Dr. Lev Kreft, filozof in sociolog: Pogum vstopa v institucije od zunaj, iz civilne družbe

Dr. Kreft je neumoren analitik političnega in družbenega dogajanja ter zavzet kolumnist.

V prvi vrsti sem ta poziv res razumel predvsem kot simbolno gesto, saj smo že videli, kaj se je s takšno obtožnico zgodilo v Trumpovem primeru. (smeh) A pride čas, ko je na neki točki treba jasno povedati, da gre za rušenje ureditve, ki je po ustavi demokratična, da gre torej za rušenje demokracije v Sloveniji.

Najbolj nevarno za demokracijo je, da smo se tega navadili. Zaradi sovpadanja z epidemijo smo se iz državljanov in ljudstva spremenili v prebivalstvo in postali dvakrat pacienti: pacienti epidemiologov in pacienti te vlade. Z nami namreč vlada ravna kot s pacienti, kot s pacienti ravna tudi s poslankami in poslanci v državnem zboru, s sodniki; z vsemi ravna kot s pacienti. Vendar pacienti ne potrebujejo tega zdravljenja, ampak predvsem prezračevanje proti širjenju okužbe. Ta okužba pa je nedemokratični režim, ki nastopa zoper širjenje upora in proti vsemu, kar tej vladi ne ustreza, ker jo ovira pri »normalnem« vladanju. Zato je po mojem mnenju trenutek vsekakor zrel za to, da se tej vladi pove, da ne bo mogla »normalno« vladati. Da ne gre le za formalno pobudo o presoji ustavnosti.

A če se držim svojega kroga delovanja: najhuje je to, da kriminalizira javne proteste in kritiko. To je najhuje zato, ker tudi sodstvo in odvetništvo, šolstvo, zdravstvo, vse tja do kulture – vsi potrebujejo to javno podporo in javno možnost protesta, ki posameznice in posameznike opogumlja, da se uprejo tudi v svojih službenih, oficialnih vlogah. Če te možnosti ni, če se da videti, kako uboga je moč ljudstva, zadeve počasi kolabirajo in nihče več se ne upa upreti. Pademo v banalnost zla, če smo čisto konkretni: vsi samo še izvršujejo navodila. Razmere banalnosti zla so v Sloveniji dozorele, zato se je bilo treba upreti tudi s peticijo.

Točno to je metoda, protiustavna metoda oziroma način, kako ljudstvo spremeniti v statistični podatek, od katerega vladavina v tej deželi sploh ni več odvisna. Temu statističnemu podatku se zgolj vlada in z njim manipulira. Zato si vlada seveda želi, da bi epidemija trajala čim dlje.

Kdor je doživel civilno družbo iz osemdesetih let, je izkusil, da pogum vstopa v institucije in organizacije od zunaj, s ceste, iz civilne družbe, torej prav iz vrst neinstitucionalne kulture, nevladnih organizacij. S Prešerca, Kongresnega trga in Trga republike se mnogo bolje vidi, kaj gre narobe, kot iz parlamentarne in vladnih palač.

Ne, bitke za interpretacijo, kakršna poteka danes, takrat še ni bilo. Seveda so različni krogi na stvari gledali različno. Alternativna kultura je na osamosvajanje gledala kot na realizacijo družbenih zahtev po demokratičnih pravicah in svoboščinah, ne le individualnih, ampak tudi kolektivnih. Pisateljski krog in krog okoli Nove revije pa sta na to v prvi vrsti gledala kot na osamosvojitev slovenskega naroda, ki bo končno dobil svojo državo. Te razlike so bile očitne in tako smo bili mi nezadovoljni s preambulo k ustavi, ki je poudarila nacionalni karakter nove države, nacionalni v smislu etničnosti, drugi strani pa je šla na živce ustavna ovira za kriminalizacijo splava. Razvnela se je debata o svetosti življenja, zanimivo pa je, da smo bili proti temu, da bi ta pojem – ki je v prvi vrsti ciljal na splav – vpeljali v ustavo, tako na levici kot tudi v Cerkvi. V Cerkvi zato, ker si ni pustila vzeti izključne pravice do svetosti življenja in je v pobudi začutila antiklerikalni namen, liberalna levica pa je bila proti zato, ker je ravno nasprotno pod svetostjo življenja razumela osnovo za prepoved prekinitve nosečnosti. Kar je bila precej hecna situacija. Vsa ta razhajanja so obstajala, a ne v tem smislu, da se bomo že jutri spet lotili spremembe ustave. Dosegli smo sprejetje z ustavno večino podprtega besedila.

