Dolgčas je v modi

Dolgčas je splošni znanec. Očitno ga poznajo tudi ljudje, ki pravijo, da jim nikoli ni dolgčas. »Dolgčas je iti v službo. Ker mi ni všeč, kar delam, vendar je treba zaslužiti kak denar. Pa obisk upravne enote bi prav tako navedel kot izrazit primer dolgčasa,« se je v sredo proti večeru, ko smo se podali po Ljubljani, da bi pridobili stališča glede dolgčasa med življem, o njem izrazil državljan Klemen. Po drugi strani je Sari, 27-letni Ljubljančanki, zaposleni v zaustavljenem gostinstvu, dolgčas, ker v službo ne more. »Saj bi lahko kaj počela, vendar sem tudi lena. No, če bi morala izbrati največje doživetje dolgčasa v svojem življenju, pa je to ležanje v bolnišnici.«

Na skejterskem platoju pred Maximarketom sta v mraku ostala samo Matic in Matjaž. Trinajst- in sedemnajstletnik, ki jih ni kazal toliko in pri katerem je mogoče posumiti, da se je poskusil pohecati iz sedme sile. Generacija, ki obeta. »Ni mi dolgčas in ne pogrešam prijateljev. Dopoldan imam pouk na daljavo, popoldan grem pa skejtat, za kar imam več časa. Skejtam tudi po pet ur na dan in sem zvečer utrujen, tako da hodim zgodaj spat,« razloži trinajstletnik. Malo naprej, pred Osnovno šolo Majde Vrhovnik, se je trojka nižješolcev motovilila pod drevesom. »Ja, vem, kaj je dolgčas. To je, ko nimaš kaj početi in ko ti noben ne pomaga. Pa dopoldne je dolgčas,« definira pojem mali Gregor, prvošolec.

Če komu, je lahko dolgčas otročaju. Poleti, avgusta, ko so vsi raztepeni po morjih. Kot izrazit nižjekategornik sem neki poletni teden dopoldneve preživel na balkonu bloka v Jaršah. Bloka brez dopoldanskega dogajanja. Nič. Samo perilo se je sušilo in občasno se je dvignila vstopna rampa za uvoz v Javna skladišča. Dolgčas je znalo biti tudi v JLA. Tako dolgčas, da si ploščico Eurocrem jedel eno uro. Ne meneč se za okolico, z vso psihofizično kapaciteto skoncentriran zgolj na to, da z robom sprednjih zob posnameš najtanjšo možno plast čokolade, ki ji potem daš optimalno časa, da se popolnoma, do izginotja razgradi v ustih. Šele potem sledi nova.

Dolgčas je kompleksna in zahtevna tematika. Sledeč stari usmeritvi, naj zadnjo reče stroka, smo tudi tokrat k sodelovanju povabili strokovnega sodelavca. To je Peter Pero Lovšin, vokalni solist in pevec zasedbe Pankrti, ki je pred dobrimi 40 leti (8. februarja 1980) izdala svojo prvo LP-ploščo z naslovom Dolgcajt. Naslova se je spomnil on.

»Zanesljivo mladim prej postane dolgčas. V mladih letih imaš pač občutek, da je življenje neskončno dolgo, in jezi te, če ni vedno zanimivo in razburljivo. Starejši ko si, bolj se začenjaš zavedati minevanja. Precej dolgočasno spoznanje, ko postane dolgčas tvoj zaveznik. V bistvu si želiš čim več dolgega, dolgega časa, medtem ko vsa mularija seveda tripa samo na kratek, čim krajši čas. Naj za ilustracijo povem tole. Ležim v senci idealne plaže, z dobrim romanom v rokah. Imam še dve uri do odhoda avtobusa na letališče. Kolikokrat bi rad te minute podaljšal v nedogled.«

Dolgčas nasploh spada med mlajše besede po stažu v javni rabi. Je razmeroma sodobna beseda, ki se jo je začelo uporabljati v 19. stoletju. V angleščini naj bi med prvimi besedo boredom zapisal njihov veliki pisatelj Charles Dickens, in sicer leta 1852 v romanu Pusta hiša. Pred tem so Angleži uporabljali francosko besedo ennui. Ta je v francoščini v javno rabo prišla kakih 100 let prej. Leta 1670 jo je v svoji teološko-filozofski knjigi (zadnji, ki jo je napisal) uporabil Blase Pascal, francoski matematik in filozof, predvsem pa izumitelj prvega mehanskega računala. Torej človek, brez katerega ne bi bilo dandanašnjih računalnikov, očitno pa tudi ne dolgčasa. Pri čemer si je Pascal mehanično računalo zamislil pri 19 letih, o dolgčasu pa je pisal ob koncu življenja.

