Ona te sreče, da bi ji pomoč ponujala starejša pop zvezda, ni imela. Govorimo o Billie Eilish, ki jo je ravno v času, ko je začela postajati superzvezda, spremljal režiser R. J. Cutler in v dokumentarcu Billie Eilish: The World’s a Little Blurry, ki ga je posnel za Apple TV+, ponudil intimen pogled v njen svet. Svet, ki se danes zdi svetlobna leta daleč od sveta, v katerem se je pri svojih 17 letih pred dvema desetletjema lovila Britney Spears.
Billie Eilish, ki je s studijskim prvencem iz leta 2019 When We All Fall Asleep, Where Do We Go? dosegla milijonske prodaje in prva mesta lestvic, še vedno živi v skromni družinski hiši blizu Los Angelesa, ki si jo deli z mamo, očetom in psom, starejši brat Finneas O’Connell, s katerim ustvarja glasbo, pa se je na koncu vendarle odločil zapraviti nekaj milijonov in si v Los Angelesu kupil hišo z bazenom.
V dokumentarcu je nemogoče spregledati, kako zrela je Billie Eilish in kako prizemljeno se z njeno slavo v običajnem ameriškem predmestju spopadajo njeni starši. Konec koncev pa tudi Billie Eilish sama, ki si še vedno pere perilo, negativne občutke, ki jih ima vsak najstnik, pa namesto zatekanja v droge in alkohol (vsaj za zdaj) raje sprošča skozi svojo glasbo.
»Ali ni bolje, če pišem o tem, da bi skočila s strehe, kot da bi s strehe res skočila,« miri mamo, ki jo zaskrbljeno opazuje, ko sliši, kako temačen tekst piše, ter kljub njenim dvomom vztraja pri svojem. Da piše tisto, kar čuti, in ne tisto, kar misli, da bi hotelo slišati čim več ljudi, enak pristop pa ubira tudi v odnosu do svoje javne podobe, fantovskega stila, ki ga spremljajo živobarvni prameni med črnimi lasmi.
Billie Eilish se s stasom in glasom oziroma s slogom, umetniškim izrazom in odnosom do zvezdništva, javnosti ter medijev povsem jasno distancira od najstniških pop pevk iz devetdesetih let in začetka tega tisočletja, ki so prišle iz Disneyjeve tovarne zvezd. Miley Cyrus, Ariana Grande, Demi Lovato, Selena Gomez, Christina Aguilera, Britney Spears …. Vse so, potem ko so se na domačem terenu, pogosto v malih ameriških mestih in običajno pri desetih letih ali prej, izkazale kot pevski in igralski talenti, pristale na Disneyjevih kanalih, v Disneyjevih oddajah, serijah, filmih, sploh pa v Disneyjevem The Mickey Mouse Club, iz katerega sta prišla tudi Justin Timberlake in Ryan Gosling.
A Justin Timberlake in Ryan Gosling sta bila fanta, ki v očeh javnosti ničesar nista storila narobe (tudi če sta), Britney Spears pa dekle, ki si je kariero gradilo v času, ko so bili mediji veliko bolj seksistični, mizogini in neprizanesljivi do mladih zvezdnic kot danes. Gibanja MeToo še ni bilo na vidiku, Instagrama, s katerim bi najstnica iz Kentwooda v Louisiani imela vsaj delni nadzor nad svojo javno podobo, prav tako ne, paparaci, ki jih takrat še niso ogrožala družbena omrežja, pa so bili kot morski psi, željni krvi. Fotografije spodrsljajev zvezdnikov, od tega, da kaki Christini Aguilera iz ust visi špaget, do tega, da Paris Hilton pokaže preveč pod svojim kratkim krilom, so dosegale neverjetne cene, lov nanje pa ni imel pravil. In samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo Britney Spears na begu pred njimi omagala, padla.
Njen vzpon in padec, ki ju v dokumentarcu Framing Britney Spears gledamo z razdalje trinajstih let, sta danes, v luči tega, kar smo se naučili v zadnjih dveh, treh letih, videti brutalna. In čeprav je bil namen filma, ki so ga pripravili novinarji The New York Times, ta, da predstavi bitko Britney Spears za to, da ji sodišče vrne nadzor nad njenim življenjem in financami, je avtorjem dokumentarca bolj kot v tem, da povejo kaj prelomnega ali novega o njenem sodnem primeru in trenutnem duševnem stanju, uspelo prikazati to, kako in zakaj je do Britneyjinega zloma sploh prišlo. Britney za dokumentarec namreč ni dala niti ene izjave, prav tako ne njen oče Jamie Spears, ki skrbi za njeno premoženje, raziskovalno delo novinarjev pa se je ustavilo pri že znanih dejstvih, arhivskih posnetkih in izjavah paparacev, novinarjev, odvetnikov in nekdanjih pevkinih sodelavcev. Kar je povsem drugače od Cutlerjevega dokumentarca o Billie Eilish, v katerem je protagonistka filma praktično v vsakem kadru filma, in to ne skozi arhivske posnetke, ampak skozi objektiv Cutlerjeve kamere.
