Zakaj prispevek o tako resni temi, kot je diplomatski posvet pred predsedovanjem EU, začenjamo z bizarno novičko, ki morda sploh ni resnična? Zato, ker se omenjeno srečno skupno življenje lahko dogaja samo v pravljicah ali podeželskem živalskem vrtu na drugem koncu sveta, za katerega ni še nihče nikoli slišal. In ker obstaja paralela z mednarodnim delovanjem predsednika vlade Janeza Janše in njegovega zunanjega ministra dr. Anžeta Logarja. Tudi pri njima vlada enako nemogoča, neživljenjska zahteva o sitem volku in, v našem primeru, celem kozlu, ne kozi.
Predsednik vlade Janez Janša je svoj nagovor veleposlanikom izkoristil za oris stanja globalnih in evropskih odnosov, kar je bilo videti kot dokaj standarden opis. Premier Evropo definira kot »celo, svobodno, varno in v miru samo s seboj«. Kot da ponavlja slavno vizijo ameriškega predsednika Georgea Busha starejšega iz njegovega govora v Mainzu 31. maja 1989, ko je vizijo Evrope predstavil z besedami »whole, free and at peace«. Mednarodnim geopolitičnim analitikom pa prav gotovo ne bo pobegnila razlika med Bushevo Evropo »v miru« in Janševo »v miru samo s seboj«. Kaj to dejansko pomeni, če sploh kaj, ni pojasnil. Ker se je med različnimi geopolitičnimi koncepti odločil za novo bipolarnost ZDA in Kitajske, bi pričakovali, da bo v kontekstu tekmovanja za globalni geopolitični primat za premierja in njegovo stranko (formulacija namreč izhaja iz dokumentov SDS) enako kot mir znotraj Evrope pomemben tudi mir Evrope v odnosu s preostalim svetom. Posebej je poudaril širitev EU na zahodni Balkan, ki naj bi postala primarni strateški interes EU. S tem naj bi zaustavili popolnjevanje strateškega vakuuma s strani Kitajske in Turčije ter Sloveniji zagotovili politično in varnostno stabilnejšo ter ekonomsko bolj prosperitetno soseščino. V širitvi vidi tudi rešitev za poglaviten strateški izziv, to je stabilizacijo Unije.
Zunanji minister dr. Logar je uvodoma predstavil prioritete, ki jih znamo že na pamet: globalna vloga EU, digitalizacija, zelene politike, odpornost, krizno upravljanje, kibernetika, postpandemično okrevanje, vključevanje zahodnega Balkana v EU. Osredotočanje na Balkan je prioriteta, ki je v preteklosti nemalokrat pomenila tveganje obtožbe glede jugonostalgije in etiketiranja s trenirkarji ali opankarji. Prejšnji mesec so se v SDS morali otepati obtožb, da so avtorji neuradnega dokumenta o preurejanju političnih zemljevidov, ki je v regiji hudo dvignil temperaturo, ali da so mu vsaj botrovali. V zvezi z izraelsko zastavo na pročelju vladne zgradbe je premier izrazil zaskrbljenost zaradi podpore slovenskih muslimanov arabskim teroristom, kar ni naletelo na ugoden odziv tukajšnjih muslimanov. Enigma ostaja tudi najavljena preureditev prednostnih nalog multilateralne diplomacije.
Nakazuje se slovenska vloga na Konferenci o prihodnosti Evrope. Nacionalna razprava o tej temi se je začela znotraj kluba političnih prvokategornikov, širša javnost ni bila prisotna niti na simbolni ravni. Tudi Blejski strateški forum konec poletja naj bi meril na čim številnejšo udeležbo vrha evropske politike, kar naj bi odražalo ugled in status, ki ju uživa Slovenija (njena aktualna oblast) v političnih krogih. S tem bi se na laž postavilo vse tiste domače in tuje medije in politike, ki slabo, kritično, celo pejorativno pišejo o predsedniku Janši in, posledično, njegovem zunanjem ministru.
