Govor je o zajebanem etosu, kjer preteklosti ne moreš ubežati, pa če se še tako trudiš. Vedno te poišče. Mit o osamljenih revolveraših, obremenjenih s prekletim imenom, je enostavno premočan, da bi mu lahko za vedno obrnil hrbet. To vemo vsi, ki navijamo za izobčence, ki nas brez občutkov krivde popeljejo onkraj varne meje, ki loči dobro od zla in kjer namesto skrajno preproste črno-bele morale nastopi kompleksna etična debata. V središču je znova »obljuba«, ne samo obljuba kot taka, temveč dana pravim ljudem. V prvi vrsti sebi. Preobrazba nazaj se zdi popolna. Kot v filmih Michaela Manna in Clinta Eastwooda je napočil čas za poker mizantropov. Res Nullius je nazaj, da še enkrat obračuna s sivino in razsrediščenim vzdušjem, v katerem se je znašel naš, domači rock'n'roll. Da mu povrne izgubljene vrednote ter nas znova navda z nebrzdanim hrepenenjem po prestopanju meja med civilizacijo in nedotaknjenim. Kajti rock'n'roll je precej več kot položaj na lestvicah in število ogledov na raznoraznih platformah. V njem je še vedno bolje zgoreti kakor zbledeti.
Fotografija: Ksenija Mikor
Divja horda je znova v sedlu
Ne bom rekel, da sem presenečen. Ne nazadnje sem pred skoraj desetletjem to napovedal. Takrat sem pisal o koncu nekega poglavja, ki se je konec osemdesetih začelo v Velenju in se zares razpištolilo v naslednjih dveh desetletjih.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×