Kot pojem je iz francoščine dolgčas prešel v angleščino, prav tako v nemščino, med filozofe 19. stoletja, kot so bili Schopenhauer, Nietzsche ali Heidegger. Tudi med Rusi dolgčas začnejo omenjati ljudje 19. stoletja, kot je bil Dostojevski, v slovenščini pa je besedo mogoče najti v prvem slovenskem romanu Josipa Jurčiča Deseti brat iz leta 1866.

Dolgčas Pankrtov je vezan na okoliščine iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Na socializem, meglo, ki je bila bolj redna in gostejša, kot je danes, na živelj, ki je bil oblečen enolično sivo, na politike, ki so ponavljali fraze in floskule, ki jih je vsakdanjost zanikala, na lokale, ki so se zapirali ob 22. uri. Leta 1981 je v skladbi Vse manj je dobrih gostiln dolgčas omenil tudi Šifrer. Peter Lovšin pravi, da je bilo v tistih časih vse, razen kakšne tekme in punce, dolgočasno: »Zato to ime. Seveda nam je bila absolutno dolgočasna tudi realna politika, ampak prav resno jemali je pa nismo. Spomnim se, recimo, kako smo šli enkrat igrat mali nogomet, in Janez, sedanji predsednik vlade, je nama s Tomcem v kombiju nekaj vneto razlagal o Popitu. Saj je bilo kar zanimivo, ampak midva sva bila z mislimi očitno že pri malici po tekmi in ta pogovor je kar hitro zastal,« razlaga veteran dolgčasa.

Tudi sicer je dolgčas dobil polno pozornost šele s punkom. Stari blueserji, Beatles, Stones, Dylan, Doors, Hendrix, Animals in preostali prvaki iz šestdesetih, niso prepevali o dolgčasu. Niti o depresijah, zlorabljenosti, suicidalnosti. Zato je moralo videnje sveta postati mračnejše in manj prostodušno, za kar so poskrbeli dogodki, kot so bili atentat na ameriškega predsednika Kennedyja in iz njega izhajajoče teorije zarote, upad zaupanja v institucije sistema, vietnamska vojna in seveda mamila, ki so širila glave.

Če izvzamemo Rokyja Ericksona, širše manj znanega psihedeličnega rockerja iz šestdesetih let, je med pionirske glasbene izraze zdolgočasenosti mogoče šteti skladbo No fun Iggyja Popa iz leta 1969 in tudi Paranoid zasedbe Black Sabbath iz leta 1970. To je eden prvih komadov o depresiji in suicidalnosti. A kompleksnost in psihologiziranost sta od tedaj do dandanašnjih dni ostala prevladujoča trenda tudi v osrednji pop glasbi. Redkokdo je še prostodušno enostaven in veseljaški. Če sledite Videotraku, redni glasbeni oddaji na RTV SLO, lahko dobite tak vtis tudi pri nas. Pri čemer je bil spot za skladbo Prismojeni (ki je redko vesel napev) ljubljanske zasedbe Prismojeni profesorji bluesa nedavno umaknjen s programa zaradi domnevnih prizorov nasilja. Ki je v pričujočem primeru karikirano in ga je v vsaki risanki vsaj toliko kot v njem.

Dolgčas, melanholija, svetobolje, intelektualnost, intimizem, preizpraševanje kot korektnost so postali trend še pred pojavom covida-19. Na primer, lanska svetovna modna zapoved je bila buržoazno oziroma meščansko – bledo, zadržano, srednje, korektno, neizstopajoče. »To je modna smer, ki uteleša dolgčas in me žali,« je ob pojavu izjavila Betty Catroux, legendarna francoska manekenka in muza Yvesa Sainta Laurenta. Peter Lovšin: »Samota je lahko dolgočasna tudi danes. Druženje je lahko velik problem, če ga ni. Delo od doma je lahko zelo nevarno. Izolacija lahko pusti katastrofalne posledice. Mogoče se igra z ognjem tisti, ki jo zapoveduje. Pa ne mislim s tem samo na te covidne razmere. Te se po svoje itak vklapljajo v novi sistem življenja. Težko bi zdaj karkoli primerjal s socializmom. Takrat smo bili mlajši, drugačni, takrat smo iz dolgcajta naredili rokenrol. Takrat smo iz vsega naredili zabavo. Zdaj se v najboljšem primeru iz vsega zajebavajo. Ampak to je nekaj drugega«.

Dolgčas je bil v ofenzivi torej že pred lockdownom. Pandemija ga je zgolj okrepila do skrajnosti, kot je skrajnost enourna verzija skladbe Bored Billie Eilish. Ena ura istega napeva, ki se ponavlja? Nekateri zmorejo. Dolgčas doživlja svoje viške, kar pa bi moralo pomeniti tudi to, da ga lahko čakajo samo slabši časi.