Sveti Jakob, San Giacomo, kjer živim, je eden najbolj mešanih in živahnih predelov mesta. Ob sobotah se izmenjujejo različni mali sejmi hrane, oblek, domačih izdelkov. Poleg barov, restavracij je veliko trgovin. Med njimi tudi trgovina s fotoaparati in fotofilmi. Pa trgovina s tehničnimi rečmi, trgovinica recikliranih izdelkov, skratka, vse in še več, kar ljudje, ki tu živimo, potrebujemo za vsakodnevno življenje. Ni mi treba v center, vse dobim tu. S cvetličarko Slovenko se pogovarjava, kakšno srečo imamo, da smo v tej četrti. Pravi, da njen sin hodi v šolo v predelu mesta, kjer tega ni, in naredi vse, da pripelje otroka tik pred šolo, ker ni dobro, da hodi sam. Zaradi drugih otrok. Trg Perugino, zraven slovenskega kulturnega doma, ki ga poznamo kot Slovensko stalno gledališče, je eden izmed teh, kjer se ljudje sicer ne družijo, le policijski avto je stalnica. Ker je prizorišče polno kriminala, pretepov in sproščanja nasilja. Tam smo bili na festivalu Tact, organizira ga Hangar, njihov namen je oživljati ulice in mestnim četrtim dati drugačen pomen. Z umetnostjo. Z druženjem.
Fotografija: Bojan Velikonja
Doma na počitnicah
Vsak dan grem na naš trg. Okoli cerkve je veliko prostora, kjer se, ja, vsak dan, igrajo otroci, mame z vozički veselo čebljajo, družijo se upokojenci in popoldne vsi preostali. Skratka, gledam in se še vedno čudim, kako se ljudje družijo. V Ljubljani sem dvakrat v štiriindvajsetih letih, ki sem jih preživela v bežigrajski blokovski soseski, videla otroke na ulici. Tu otroci različnih ras nabijajo žogo v cerkev na polno. Dekleta igrajo nogomet.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()