Ali predsednik vlade in zunanji minister res verjameta, da je mednarodna javnost dovzetna za naše domače, notranjepolitične in medijske eskapade in pogruntavščine? Ali res verjameta, da lahko z deklarativnim zavzemanjem za demokracijo, vladavino prava, človekove pravice, Evropo – svobodno, celovito in mirno (samo s sabo?) – ter naše mednarodne partnerje in sogovornike prepričata ter odvrneta od tega, da si ne bi mimo nas, z lastnimi sredstvi in viri zagotovili informacij o Sloveniji ter njeni trenutni politični krajini in si ustvarili lastne predstave o tem?
Te dni smo priča diplomatskemu škandalu, ki je nastal, ko so mediji razkrili, da so Američani, s pomočjo Dancev, vohunili za nemško kanclerko Angelo Merkel. Ni bila edina, opozarja francoski predsednik Macron. Ali je ob Trumpovih tviteraških izpadih res kdo verjel njegovemu državnemu sekretarju Pompeu, ko je zaveznikom v Natu in članicam EU tvezil o zavezniških in transatlantskih odnosih? Vsi, ki so premogli vsaj kanček osebne integritete, so prej ali slej odnehali, odšli ali pa so bili odpuščeni. Podobno se je dogajalo v britanski diplomaciji v času, ko se je politični vrh odločil za brexit. Verodostojnosti zunanje politike se pač ne ustvarja zgolj z besedami.
Zato zgodba o volku in kozlu v našem primeru ne more imeti srečnega konca, vsaj za kozla ne. Manj ko je v neki družbi demokracije, bolj je razvita veščina pretvarjanja, potvarjanja in samozavajanja. Slovenija gre, kamor sta se SDS in njen predsednik odločila, da nas bosta odpeljala. Preostanek koalicije nima ne znanja ne volje – da o dejanski politični teži sploh ne govorimo – da bi se ukvarjal z geopolitiko. Mesec dni pred predsedovanjem je prepozno za kakršnokoli spreminjanje ali popravljanje predstave o Sloveniji v evropskih političnih in medijskih krogih. Nobena diplomatska retorika tega dejstva ne more spremeniti. Noben potovalni hiperaktivizem, ki ga moramo priznati zunanjemu ministru, ne more nadomestiti političnega deficita.
Na Evroviziji smo letos videli nekaj posrečenih interpretacij narodnih noš, ki naj bi nosilkam pomagale promovirati nacionalni interes in izražati resnično domoljubje, s končnim ciljem zmagati. V tem duhu bi veljalo razmisliti o tem, da se minister Logar na sprejemu ob prevzemu predsedovanja v Bruslju pojavi v irhastih hlačah, s čimer bi dal nespregledljiv poudarek naši srednjeevropski identiteti, ki se oblikuje okrog formata C5 (Slovenija, Avstrija, Češka, Slovaška in Madžarska). To bi še dodatno prispevalo k zelo drugačni mednarodni sliki tokratnega predsedovanja.
Ob našem prvem predsedovanju smo bili prvi in sveži. Stare članice so se bale, da ne bomo zmogli zvoziti, nove članice pa so nam zavidale uspeh. Danes smo starejši in že rahlo postani. Stare članice se tokrat bojijo, da bomo (preveč) zavozili, mlajše članice pa navijajo, da bi čim bolj zavozili. Zato je še kako na mestu opozorilo predsednika države Boruta Pahorja, ki je veleposlanikom položil na srce, naj se zavzemajo za zrelo, sodelovalno in odgovorno delovanje, ki bo prispevalo h krepitvi ugleda Slovenije v svetu. Na svoj enigmatičen način je morda v resnici želel opozoriti, naj ne krnijo že tako okrnjenega ugleda. Kajti cilj predsedovanja ne more biti »izboljšati izplen« za bodoče delovanje diplomacije. Diplomati niso plenilci, njihovo delovanje ni plenjenje. To je žal logika, ki kozla ne loči od volka.
