»Kdo je najbolj globalističen?« med pogovorom o pojavu demonizacije Georgea Sorosa v Sloveniji vpraša zgodovinar in politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič. »Desnica. Alt-right desnica je najbolj globalistična. Brez šale. Oni imajo popolnoma homologen diskurz. Kot da bi imeli enako nacionalno tradicijo v Sloveniji in na Madžarskem. To je isti diskurz. Kopiran in prilepljen. Ta diskurz je popolnoma povozil domače teorije zarote.«

Obrekovanj, da so Sorosevi plačanci oziroma da so celo Soroseva zalega, so med drugim deležni na Mirovnem inštitutu, podobnih opazk in diskreditacij od s skrajno desnico povezanih medijev in podpornikov pa je bil deležen tudi portal Pod črto. »Mislim, da se je začelo takrat, ko smo začeli pisati o medijih SDS,« se spominja preiskovalni novinar in ustanovitelj portala Pod črto Anže Voh Boštic. »Pred tem smo bili z Novo24TV ’kolegi’, ker smo pisali večinoma o ’levih’. Ne gre za to, da bi jih motilo, da dobimo denar od Sorosa. Motimo jih mi. Sorosa potegnejo na plano, ko napišemo nekaj, kar jim ni všeč. Vseeno pa nas hkrati še vedno veliko citirajo, ko jim to ustreza.« Diskurza o stricih iz ozadja, o dolgih lovkah Milana Kučana, Murglah, Udbi smo v Sloveniji vajeni že od nekdaj. Nenavadno pa je, kako se je v ta diskurz uspel vriniti George Soros in celo izpodriniti vse preostalo.

Sorosev odtis v Sloveniji

George Soros je že dolgo kontroverzna oseba. Pri 90 letih starosti in s premoženjem 8,6 milijarde dolarjev je trenutno na 273. mestu Forbesovega seznama najpremožnejših Zemljanov. Obogatel je z upravljanjem hedge sklada Quantum, najbolj pa je zaslovel z zlomom britanskega funta leta 1992. Ta špekulativni posel je njegovemu skladu prinesel 1,5 milijarde dolarjev, Sorosa pa se je prijela oznaka »človek, ki je zlomil banko Velike Britanije«. Še bolj kontroverzna je bila njegova vpletenost v zlom tajskega bahta, ki je imel hude posledice v tej razvijajoči se državi in je močno vplival tudi na druga azijska gospodarstva. Razlogi za kritiko Sorosevega špekulantskega udejstvovanja torej obstajajo že dolgo. Vseeno se kritiki najpogosteje ne osredotočajo na ta vidik njegovega delovanja, temveč predvsem na njegovo finančno podporo nevladnim organizacijam in civilni družbi po svetu. Soros je namreč tudi eden največjih filantropov, prek svoje organizacije Open Society Foundation pa je doslej razdelil že več kot 15 milijard dolarjev. Več kot tretjino tega zneska je v filantropske namene razdelil v letih od 1979 do 2011. Med prejemniki sredstev so nevladne organizacije v vzhodni Evropi in drugih državah, ki stopajo na pot demokracije, mediji, celo projekti za brezplačne obroke otrok… S svojimi sredstvi je Soros omogočil tudi ustanovitev Srednjeevropske univerze (CEU). Ta ima svoje korenine v seriji predavanj na Inter University Centre Dubrovnik (IUC) še v času komunistične Jugoslavije. CEU je bila ustanovljena leta 1991 v Pragi, kasneje se je preselila v Budimpešto, od Orbanovega obračuna s Sorosem leta 2019 pa ima sedež na Dunaju. Soros sicer pravi, da mu je navdih za politični aktivizem dal njegov profesor in slavni filozof Karl Popper, ko je leta 1945 objavil knjigo Odprta družba in njeni sovražniki.