Ni pa dokumentarec o Britney Spears popolnoma nepomemben, saj osvetli druge vidike pop kulture oziroma njene probleme. Petinsedemdeset minut, kolikor jih je v filmu namenjenih Britneyjinemu življenju in karieri, je dovolj, da vidimo, kako globoko so napadi rumenih medijev in seksizem vseh medijev po vrsti pahnili nedolžno dekle, ki je pri svojem vzponu v pop industriji vedno moralo hoditi po meji med tem, da ne gre predaleč in da ne da premalo. Želeli so nedolžnega otroka v zapeljivih oblačilih in devico, ki ves čas namiguje na seks. Neumestna namigovanja in trapasta novinarska vprašanja, ki se fantom iz fantovskih bendov niso postavljala, so se začela že pri njenih desetih letih in se z leti samo še bolj poneumljala. Od tega, ali ima fanta, do tega, ali je še vedno nedolžna.
Britney Spears, ki je imela tradicionalno vzgojo, vključno z zahajanjem k maši, je zabavno industrijo v vsej njeni veličini začela spoznavati, ko je kot 11-letno dekle pristala v Disneyjevem The Mickey Mouse Club, superzvezdištvo pa, ko je dopolnila 16 let in je na sceni eksplodirala s superhitom …Baby One More Time. Leto kasneje je sledil še Ooops!… I Did It Again, obsedenost javnosti s talentirano pevko in plesalko, ki je znala narediti šov, pa je presegla meje razumnega.
Z novinarji in paparaci je v prvih letih imela dobre odnose. In to kljub temu, da so bili paparaci povsem neuvidevni do njene pravice do zasebnosti, novinarji pa so jo več kot o glasbi spraševali o fantih in (ne)seksu ter jo zraven pokroviteljsko obtoževali, da s svojimi drznimi gibi in oblačili ni ravno dobra vzornica drugim dekletom. Potem pa se je začel začetek konca. Najprej z Justinom Timberlakom, ki se je medijem pohvalil, da ji je vzel nedolžnost, ko sta se razšla, pa jo je v svoji pesmi Cry Me a River javno obtožil, da ga je prevarala in zapustila. Javnost je svojo nedolžno pop princeso, ki je postala prešuštnica, raztrgala, Justin Timberlake, ki se je po predvajanju dokumentarca Britney zdaj javno opravičil za svoje fantovske zločine, pa je bil takrat povzdignjen v prevaranega mučenika, s katerim moramo jokati.
Ko se je pri 23 letih poročila s svojim spremljevalnim plesalcem Kevinom Federlinom ter dobila prvega in nato še drugega otroka, so bila obleganja paparacev še hujša, »napake«, ki jih je delala v vlogi novopečene mame, pa vedno bolj razvpite. In obsojane. V očeh javnosti je postala promiskuitetna žena in neustrezna mati, ki ni sposobna skrbeti za svoja otroka. Ko si je obrila glavo in se znebila svojih dolgih las ter z dežnikom sredi noči napadla avto paparaca, pa je svet zavzdihnil: izgubila je pamet. To je bilo leta 2008. Ki je postalo tudi leto, ko je Britney uradno izgubila nadzor nad svojim življenjem. Sodišče je ugotovilo, da ne more skrbeti zase in za svoje finance, odločitev pa velja še danes. Čeprav je Britney vmes, med letoma 2013 in 2017, kot rezidenčna pevka gostovala v lasvegaškem kazinu Planet Hollywood ter v štirih letih imela skupno okoli 250 koncertov in zaslužila skoraj 150 milijonov dolarjev.
Vprašanja o tem, kaj se dogaja z Britney in njenim očetom Jamiejem Spearsom, ki ima še vedno popoln nadzor nad njenim življenjem, so se začela pojavljati z gibanjem #FreeBritney, ki so ga v strahu, da je njihova ikona praktično v domačem zaporu, začeli njeni oboževalci. Pri The New York Times pa so samo zajahali val, ki je v zadnjih mesecih zaradi novih sodnih obravnav dobival vse več moči.
Čeprav novinarjem TheNew York Times oziroma avtorjem filma ni uspelo razjasniti misterija okoli Britney, ampak se je pojavilo še več vprašanj, tako o vlogi skrbništva kot o stanju padle pop zvezde, pa so storili nekaj drugega. Pokazali so na to, kako benigno je iz današnje, postmetoojevske perspektive videti takratno vedenje Britney Spears (konec koncev si je polovico las nekaj let kasneje obrila tudi Miley Cyrus, pa zaradi tega ni nihče skočil v zrak) in kako uničujoče so s svojim seksizmom takrat delovali rumeni, pa tudi resnejši mediji.
»Naša kultura povzdiguje ta dekleta samo zato, da jih potem uniči. Najbolj žalostna plat ’živčnega zloma’ gospodične Spears pa je, da ni bilo nobene potrebe po tem, da se je zgodil. Ko se je ločila od moža, si obrila glavo in z dežnikom besno napadla avto paparaca, so ji vsilili neko zgodbo, realnost pa je bila ta, da je bila samo novopečena mama, ki se bori z velikimi življenjskimi spremembami. Ljudje potrebujejo prostor, čas in skrb, da se spopadejo s temi stvarmi. Ona ni imela ničesar od tega,« je v odprtem pismu, ki je bilo objavljeno v The New York Times, napisala nekdanja otroška zvezda Mara Wilson, pevka Vanessa Carlton pa je bila krajša in še bolj jasna: »Draga patriarhija, okej je, če si ženske obrijejo svoje glave.«
