Ameriški predsednik Trump bi želel, da se vojna konča do poletja. Spominja na optimizem ob začetku prve svetovne vojne, da se bo končala do božiča in da se bo svet vrnil v stare tirnice. To se ni zgodilo takrat in tudi tokrat se ne bo. Vojna v Ukrajini je najdaljša vojna v Evropi v zadnjem stoletju. In bo še daljša. Spada med tiste nesrečne oborožene spopade, v katerih agresor ni dovolj vojaško močan, da zmaga, branilec pa dovolj, da prepreči poraz, ne pa dovolj za zmago. To pomeni, da se vojna spreminja v jaro kačo izčrpavanja, upajoč, da bo ena stran na koncu popustila in se zlomila ekonomsko ali politično. Po štirih letih vojne je jasno, da mir ni enostavno odsotnost vojne. Vojna ni več zgolj kinetično delovanje, usmerjeno v ubijanje in materialno uničevanje. Njena prekinitev zato ne pomeni avtomatično vrnitve miru in normalnosti.
Spremenjena zavezništva
Glavna novost četrtega leta vojne je sprememba zavezništev. Z vrnitvijo Donalda Trumpa na čelo ZDA so te dejansko postale bolj zaveznica ali vsaj partnerica Ruske federacije kot Ukrajine in Evrope. To iz temelja menja geometrijo vojne ter na preizkušnjo postavlja transatlantske odnose. Velike vojne ne spreminjajo samo načina vojskovanja, temveč tudi politike. Dolgotrajna vojna predstavlja resnični stresni test zavezništev in partnerstev, ki jih številna ne prestanejo in posledično propadejo. Najšibkejši (politično, vojaško, ekonomsko) člen(i) popusti(jo) in veriga se razklene. Najbolj radikalna oblika je sprememba, ko predvojni nasprotniki postanejo vojni zavezniki in obratno. V obeh svetovnih vojnah so se zgodile takšne spremembe, podobno se dogaja v tej vojni. Pa vendar se tako ZDA kot Evropa in Ukrajina še vedno pretvarjajo, kot da se ta sprememba ne dogaja in ni odločilna za nadaljnji potek ter končanje vojne.