Golobova vlada, katere delovanje smo na teh straneh precej kritično ocenili pred slabim letom, je bila kljub številnim, recimo, dobrim namenom in projektom precej razsipna. Državni proračun je ob maksimalni zaposlenosti, relativno ugodnih gospodarskih razmerah in visokih dobičkih podjetij lansko leto končal s skoraj triodstotnim primanjkljajem. Letos pa naj bi bil po oceni EU primanjkljaj vsaj 3,3 odstotka BDP (pri čemer učinki interventnega zakona še niso upoštevani), zato iz Bruslja že prihajajo opozorila.
Plačna reforma v javnem sektorju (JS) je v teku in bo v letošnjem letu, če se bo nadaljevala po načrtu, zahtevala za plače javnih uslužbencev še dodatnih nekaj sto milijonov evrov več od predvidenega. Nato nam očita, da premalo vlagamo v obrambo, da smo pri prikazovanju izdatkov nekoliko pretiravali s tako imenovano »dvojno rabo«. Od Slovenije pričakuje povečanje obrambnih izdatkov. OECD nas v svojem poročilu že poziva k varčevanju – tudi pri pokojninah. Za dodatno luknjo v javni blagajni je poskrbela tudi nova koalicija. Še preden je bila vlada imenovana, je sprejela tako imenovani interventni razvojni omnibusni zakon. Po ocenah fiskalnega sveta bo ta povzročil dodaten izpad prihodkov v višini vsaj pol milijarde, morda celo treh četrtin milijarde evrov. Če smo pošteni, je v njem zelo malo razvojnega. Še najmanj razvojna je »razvojna kapica«, ki jo uvaja. Kot je opredeljena, bo v resnici skoraj povsem obšla tiste, ki naj bi jim bila namenjena – razvojne inženirje v gospodarstvu – saj je prag postavljen previsoko. Koristila bo predvsem menedžerjem, zdravnikom in funkcionarjem, ki jim že doslej ni bilo posebej hudo.
Koalicijska pogodba (KP) je v svojih izhodiščih všečna, v nadaljevanju pa vsebuje v nekaterih poglavjih – posebej pri šolstvu in zdravstvu – formulacije, ki lahko skrbijo vse tiste, ki nam je mar za javne sisteme. Glede JS pa vsebuje tudi vrsto dobrih reformnih namer, ki smo jih že dolgo pogrešali. To so reorganizacija in decentralizacija, racionalizacija, debirokratizacija, pospešena digitalizacija z uporabo umetne inteligence (UI) ter pospešitev upravnih postopkov, še posebno umeščanja objektov v prostor. O vsem tem smo na teh straneh že pisali, očitno brez uspeha. Omenjajo se posegi v enotni plačni sistem in prizadevanja za vzpostavitev »vitke države« – to so ideje, ki pri sindikatih JS in delu civilne družbe že povzročajo ostre odzive. V celoti se KP bere bolj kot seznam želja desetletja potrebnih, a neuresničenih reformnih projektov JS, ne pa kot realno uresničljiv programski dokument vlade za en mandat.