Dvoličnost dobička

Barve modre pločevinaste obloge so obledele, čisto navadne aluminijaste žaluzije pred pasovnimi okni so se že postarale, neugledni prednji in zadnji vhod ne obetata veliko, ceneno tlakovana vhodna ploščad je zanemarjena, na njej je razmetanih nekaj koles, tam so trije prenizki drogovi za zastave firme in pokvarjena fontana na sredi, pokrita s cerado. Ne morete verjeti, kako zanikrno! Slabše skoraj ne bi moglo biti. Tako zanemarjen zunanji videz sedeža gospodarske družbe lahko pomeni marsikaj. Lahko kaže na zavestno odločitev, da podjetje ne vlaga v reprezentanco, temveč v dejavnost. Lahko pa razkriva tudi pomanjkanje občutka za povezanost med vrednotami podjetja in njegovim fizičnim okoljem, prepričanje, da naj se odločitve uprave o investicijah sprejemajo po stroških, prioritetah in strateški uporabnosti, ne pa po estetskih merilih. Poslovna stavba da je lahko tudi grda; dokler so zagotovljeni njena varnost, skladnost s predpisi in osnovno vzdrževanje, naj nobenega nič ne briga. Je pa z vidikov moralne in družbene odgovornosti lastnikov slika precej bolj zapletena. Lastnik si sicer lahko privošči pravico do zanemarjene stavbe, a pri tem izgublja zaupanje in družbeno legitimnost. Stavbe niso izolirani objekti, so del javnega prostora, vplivajo na kakovost bivanja v mestu in sooblikujejo njegovo identiteto. Tu se srečata dva interesa: lastniški, ki stremi k maksimiranju dobička, in družbeni, ki pričakuje urejeno, civilizirano okolje od velikih podjetij, zlasti tistih z državnim deležem. Od teh se upravičeno pričakuje nekaj več kot zgolj tržno racionalnost.