Temu se je potem reklo demokracija in se jo uporabilo za oblikovanje delujoče diktature. Nobena diktatura ni sebe imenovala drugače kot ljudska, narodna, delavska, kmečka ali neposredna demokracija. Diktatura? Nikoli. Vsaka absolutna oblast je posledica volje množic, ki se je izrazila skozi revolucijo. Vseeno je, ali so vladali polkovniki, politkomisarji, člani vojaškega sveta, komite narodne rešitve ali duhovni vodja. Revolucionarna oblast je vedno bila demokratično izražena volja celotnega naroda. Kdor ni razumel, je šel v taborišče za prevzgojo ali pred zid. Najprej revolucija, potem oblast. Tako je veljalo v starih časih.
En dan hočem biti diktator
Letos je bilo obratno. Amerika je v revolucionarnem vrenju postavila novo pravilo. Najprej demokratično pridobljena oblast in potem revolucija kot svetovni proces. Donald Trump je prišel do oblasti po zgledni demokratični poti s prepričevanjem, v navdušenem dialogu s svojimi volilci, neutrudnim razlaganjem svojih stališč in prepričljivimi obljubami boljšega življenja v cvetoči demokraciji. In potem je demokracijo, kot jo je sanjal ves planet, suspendiral. Več ljudi je glasovalo zanj kot za njegovo tekmico. S polno legitimiteto izvoljenega predsednika Združenih držav je položil roko na sveto pismo in prisegel, da bo branil ustavo, ki je temelj državnosti in demokratičnega ustroja države. V naslednji minuti je kot diktator napovedal revolucijo, ki je ustavo potisnila na stran, in začel upravljati državo kot donosno nepremičnino. Nič ni skrival. Že mesec dni pred izvolitvijo je za politika, ki računa na izvolitev v reguliranem pravnem sistemu, izrekel presenetljivo željo. V mestecu Juneau v Wisconsinu je rekel: »En dan hočem biti diktator.« Liberalci, ki so se bali izida volitev, so se tolažili, da to zveni kot obljuba začasnega preloma s sistemom navzkrižnega medsebojnega nadzora institucij. Ko uredi najnujnejše točke programa, se bodo stvari vrnile na svoje mesto in ne bo več diktator. Vendar diktator ne potrebuje več kot enega dneva, da vzpostavi absolutno oblast. Potem se stvari nikoli več ne vrnejo na svoje mesto. Trump ni nameraval izpeljati mirnega prehoda oblasti z ene strani spodnjega doma ameriškega parlamenta na drugo. Napovedal je revolucijo in jo izpeljal prvi dan. Tako kot je bilo prvih pet minut, tako je bilo celo leto. Politični protokol se je razblinil, sledilo je radoživo prilagajanje revolucionarne taktike trenutnim okoliščinam. V tej točki je bil Trump leninist. Lenin je od boljševikov zahteval, da taktiko nenehno prilagajo okoliščinam. Vendar Lenin ni bil njegov edini vzor. Od Trockega je pobral strategijo vojaške priprave na revolucijo. Trocki je bil mojster pretvorbe običajnih državljanov v vojake revolucije. V vsakem posamezniku je zgradil držo sovraštva do nasprotnika, ki je iz njega naredila sovražnika. S tem je gradil Rdečo armado, ki je zmagala v državljanski vojni, čeprav je svetovno vojno izgubila. Trump je mojster tega manevra. Lenin in Trocki pa nista njegova poglavitna vzora. Oba je prepustil Stevu Bannonu. Njega propadle revolucije ne zanimajo. Bližje mu je Mao Zedong, ki je postavil pokonci pragmatičen revolucionarni sistem, ki še danes deluje.