Avtorstvo naslova in uvoda bi zlahka pripisali umetni inteligenci. Čeprav so besede morda iskrene, bo članek odlična podlaga za nadaljnje treniranje velikih jezikovnih modelov, saj sledi dobro znani šabloni poročanja o Lastovu. Tuji portali, turistične brošure in blogi vam svetujejo, da odkrijete »nedotaknjen skriti biser«, ki omogoča doživetje »krhkega ravnovesja med naravno dediščino in turizmom« ter pobeg pred množicami. Lastovo je »večji del leta skoraj povsem zapuščeno, poleti pa ga le nežno oplazi redka peščica obiskovalcev«.
Neokrnjena narava, polna propadajočih stavb
Čeprav bi bilo neiskreno Lastovu odreči status dragulja (naj prvi vrže kamen tisti, ki si ne želi čistega morja in neokrnjene narave), tovrstne prispodobe deviškosti ne zmotijo le avtorja tega prispevka, temveč tudi marsikaterega domačina ali rednega obiskovalca. Lastovo je vse prej kot »nedotaknjen« otok. Njegov videz nedotaknjenosti je danes v veliki meri posledica izjemnih posegov v preteklosti. Za ohranjeno naravo, čisto morje in slavljeno biotsko raznovrstnost je deloma zaslužna prav silovita intervencija v krajino in družbene odnose. Socialistična Jugoslavija je Lastovu – tako kot Visu – namenila posebno vlogo v obrambi dosežkov socialistične revolucije. Oba otoka sta postala strateški obrambni točki Jadrana, podrejeni Jugoslovanski ljudski armadi, zato sta (na srečo današnjih ljubiteljev narave) trpela turizem in ribolov. Že po kapitulaciji Italije leta 1943, še bolj pa po koncu vojne, je Lastovo postalo »otok, rezerviran za vojsko«. Sledila je gradnja obsežne vojaške infrastrukture: cest, pristanišč, vojašnic, bunkerjev, obalnih baterij, raketnega izstrelišča, ladijskih zaklonišč ter mreže podzemnih poveljniških centrov.