Interpretacija ustave je od trenutka, ko je bila sprejeta, odprta vsem. A jaz bi se držal tistega, kar nas je učil Bučar, vsakič na novo: »Ne sprašujte ustavodajalca ali zakonodajalca, zakaj je sprejel, kar je sprejel – pojma nima, zakaj je to sprejel.« To razumem tako kot vlogo avtorja umetniškega dela: ko ga objavi, nima več nobenih interpretacijskih predpravic, pomembnejših od vseh drugih, ki spoznavajo njegovo delo. Stotine je interpretacij, a veljavna bo vedno le tista, ki doseže ustavno večino oziroma izrek ustavnega sodišča.

Vsekakor. Interpretacija je sicer vedno tudi stvar historičnega procesa, ki pogled spreminja, a ustavo je treba čim manj spreminjati, res le v najbolj nujnih primerih, ker se sicer zaradi posegov lahko vse podre. Ko pa postanejo interpretacije, tiste z ustavnega sodišča, prezapletene in so že presneto daleč od ustave, nastopi situacija kopernikanskega obrata. Kopernikova podoba vesolja ni zmagala zato, ker bi bila pravilna (to so lahko dokazali šele precej časa kasneje), ampak zato, ker je bila mnogo manj zapletena od ptolemajske. Te točke še nismo dosegli.

No, vidite, to je tak tipičen primer protiustavnega ravnanja vlade. Za izvedbo takega zakona bi bilo treba spremeniti ustavo, kar pa hvala bogu ni mogoče, ker nihče nima dvotretjinske večine. Je pa takšno spreminjanje ustave, ki odpira možnosti nenadzorovane represije in »osvoboditve« izvršne oblasti izpod nadzora ljudstva in parlamenta, avtokratom v nekaterih vzhodnoevropskih državah že uspelo.

Drži in še huje je, da lahko tudi ustavno sodišče presodi v nasprotju z ustavo. Največje kršitve, na katere ni pravega odziva varuhov ustavnosti, se iz dneva v dan dogajajo azilantom in azilantkam, in to v dogovoru oblasti Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine z Brusljem. Žal se teh stvari, nekakšnega totalitarnega nastopa najvišje pravne instance, ne da preprečiti z nobenim pravnim aktom, niti z ustavo. Da pa se navdihovati ljudi s sovraštvom. Za zdaj lahko v Sloveniji govorimo o približno tretjini ljudi, ki so nesrečni zaradi obstoja beguncev in bi jih najraje vse pometali v Kolpo, če ne že prej v turško morje, ki ne marajo izzivalnih umetniških dejanj in ki pravijo: »Tam v Ljubljani nič ne delajo, lenuhi samo nekaj protestirajo…« To je realnost Slovenije, njena mentaliteta, ki je razcepljena; vsi bi bili radi napredni, globalni državljani sveta, vendar le za svojim plotom, kjer bi imeli popoln mir pred vsem. To dvojnost Slovenije je treba sproti reševati, odpirati vrata, prezračevati, prezračevanje je najbolj pomembno…

In ima prav! In to velja tudi za socialdemokratsko sredino in za levico. Če se gresta resno demokracijo, morata računati s tem, da za stališči, s katerimi se soočata, ne stoji le ena oseba predsednika vlade, ki jo pozivamo k odgovornosti, ampak del ljudstva, ki ga ni mogoče spraviti pod ustavno obtožbo. Tega smo se ob sprejemanju ustave zavedali. Naloga vseh v demokratičnem sistemu je identificirati konflikt in ga potem po postopkih, ki jih predvidevata ustava in iz nje izpeljana zakonodaja, reševati, ne pa iskati soglasja. Soglasje glede vsega je za demokracijo nevarno in se ga da doseči le z enim samim sredstvom: represijo. Iskati je torej treba najboljšo možno pot do nekega sklepa, da niso blokirana vsa dejanja, ki bi se morala zgoditi. Tisti, ki so izgubili pri glasovanju, pa morajo priznati, da je bil postopek izpeljan po pravilih. To je bistvo. Mi pa že 30 let bežimo pred konflikti, želimo spravo, enotnost. Kolikor huje je, toliko bolj bi radi imeli enotnost. Ne! Treba je le konflikte regulirati z ustavo in zakoni.