»Soros podpira koncept civilne družbe, kakor ga razume oziroma kakor ga razumejo multimilijarderji,« pojasnjuje Lisjak Gabrijelčič. »Soros je tipični ameriški filantrop, ki investira v civilno družbo, kot na desnici počne družina Koch.« Anže Voh Boštic pa pojasnjuje, da sta Soros in njegova fundacija zelo osredotočena na financiranje promocije političnih in državljanskih pravic. »Ne osredotoča se na ekonomske ali kulturne pravice,« dodaja. »S tem ni nič narobe. Vsak podpira tisto, kar mu najbolj paše. Logika njegove fundacije je podpirati čim večje politično udejstvovanje, izražanje mnenj, pravice manjšin… Podpore za odpravljanje ekonomske neenakosti in revščine je v zadnjem obdobju sicer več, a skozi zgodovino ni šlo za prioriteto.«

V Sloveniji je Sorosev zavod Open Society oziroma Zavod za odprto družbo začel delovati pred 30 leti, do leta 2000 pa je Soros za delovanje zavoda v Sloveniji namenil več kot 25 milijonov dolarjev. Leta 2000 mu je tedanji predsednik Slovenije Milan Kučan podelil tudi častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge pri spodbujanju in razvijanju odprte demokratične in humane družbe v sodobnem svetu ter za zasluge pri uveljavljanju odprte, strpne in razsvetljene civilne družbe v Sloveniji.

Sorosa se povezuje tudi z Mirovnim inštitutom, ki prav tako kot Open Society letos praznuje 30 let delovanja v Sloveniji, a direktor inštituta dr. Iztok Šori opozarja, da je Mirovni inštitut nastal povsem neodvisno od Open Society. »Da je Soros soustanovitelj Mirovnega inštituta, ne drži,« pojasnjuje Šori. »Mirovni inštitut je nastal iz prodemokratičnih, mirovniških družbenih gibanj v osemdesetih letih. Konkretno iz Gibanja za kulturo miru in nenasilja. Šlo je za gibanja, ki so vzpostavljala alternativo nacionalistični in tudi rasistični politiki, ki je vodila do vojn na območju bivše Jugoslavije. Leta 1991 nas je ustanovila skupina posameznic in posameznikov. Smo neodvisni, neprofitni, raziskovalni zavod. Naša vizija je odprta, misleča, politično dejavna skupnost, ki temelji na načelu enakosti.« Z Open Society sicer sodelujejo. »Mirovni inštitut je od leta 2001 do leta 2014 prejemal dolgoročno institucionalno podporo s strani Open Society Foundation. Druga povezava sledi ukinitvi Zavoda za odprto družbo v Sloveniji, ko so se Mirovnemu inštitutu pridružili trije njihovi programi: medijski program, program civilna družba in program East East oziroma program sodelovanja v vzhodni Evropi. Lani pa smo po več letih ponovno dobili manjšo institucionalno podporo.«

Zmerjanje z zalego

Šori pravi, da imajo z Open Society še vedno redne kontakte. Tudi sam se srečuje z drugimi direktorji podobnih organizacij, ki so nastale ob podpori Open Society oziroma jih je ta finančno podpirala. »Morda se to zdi komu nepredstavljivo, a Open Society nikoli ni usmerjala našega dela ali kakorkoli posegala vanj,« zagotavlja Šori. »So pa morali biti naši projekti skladni z vrednotami, ki jih ta fundacija zastopa. To so pravičnost, demokratično vladanje in človekove pravice.«

