Novomašnik Vladimir in njegov brat Jože
Res sta ga našli. »V soboto, 2. junija 1945,« navaja Vladimir, »je odšla nova kurirska pošta v Vetrinj. Hitro sem napisal nekaj novic za Jožeta v upanju, da je še v taborišču.« (Str. 153) Tole mu je sporočil in mu naročal:
»Mi smo dobili tu drugo domovino, lepše se pač ne moremo imeti. Vsi smo skupaj, to se pravi v isti vasi: Dragica, Milka, Albinka, ki bo šla jutri k sveti birmi, in jaz. Še Tebe manjka. Sem pa prepričan, da nam bodo naši mučenci izprosili še to milost, da boš čim prej prišel, seveda če se Ti je posrečilo še pravočasno ukreniti vse potrebno, da nisi kakor tisoči drugih tovarišev odšel v klavnico … Če je mogoče, pridite s sorodniki sem gor. Pozdravi Mihotove, Vero in vse znance. V Lienzu se ustavi pri naših, v naši pisarni. In tu Ti bodo povedali, kje se nahajamo … Od Ribničanov je samo naša družina tu. Prilagam 50 RM.« (Str. 154) Ker ni dobil odgovora, je dijakinjama, ki sta v Vetrinj odšli v nedeljo, 10. maja 1945, izročil novo pismo za Jožeta: »Ti moram reči, da nam ne manjka ničesar, nasprotno: kar smo morali doma pustiti, smo tu dobili in še iz dneva v dan dobivamo od hrane do obleke in drugih potrebščin … Imamo vsega zadosti. Že v zadnjem pismu sem Ti omenil, da se požuri priti sem gor. [Te možnosti tudi vsi sicer privilegirani Stražarji niso imeli: 'Boža Sevšek je odšla v begunstvo skupaj s starejšim bratom Francetom, ki je kot študent pripadal krogu Ehrlichovih Stražarjev in je pozneje stopil v slovensko domobranstvo. Brata je zadnjič videla v Vetrinju 29. maja 1945.' (Kajetan Gantar: Zasilni pristanek, SM, Ljubljana 2005, str. 45)] Danes Ti pošiljam 75 RM. Denarja imam zadosti in nikar ne stradaj.« (Str. 154–156) Jože je dobil obe pismi. In zares, čeprav nekoliko po ovinkih, prišel, v sredo, 20. junija 1945, v Anras.