Po zadnjih podatkih naj bi imeli v Rusiji le še 4650 aktivnih jedrskih konic. Konec hladne vojne in razoroževanje sta naredila svoje, a Rusija, ki pri vložkih v konvencionalno oboroževanje krepko zaostaja za ZDA, pri nuklearnem še vedno ohranja veliko prednost. Na kopnem imajo 489 mobilnih raketnih sistemov, ki nosijo 1788 nuklearnih glav, na morju pa 12 podmornic, ki nosijo 609 jedrskih glav. Če bi to odpovedalo, imajo še 79 bombnikov, ki lahko pošljejo na sovražnika 884 manevrirnih izstrelkov z jedrskim polnilom. Najdaljša pot, ki jo zmorejo njihovi izstrelki, je 16.000 kilometrov (od Ljubljane do Moskve je 2300 kilometrov), njihova najmočnejša bomba je ob poskusu leta 1961 dosegla kar 50 megaton (desetkrat več kot ves eksploziv, uporabljen med drugo svetovno vojno). Še nekaj zgodovine: Sovjetska zveza, od katere je vse jedrsko orožje podedovala Rusija, je raziskave začela že v tridesetih letih prejšnjega stoletja: prvi poskus so izvedli leta 1949, zadnjega 1990, skupaj jih je bilo 715.
Najbolje in najdražje oborožena država sodobnega sveta ima po zadnjih zmanjševanjih manj jedrskih konic kot bivša največja sovražnica (aktivnih je zgolj 2468 jedrskih konic). Američani, ki so si jedrsko orožje izmislili in ga tudi prvi zavestno testirali na ljudeh, v Hirošimi in Nagasakiju, so s svojim programom začeli že leta 1939. Njihova najmočnejša bomba iz poskusa leta 1954 je bila 1100-krat močnejša od hirošimske. V zgodovini so izvedli več kot tisoč jedrskih poskusov, zadnjega leta 1992. Največji doseg njihovega orožja je 13.000 kilometrov.
Francija ni tako miroljubna država, kot bi ljubitelji vina in hrane radi dokazovali. Imajo močno vojsko in še pred nekaj leti niso skrivali ne biološkega ne kemičnega orožja. Imajo seveda tudi nuklearno orožje. Prvi jedrski poskus so izvedli šele leta 1960, potem pa so ti postali zelo pogosti. Začeli so v Sahari, kasneje so se preselili v francoski del Polinezije in do leta 1996 eksplodirali kar 210-krat. Njihove rakete z jedrskim polnilom lahko zadenejo cilj, ki je oddaljen 10.000 kilometrov, ob poskusu leta 1968 pa so razvili 2,6 megatone, po domače za več kot dvesto hirošimskih bomb.
Za atomsko orožje se je odločil voditelj Mao v času prve tajvanske krize v letih 1954-1955. Kitajci so bili prepričani, da bi jim jedrsko orožje koristilo pri pogajanju z velesilami. Dela so se lotili domači strokovnjaki, pri razvoju pa so jim pomagali tudi sovjetski nuklearni inženirji. Oktobra 1964 so opravili prvi poskus, potem pa so hitro napredovali, do leta 1996 so poskusili 45-krat. V zadnjem času so svojo jedrsko oborožitev zmanjšali za polovico. A še vedno lahko napadajo z vseh položajev, iz morja, s kopnega in z bombniki. Največji doseg: 14.000 kilometrov.
Britanci so pravi veterani v razvoju atomskega orožja. Njihovi znanstveniki so začeli o tovrstnem orožju razmišljati že leta 1940, prvi jedrski poskus pa so opravili leta 1952 na arhipelagu Montebello. Zadnjo poskusno detonacijo so izvedli leta 1991, skupaj jih je bilo 45. Velika Britanija noče izdati natančnega števila svojih jedrskih bojnih glav (menda je aktivnih kakšnih 160), dejstvo pa je, da imajo največji domet 12.000 kilometrov. Mimogrede, najmočnejši jedrski poskus Britancev je bil skoraj 300-krat močnejši od bombe, ki je padla na Hirošimo.
Številke tudi v primeru Pakistana niso povsem natančne, je pa dejstvo, da so maja 1998 v šestih jedrskih poskusih testirali zelo močne plutonijeve bombe. Bombe je mogoče izstreliti s kopnega, z letala ali iz morja. Njihov najboljši izstrelek naj bi imel domet 2500 kilometrov, osnovni namen pa naj bi bil obramba pred Indijo, čeprav v zadnjem času veliko govorijo tudi o obrambi pred ZDA. Pa si lahko privoščijo tako razkošen program z orožjem in s tremi jedrskimi reaktorji? Leta 1965 je pakistanski premier Zulfikar Ali Butho izjavil: »Tudi če bomo morali jesti travo.«
Za začetek indijskega jedrskega programa se šteje leto 1967, prvi jedrski poskus pa so izvedli leta 1974 (Nasmejani Buda – mirovna jedrska eksplozija). Do leta 1998 so izvedli šest poskusov, stroka meni, da zato, da bi demonstrirali svojo moč sosednjemu Pakistanu. Pomembno je vedeti, da ima Gandijeva dežela ob nuklearni tudi bogato sodobno zgodovino kemičnega in biološkega orožja. Sicer pa ima njihovo nuklearno orožje doseg 2500 kilometrov, izstreliti pa ga znajo tako z zemlje kot iz podmornic. Mimogrede, Indija ima 17 jedrskih elektrarn.
Zadnjič je v intervjuju izraelski veleposlanik v ZDA izjavil, da so zgolj mala judovska dežela, obkrožena z velikimi in sovražnimi državami. Zato se, jasno, morajo pripraviti na obrambo. A Izrael nikoli ni neposredno priznal, da ima jedrsko orožje, vsi dokazi so bili posredni. Spregovorili so inženirji iz razvojnih centrov in različni obveščevalci. Zato tudi ni jasnih številk, je pa ameriški predsednik Jimmy Carter pred leti govoril o 150 jedrskih bombah. A lahko smo pomirjeni, saj Izraelci pravijo, da ne bodo prvi uporabili jedrskega orožja na Bližnjem vzhodu.
Srborita dežela visoke tehnologije in lačnih državljanov je pravzaprav povod za današnji članek. Zaradi vojaških vaj ameriških in južnokorejskih vojaških sil so javno objavili, da bodo nasprotnike, če bo treba, tudi z jedrskim orožjem napadli na korejskih ali ameriških tleh. Američani seveda ne držijo križem rok, vprašanje pa je, ali bi lahko Severna Koreja zares ogrozila ameriška tla. Severni Korejci naj bi doslej izvedli tri jedrske poskuse – leta 2006, leta 2008 in letos februarja. Pri tem pa ni povsem jasno, koliko jedrskega orožja v resnici sploh imajo.
Južna Afrika je država, ki je svoje jedrsko orožje imela. Šest uranovih jedrskih bomb so razstavili leta 1989. V isto kategorijo bi morda lahko šteli še nekaj bivših držav Sovjetske zveze, ki so jedrsko orožje, potem ko so se razšli, enostavno vrnile bratom v Moskvo. Na tem mestu velja omeniti tudi Iran, ki naj bi jedrsko orožje sicer razvijal, a tisti, ki ne zaupajo ameriško-izraelski zunanji politiki, trdijo, da je z iranskim jedrskim orožjem pravzaprav podobno kot z iraškim kemičnim in biološkim orožjem.