Glavna aktivnost Mirovnega inštituta je znanstvenoraziskovalno delo, a se po besedah Šorija ne zapirajo v akademske slonokoščene stolpe. Rezultate raziskav prenašajo v družbo z zagovorništvom, ozaveščanjem in izobraževanjem. »Letno izvedemo več kot 30 projektov. Na področju politike smo trenutno zelo močni pri raziskovanju izključevalnega populizma. Eden od tekočih projektov na primer proučuje vlogo afektov oziroma čustev v političnem in medijskem populizmu. Na področju človekovih pravic se veliko ukvarjamo z integracijo migrantov, tako otrok kot odraslih. Ukvarjamo se tudi s področjem spola, kjer raziskujemo skrbstveno delo, moškost, neenakost. Na tem področju je bil v zadnjem letu s strani desnice škandaliziran naš projekt izobraževanja in ekonomskega opolnomočenja deprivilegiranih žensk v Ruandi,« našteva Šori. »Na področju medijev se ukvarjamo z raziskovanjem medijev, ki širijo sovražno propagando, lažne novice in sovražni govor. Posebno pozornost posvečamo tudi napadom na civilno družbo in novinarje. V zadnjem času so bili zelo odmevni dogodki, na katerih so sodelovali govorci iz Madžarske in Poljske, ker naša trenutna vlada posnema nedemokratične ukrepe in propagandne prijeme iz teh držav.«

Pravi tudi, da je bil Mirovni inštitut vselej tarča avtoritarne politike, ki zavrača demokratični nadzor in ne verjame, da smo vsi ljudje enaki in si zaslužimo enake pravice. »Kdaj se je povezava Mirovnega inštituta s Sorosem začela izrabljati za našo diskreditacijo, težko rečem, so pa ti napadi gotovo pogostejši v zadnjih letih, sploh pa od takrat, ko se je naša desnica začela povezovati z vzhodnoevropskimi strankami. V medijih, ki jih nadzira SDS, nas na primer zmerjajo s Sorosevo zalego.«

Anže Voh Boštic, ki je bil s svojim portalom Pod črto doslej uspešen na treh razpisih, ki jih je financirala ali sofinancirala Open Society, pravi, da o delovanju teh fundacij obstaja veliko napačnih predstav. »Ti njim vedno predstaviš program v zvezi s tem, kaj želiš početi. Ni tako, da bi oni rekli, da jih zanimajo Romi, zato moraš pisati o Romih,« pojasnjuje Voh Boštic. »Nikoli ti ne rečejo, o čem moraš pisati.«

»Ko te podprejo, načeloma že vedo, kdo si in kako delaš,« še dodaja. »Če bi ti morali oni povedati, kako moraš delati, nikdar ne bi dobil denarja. Na začetku, ko se je Slovenija v devetdesetih letih vzpostavljala kot samostojna država, so morda bili bolj vpleteni in so učili, kako delovati v skladu z nekimi standardi. Danes ni več tako, standarde moraš imeti že razvite, preden te neka takšna organizacija podpre. Zelo dobro moraš vedeti, kaj bi rad počel. To ni tako kot v Sloveniji, kjer imaš neke birokratske zahteve, ki jih moraš izpolniti, potem pa dobiš sredstva. So zelo strogi in podrobno proučijo, ali je to, kar si si zastavil, tudi dejansko možno.«

Zgodovina kritike Sorosevega filantropskega udejstvovanja ima sicer dolgo brado. Do njegovega delovanja so bili kritični vzhodnoevropski režimi pred padcem Berlinskega zidu, ki so v njem videli antikomunističnega sovražnika. V ZDA se je desnica zoper njega vidneje obrnila ob njegovi kritiki administracije Georgea W. Busha, trenuten val demonizacije Georgea Sorosa v Evropi pa Lisjak Gabrijelčič pripisuje dogodkom med majdansko revolucijo v Ukrajini leta 2014, odzivom Rusije na to revolucijo in političnim obratom na Madžarskem, od koder je demoniziranje Sorosa pljusknilo do nas.