Res je imel tudi v tem mandatu srečo, da je bilo dovolj mrtvih strank, tako da mu ni bilo treba niti ustrahovati niti manipulirati. Te stranke so bile preprosto prisiljene v sodelovanje, da so si zagotovile čas do volitev, po katerih bodo najverjetneje doživele volilno anoreksijo.

V take stiske pač prideš, če se udinjaš, to sodi zraven. Če nimaš hrbtenice, se moraš zvijati.

Res je, le Korl je odletel, kot Napoleon, dvakrat! Rekel bi, da je to potrditev zakona zgodovine, v bistvu dokaz, da je bil odhod zakonit že prvič.

Predsedniška kampanja se je začela, ko še ni bilo znano, da bo Drnovšek kandidiral, in tako je bila sprva moja vloga bistveno drugačna. Zdelo se je, da bi lahko s podporo SD dosegel relativno lep rezultat. Ko je Drnovšek vložil kandidaturo in začel kampanjo, je bilo jasno, da bo moja vloga obrobna. Tisto, s čimer takrat nisem mogel nastopiti, je bilo problematiziranje vstopa v Nato, ker je bila moja stranka vstopu naklonjena. Sam sem se sicer zelo jasno izrazil proti intervenciji v Iraku, v času, ko so potekale debate s Powllom, nisem pa se mogel izjasniti proti članstvu v Natu, ker sem bil za stranko podporen kandidat, torej sem moral krepiti pozicijo stranke, ne svoje pozicije.

Res je in verjetno bi bilo glasov proti vstopu v Nato še več, ker je bilo do takrat že jasno, da članstvo pomeni sodelovanje v vojnah na tretjih kontinentih. Takrat bi se še dalo prepričevati z argumenti, da to ni civilizacijska vloga Slovenije, a velik del takratne politike je že začel drseti v smer tega, kjer je zdaj pristal. Ko zdaj gledam stvari za nazaj, se mi zdi, da je najpomembnejše točno tisto, česar v življenju nisem smel zastopati.

Takrat si je Nato za sovražnika omislil islam, saj so imele ZDA takrat neizpodbitno vse niti v svojih rokah. In večina ljudi je vstop v EU in Nato razumela povezano, ker je to povezavo podpirala vladajoča stranka LDS. SD ni zmogla drugačne pozicije tudi zato, ker se v Nato ne vstopi tako kot v EU, s kandidaturo, ampak s povabilom.

Za majhno Slovenijo se taka zavrnitev ni zdela primerna.

Gotovo so bili na voljo dobri zgledi, a večine v parlamentu za zavrnitev ni bilo, Drnovšek je imel preprosto preveliko podporo. In ironija je, da vas je za oboje, idealiste in nasprotnike države, razglasila prav liberalna demokracija. Kljub temu bi se tudi meni splačalo postaviti proti temu. Konflikt bi se vsaj artikuliral, čeprav bi bila bitka izgubljena, tako pa je sploh ni bilo. Gotovo bi namesto tistih »nula koma jozef« glasov dobil vsaj 15 odstotkov.

Drži.

Sem, plačujem članarino, nisem pa aktiven.

Stranka je res vse bolj rinila na sredino in ko je razpadla LDS, je namenoma, v veri, da bo postala tako močna, kot je bila prej LDS, zasedla sredinski položaj. Tako je iz politično-ideološke stranke postala volilna stranka, ki se ukvarja samo s tem, kako dobiti glasove na eni in drugi strani.

