Ko se majejo režimi, je vredno prisluhniti njihovim dolgoletnim nasprotnikom in manjšinam. Vse to je v primeru Irana združeno v kurdski skupini Stranka za svobodno življenje Kurdistana (PJAK), eni od političnih uporniških sil v večinsko kurdskem severozahodu Irana, kjer Kurdi tako kot v drugih treh državah Bližnjega vzhoda želijo ustrezne nacionalne pravice. Vse od ustanovitve skupine leta 2004 kot ene od sestrskih organizacij Kurdske delavske stranke (PKK) jih Iran zaradi njihovih gverilskih napadov na cilje policijskih enot, vojske in državne infrastrukture pojmuje kot teroristično organizacijo. Tako kot milijoni drugih Irancev – točnega števila zdaj že skoraj tri tedne protestirajočih v Iranu ni mogoče oceniti – tudi sami zdaj vpijejo »azadi« (svoboda, op. a.).
Eden njenih voditeljev Amir Karimi je pred dnevi za spletni portal Amargi iz svojega skrivališča v gorovju Zargos iranski režim opisoval kot možgansko mrtvo telo, katerega srce ohranjajo zgolj še pri življenju: »Ta režim se je že zrušil. Nima več nobene družbene legitimnosti. Pri življenju ga držijo zgolj še nasilje, nadzor in strah,« je ocenil Karimi. Vendarle po treh tednih protestov klinične smrti iranskega režima še ni mogoče napovedati. Morebitni ameriški napadi na izbrane cilje režima, o katerih se razmišlja v Beli hiši, bi ga lahko pospešili, a gotovosti ni. Tudi domneva 67-letnega kronskega princa Reze Pahlavija, poleg ameriške žerjavice glavne gonilne sile tokratnih protestov, da bi čimprejšnji ameriški napad ustavil ubijanje demonstrantov in dokončno zrušil režim, je zgolj najbolj optimističen scenarij enega od akterjev, ki potrebuje dejansko krepitev zunanjega pritiska.
Brutalni odziv je stalnica
ZDA z Donaldom Trumpom na čelu, ki so skupaj z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem o zamenjavi režima z likvidacijo vrhovnega verskega voditelja ajatole Alija Hameneja razmišljale že med lansko dvanajstdnevno vojno proti Iranu in so za las zgrešile predsednika Masuda Pezeškiana, so se skupaj z Iranom znašle na še eni prelomni točki zgodovine. Sedeminštirideset let po islamski revoluciji se na tleh Irana dogaja največji izziv teokratskemu režimu, ki mu v primerjavi s prejšnjimi desetletji pokrovke dvignjenega družbenega pritiska ne uspe več povezniti na državni lonec. Protesti zaradi vse hujših gospodarskih razmer v državi so se s širitvijo na druga mesta ponovno sprevrgli v protirežimske proteste. Prvič se je zgodilo, da so posamezniki zažigali mošeje. In sodeč po videoposnetkih iz Irana se je prvič zgodilo, da so tako velike množice vpile gesla za vrnitev šaha.