko trdimo, da so bile vsaj v tem segmentu razmeroma uspešne pri emancipaciji ženskega telesa od moškega pogleda. Osrednji monolitni in humorni manifest Monologi vagine je spisala Eve Ensler; njene monologe so uprizarjale ženske, ki so se na skoraj terapevtski način želele zbližati s svojo seksualnostjo. Carolee Schneeman je v razvpitem performansu iz svoje vagine vlekla na zvitek napisan tekst iz monologov. V tem tekstu je za spremembo v ospredju užitek, ki si ga zadovoljijo ženske brez moškega ali z drugimi ženskami ali kar same s seboj. S podobno intenco, a s precej drugačno metodo, se je s predmetom užitka v obdobju od 60. do 80. leta starosti soočala danes 97-letna madame Louise Bourgeois, ki je svoje težke bronaste klitorise zamaskirala v testisu podobne ženske prsi, tako da ni razvidno, ali gre za ženski ali moški spolni organ. V teh večspolnih genitalijah je zavrnila delitev na bipolarno spolno identifikacijo z moškim ali z žensko in presegla potrebo po opredeljevanju.

Pri Marxovem pojmu blagovnega fetišizma gre za fetišizacijo "čiste" umetnosti, ki je sama sebi namen, in za podobno ukinitev politične moči kot v primeru objektivizacije žensk. Umetniška dela so a priori postavljena na področje duhovnih vrednot, kot da so te popolnoma neodvisne od pogojev materialne produkcije. Umetnost tako poglablja ločitev med fizičnim in psihičnim delom in ravno konceptualni umetniki so poskušali zbližati umetnost in življenje oziroma to delitev celo preseči. A živimo v zelo ciničnem svetu. Danes so krhki ostanki delovanja konceptualnih umetnikov postali blagovni fetiši umetnostnega sistema par excellence. Fotografije performansa Carolee Schneeman so na primer zaščitene z vsemi mogočimi pravnimi sredstvi, tako da niti sama avtorica nima pravice do njih. A na tem mestu res ne bi radi iskali rešitve za ta protislovja. Bolj nenavadno je, kako so nekateri umetniki povezali seksualni fetišizem s kritiko kapitala. Ukrajinskega umetnika Olega Kulika poznamo kot jeznega psa na usnjenem povodcu, ki pogosto v spremstvu domine hodi po vseh štirih. Včasih grize, še pogosteje pa uprizarja zoofilijo z ovco ali psom. Ne vidi razloga, zakaj bi bil v tem svetu sploh še človek, s tem pa komentira tako perverzijo umetnostnega sveta kot tudi domačih družbenih razmer. Za namene politične kritike "putinizma" je tudi mlada ruska artivistična skupina Voina pred zadnjimi predsedniškimi volitvami uprizorila ekshibicionistični performans Jebanje za plišastega Medvedka. Trije hetero pari so seksali pred kamerami v naravoslovnem muzeju in predvajali nizkoresolucijske videoposnetke na Youtubu, ki si jih je ogledalo več kot milijon državljanov. Seksualna ekshibicija kot metoda upora proti politični represiji je bila stalna praksa tudi v bivši skupni državi. Hrvaška umetnica Sanja Iveković je masturbirala na balkonu ob prihodu Tita v Zagreb. Tomislav Gotovac pa je s svojimi sprehodi nekoliko provokativno zanikal drugačnost golega telesa od drugih stvari v mestu, recimo betona, arhitekture ali avta.