To res ni več stranka z nekim programskim profilom. Mene je že takrat motilo, da stranka ni naredila dovolj, da bi obdržala svoje levo krilo, za kar je imela vse možnosti, saj na levici takrat ni bilo nikogar. S tem bi lahko glede na izkušnje socialne demokracije in levice držala skupaj celoten blok. A se je odpovedala svoji levici, da ne rečem radikalni levici. To žal ni nič edinstvenega, enako se dogaja po številnih evropskih državah, kjer leve in zelene stranke nastajajo na izpraznjenem prostoru socialnih demokracij, vendar jih potem zelo hitro odnese. Dejstvo pa je, da se zgolj s korekcijami ne da rešiti temeljnih zagat, v katerih se je znašel kapitalizem, prav tako ne okoljskega vprašanja in revščine človeštva. Rezultat kapitalizma je namreč 90 odstotkov revščine in iz tega se ne da priti po njegovih lastnih receptih. Nasprotovanje kapitalizmu ni več stvar samo levice, ampak preživetja človeštva.

Zlasti v drugem mandatu uživa v udobnosti te funkcije, ki ima zelo malo pristojnosti, tako da lahko predsednik uspešno uporablja samo soglasja velike večine strank, ima pa mir, če se ne opredeljuje do vladne politike. In zdaj ga zanima le mirno dokončanje mandata.

No, tudi ta njegova nenehna vabila vsem političnim strankam na pogovore so nekaj podobnega, saj natančno ve, kdo se ne bo hotel iti te igre. A hkrati se pazi hujših pasti. Bistvo predsedniške funkcije se mu zdi sprte politične strani trepljati po ramenih. Političnih zlorab gotovo ne spodbuja, jih pa z nedelovanjem dopušča. Predvsem pa je človek, ki ni za demokracijo. On je človek, ki je proti konfliktom, on meni, da je demokracija izogibanje konfliktom, kar je natanko nasprotno od tega, kar jaz mislim, da je demokracija. Tako za nobeno ceno ne bi bil v sporu s predsednikom vlade, ne glede na to, kdo ta položaj zaseda.

Danes žal študenti in študentke pogosto ne vedo niti tega, kaj se je dogajalo v devetdesetih letih, kaj šele da bi poznali dogajanja v šestdesetih. Še nikoli niso slišali za civilno družbo in Johna Keana. Tistemu, kar so bili kritika v šestdesetih letih, frankfurtska šola ali Ernest Bloch, je vsekakor treba dodati še to, kar je nastajalo okoli našega Praxisa, predvsem tekste v zvezi s tehnologijo. To so sijajne analize in študije tudi za današnji čas, tudi v teh spopadih z ministrom za kulturo, predvsem tedanja debata o programu jugoslovanske demokratizacije kulture ali kulturne demokracije. O tem obstaja debela knjiga Stevana Majstorovića, ki je tudi danes lahko odličen učbenik kritičnega mišljenja. Točno tako, kot to velja za frankfurtsko šolo.

(smeh) Vsekakor. Enako koristna je Marcusejeva študija Enodimenzionalni človek, ki opozarja na izgubo upanjske dimenzije, tiste razsežnosti, ki pomeni negacijo obstoječega; vse to je danes zelo aktualno. A se je seveda treba zavedati tudi slabosti frankfurtske šole: elitizma, intelektualizma, kulturnega pesimizma – slednje jim je očital že Lukács. Danes o tem govorimo ne zato, ker bi bili marksisti, ampak zato, da pridemo v stik s kritično mislijo nasploh, saj je danes skorajda ni več najti. Da lahko razumemo, zakaj si nekdo, ki ga beremo, upa misliti tako kritično. Jaz pa, ker predavam predvsem estetiko, vidim, da so se študenti bolj kot k frankfurtski kritiki vsega obstoječega usmerili k študiju situacionizma.

Da, študente zanima v luči s tem povezanih umetniških praks. Sicer so situacionizem in Deborda umetnice in umetniki na novo odkrili povsod po svetu, ker so skozi teorijo želeli definirati sebe in svoje početje. V ZDA pa se sedanji ženski in črnski boji za pravice navezujejo na ameriško teorijo iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. Očitno živimo v času, ko ljudje segajo nazaj, k nekdanjim uporom, da se opogumijo, da lahko artikulirajo kritiko kapitalizma.