Razvejani pojem fetišizma je izjemno težko ukrotiti in zamejiti. Vseeno pa ga z razvojem skozi čas zlagamo v religiozne, ekonomske in psihološke predalčke. Mistični fetišizem lahko razumemo tudi kot temeljni izvor umetnosti, čeprav je v analizi del ta dimenzija pogosto zapostavljena. Umetniška dela naj bi namreč vsebovala prav religiozne fetišistične kvalitete, ki presegajo goli fetišizem dobrin ali psihološki odklon. Umetnost hkrati zavaja in razkriva, vezana je na iluzijo in na kolo resnice. Moment zavajanja je pogoj za obstoj umetnosti, in čeprav ne more neposredno zagovarjati zavajanja, ga z estetizacijo objektov nedvomno proizvaja. Umetnost je tako racionalno iracionalna. Mistični fetišizem ali "obredno telo", kot je v tekstu k razstavi Body and the East označila prakso Marine Abramović Bojana Pejić, je osrednje ognjišče umetničinega dela. Abramovićeva nasprotuje ločitvi telesa in uma. Občasno si zadaja rane ali pusti drugim, da jo ranijo, saj "skuša z uporabo lastnega telesa kot materiala potisniti telo prek njegovih mentalnih in fizičnih meja". V enem od performansov je razstavila omizje s pripomočki za mučenje, ki naj bi ga na njej izvajali obiskovalci. Njeno novejše petkanalno video delo Balkanska erotična epopeja je seveda večplastno. Lahko ga beremo kot parodijo na folklorne seksualne rituale rodnosti, a bolj verjetno je parodija predstav, ki jih imajo "Evropci" o "divjem" Balkanu, ki naj bi igral vlogo primarnega in primitivnega dela stare celine. Hkrati ne moremo reči, da je delo le ironično, pač pa tudi dejansko raziskuje poganske temelje in oživljanje seksualne tradicije, ki je priznavala erotiko in fetišistične rituale. Abramovićeva napove vsebino vsakega od estetskih ritualnih performansov: "Če preveč dežuje, ženske tekajo gole po poljih, da bi ustavile dež." Ali: "Moški ritualno masturbirajo na zemljo, zato da bi trava bolje rasla."

Japonska metoda umetelnega povezovanja daril in vsakodnevnih predmetov se je razvila v tako imenovani kinbaku ali fetišizirano erotično vezanje, ki je v svoji različici sicer prisotno tudi na zahodu, na primer pri kipih pop artista Allena Jonesa. Kinbaku vsebuje poudarek na estetskem nesimetričnem oblikovanju ženskega telesa s pomočjo svilenih vrvi in je osrednji element del ekscentričnega fotografa Nobuyoshija Arakija, ki ženska telesa aranžira v estetskem interierju kot ikebane, zavite v svilo. V estetiki fetišistične umetnosti se še vedno nahajamo v polju med grdim in lepim. Bolj ko se umetniki trudijo z estetiko prikriti morebitno deviantnost, bolj drugi hodijo po tanki liniji med umetnostjo in pornografskim kičem. Zavestna uporaba neokusnega kiča je prisotna pri kopici umetnikov, od zbirke slik Johna Currina Zgodovina seksualnosti, ki ponazarja vse mogoče poze, do fotografije Andrea Serrana ali nenazadnje Jeffa Koonsa, ki je s svojo ženo Cicciolino upodobil serijo Narejeno v Nebesih, ki jo zaznamuje groteska slabega okusa. Vizualni imaginarij pornografske industrije si z zelo različnimi pristopi sposojajo tudi Vuk Ćosić, ki je pretvoril legendarni porno film Deep Throat v ASCII-kodo, ali bivša porno diva Annie Sprinkle.

Pri fetišistični umetnosti v devetdesetih včasih težko ločimo med subkulturnimi spolnimi praksami (zavezovanje, sadomazohizem, transvestizem, transeksualnost, dominacija/podrejenost) in umetniškimi dejanji. Izjemno brutalnega dokumentarnega filma režiserke Morty Diamond Trans Entities: The Nasty Love of Papi’ and Wil o dveh sadomazohističnih queer ljubimkah, kakor tudi številnih drugih alterporn filmov, ki so jih predvajali na zadnjem festivalu Rdeče zore, ne moremo šteti ravno med umetniške filme, a za to tudi ni potrebe, saj je prav neestetizirana predstavitev dokaj konvencionalnega sporazumnega sadomazohističnega odnosa za publiko kar velik zalogaj. Občinstvo namreč nekoliko lažje prebavi visoko estetizirane eksplicitne homoerotične prizore in sadomazohistične seksualne prakse pri fotografu Robertu Mapplethorpu, ki smo si ga lahko še pred kratkim ogledali v Narodni galeriji in Galeriji TR3, kot tudi sadomazohistične scene pri fotografu Goranu Bertoku, nekoliko težje pa gredo po grlu surovi dokumentarni "snap-shot" posnetki queer scene fotografinj Nan Goldin ali Catherine Opie.

Nisem prepričana, da bi polnili te strani s tematiko fetišev, če ne bi imeli Galerije Kapelica, ki je v devetdesetih plemenitila slovenski prostor z vrhunci ekstremnih bodyartističnih praks iz mednarodnega prostora, kot so na primer Franco B, ki je v performansih puščal kri, okultni performer Ron Athey, nekrofil John Duncan, fotografinja Catherine Opie ali kiborg Stelarc. A galerija ni stopala po neoznačenem ozemlju. Skupina Borghesia je v svojih nastopih "izražala nasilje, deviantne oblike seksualnosti, tansvestizem, homoseksualnost, sadomazohizem, ki nakazujejo proces metafizičnega odkrivanja skritega bistva represije". Že leta 1969 pa je Andraž Šalamun v skupini OHO postavil ambient Gozd iz napihnjenih elementov in z gibanjem svojega telesa "ustvaril izrazito erotično napetost, ki pa ni bila usmerjena v neki objekt, temveč se je kazala kot bistvena lastnost telesnosti same" (Igor Zabel, Body and the East). Delovanje Kapelice se je artikuliralo skozi nekatere monumentalne dogodke, kot so bili serija performansov Eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz, festival Break 21 leta 2002 ali celonočni kabarejski bizar v koprodukciji Zavoda Aksioma na Gradu Kodeljevo z naslovom Visions of Excess. Največje odkritje med domačimi avtorji so bile za Kapelico in njenega kustosa Jurija Krpana (poleg Iva Tabarja, ki je v enem od performansov namenoma umrl, Gorana Bertoka s sadomazohističnimi, v zadnjem času pa tudi nekrofilskimi fotografijami in pridig Petra Mlakarja iz Oddelka za čisto in praktično filozofijo pri NSK) umetnici iz tandema Eclipse. Leta 2001 sta v performansu Kri je slajša od medu (cikel Pornorama) razkosali rdečelaskino telo kot mesarski artikel na enajst imen z različnih področij ustvarjanja, od Jeffa Koonsa do Davida Cronenberga, Marine Abramović, Madonne in Annie Sprinkle. Obiskovalci so izbirali dele telesa in nanje klikali z miško. Ob kliku pa se je pojavil neposredni prenos umetnice, ki je na skriti lokaciji, opremljena z različnimi erotičnimi pripomočki, pred kamero v živo izvajala soft porn obrede.

Nazadnje še povabilo vsem, ki ste se naveličali svoje stare spolne igrače, da jo do decembra prinesete v celjsko galerijo Račka, kjer bodo oblikovali zbirko in muzej erotičnih predmetov. Prihodnost je svetla! Prinesla nam bo virtualna telesa in podrejene programe, ki se bodo generirali po vzvodu naših želja. Ali pa bomo mogoče doživeli scenarij iz filma tajvanske multimedijske umetnice in režiserke Shu Lea-Chang, ki v spletnih inštalacijah, socialnih vmesnikih in filmih obravnava razmerja moči, odnose med rasami in seksualno politiko. Leta 2000 je v japonski koprodukciji režirala cyberpunk ZF hentai anime z naslovom I.K.U. (jap.: Prihaja mi!). Film govori o kodi za orgazem, ki je programirana za spolni užitek brez fizičnega kontakta. Na vrhuncu filma kibernetična Reiko mutira, se spremeni v virus in uniči identiteto svojega gostitelja.