Zabavno! To me spomni na pogovor z Alešem Debeljakom, ko se je ukvarjal s prevajanjem in predstavitvijo takrat pri nas neznanega Luisa Adamiča, o tem, kako so se vsi na vse pretege trudili dokazati, da je bil Slovenec, nihče pa si ni upal povedati, da je bil radikalni socialist. Četudi bi bil takrat veliko bolj kot Slovenec aktualen kot socialist.

To pomeni, da je treba nenehno, kot je rekel Walter Benjamin, zgodovino česati proti dlaki; tako se pokaže svinjarija, skrita med dlakami. Polizana zgodovina se na ta način izriše v precej drugačni luči.

Vsekakor je jasno, da gre v prvi vrsti za medije. S tem, ko so mediji prešli pod ministrstvo za kulturo, je to ministrstvo politiki šele postalo pomembno, prej strank ta položaj ni zanimal. A nasilje nad kulturo je vendarle tudi posledica tega, da je prekarna kultura postala tako močna, da se je treba z njo ukvarjati, in dovolj močna, da se z njo ne da več manipulirati prek spora z javnimi zavodi; ti so namreč v precejšnji meri odvisni od svobodnjakov, tako da antagonizma med njimi ni več toliko. Ta tip kulture, ki je izrazito usmerjen v vzdrževanje demokratične atmosfere v Sloveniji, od katere je tudi odvisen, je zato postal ključen. Poleg tega, da kaže na moč te skupnosti, kaže tudi na to, da se poraja politični totalitarizem, saj so vsi totalitarci kulturi pripisovali izreden pomen; tako fašizem in nacizem kot komunizem so bili strašno občutljivi za kulturna vprašanja. Tudi če boste rekli: »Pa saj to revijo bere pet ljudi, dokumentarec o Helen Keller pa jih je videlo šest,« stvar ni enostavna. To je neverjetno pomembno, to je treba imeti pod nadzorom. Režim vladanja, ki je odvisen od širjenja lažnih vesti in zastrupljenih sporočil, je živčno občutljiv za umetniško subverzivnost. Tudi če umetniki sami ne verjamejo več, totalitarizem še vedno verjame, da ni bolj nevarne, subverzivne stvari, kot je kultura.

Radio Študent še ima nekaj svoje nekdanje svobodomiselne tradicije in bi ga bilo vsekakor vredno ohraniti. Rušile so ga tako študentske politične organizacije kot skupine študentov, ki so ga skušale privatizirati in dobro prodati, a tudi medijske institucije, ki mu nikoli niso podelile statusa, ki bi mu omogočil ustrezno podporo iz naročniških sredstev; to podporo so dobili številni drugi. To je bil problem že v osemdesetih letih, a je takrat imel tri finančne vire: ŠOU, kulturno politiko in delež naročnin za lokalne radijske postaje. Takrat je temelje financiranja postavila Vika Potočnik. Zdaj pa so odvisni zgolj od študentskih politikov, ki skušajo kar največ denarja pograbiti zase.

Generacija, ki se je pojavila kot umetniška avantgarda in politični anarhizem, si je rekla žrtvovana generacija, ker je dozorela na poti iz mladosti v odraslost, stisnjena v precep med šolskim in političnim pridiganjem o etičnih vrednotah ter dejanskostjo vojne in povojne obnove tistih socialnih in političnih razmer, ki so vojno povzročile. Njen anarhizem je bil v spoznanju, da je tedanji socialni in politični red nevzdržen in neznosen, a do konca je prišel, ko je bila revolucija na zahodu poražena – red vlada v Berlinu, kot je rekla Roza Luxemburg, na vzhodu pa je bilo videti, da je revolucija zmagala. Če ste pogledali malo natančneje, ste ugotovili, da je leta 1922 red vladal tudi v Moskvi. Danes je anarhizem pomemben, ker pomeni spoznanje o nevzdržnosti zdajšnjega reda, pa tudi bodrilo, da porazi niso trajni, in opozorilo, da triumfi niso zmage.