Soros je ustvaril Orbana in Fidesz

»George Soros je bil velik podpornik Fidesza,« spomni Lisjak Gabrijelčič. »V to stranko je polagal največ upanja, ker je bila njena strategija od samega začetka profesionalizacija politike. V tem je zgodovina Fidesza popolnoma drugačna od SDS. To se kaže tudi v tem, da stranka Fidesz ni ’one man band’. Je skupina ljudi, ki so bili, preprosto povedano, cimri v Bibo Istvan Szakkollegiumu v Budimpešti konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Tega je seveda financiral George Soros. Skupina je še danes ista. Iz nje je pred leti izpadel zgolj Lajos Simicska. Soros je tedaj financiral tudi njihov časopis Századvég.« Ob tem dodaja: »Še na začetku prejšnjega desetletja sporov na liniji Fidesz–Soros ni bilo. Na spletu se najdejo tudi fotografije, ko je bil Orban drugič premier in je prišel Soros v Budimpešto. V drugem Orbanovem mandatu nobenih problemov ni imela niti Srednjeevropska univerza.«

Sprememba se torej zgodi z ukrajinsko revolucijo leta 2014. »Že oranžna revolucija leta 2004 je bila izrazito plod delovanja ukrajinske civilne družbe,« razlaga Lisjak Gabrijelčič, ki pravi, da je imela Ukrajina, v nasprotju z Rusijo, zelo razvejeno civilnodružbeno mrežo. Ker je bila zaradi političnih konfliktov z vladajočim Viktorjem Janukovičem odrezana od domačega financiranja, je finančno pomoč našla v tujini. Izredno jo je podprl George Soros. »V trenutku zmagoslavja majdanske revolucije je Soros celo rekel: ’Uspelo nam je’,« se spominja Lisjak Gabrijelčič.

Uspehu ukrajinske civilne družbe je sledila panična reakcija Rusije, ki se je kazala v okupaciji Krima in zelo uspešni propagandni vojni proti Ukrajini, del tega pa je bila tudi kampanja proti Sorosu. »Vsi napadi na Sorosa se rodijo tam,« pojasni Lisjak Gabrijelčič. »Ko se izkažejo za izjemno učinkovite, pa si jih kasneje, predvsem od Trumpove zmage dalje, izposodi tudi Orban.«

»Orban je leta 2014 sicer zmagal na volitvah, a predvsem po zaslugi totalnega razpada in razkola na strani opozicije,« analizo dogodkov nadaljuje Lisjak Gabrijelčič. »Ta zmaga je v resnici razkrivala težave za Orbana, ta pa je te težave zagotovo tudi opazil. Takrat se zgodi tudi Orbanov spor s svojim medijskim mogotcem Simicsko, ki začne podpirati Jobbik. Leta 2015 nato pride migrantska kriza, Orban pa kot prvi politik v Evropi opazi, kaj ta prinaša. Hitro se pojavijo protimigrantski plakati. Postavlja se ograja na meji. Diskurz v državi se povsem spremeni. Migranti postanejo osrednje politično vprašanje, Fidesz pa se redefinira iz antikomunistične stranke v protimigrantsko stranko ter s tem prehiti Jobbik po desni. Stranka Jobbik je kot antisemitska stranka sicer podpirala Arabce.« Lisjak Gabrijelčič izpostavi še, da je v madžarski kulturni tradiciji tudi sicer zelo močan filoislamski in filoturkovski diskurz. Prav tako antisemitizem. »George Soros, ki v tem obdobju sicer napiše neki predlog reševanja migrantske krize, ki pa v bistvu ni nič posebnega, tedaj postane lik v tej zgodbi. Pri tem liku gre za klasični lik Juda. Ima torej antisemitsko strukturo. Njegovega judovstva se sicer ne omenja. Ga tudi ni treba. Preprosto se nariše takšno karikaturo, da na Madžarskem vsak točno ve, za kaj gre.«

Kot pojasni Lisjak Gabrijelčič, antisemitizem ni zgolj sovraštvo do Judov, ampak je ideologija. »Njena poanta je, da so trenutni problemi rezultat globalne zarote nekih skupin Judov, ki se navzven kažejo kot kozmopolitski, liberalni, pod krinko tega pa se okoriščajo oziroma šibijo arijske narode, da bi lahko ob tem obogateli. To razloži vse. Soros tako postane lik, ki ni povezan z realnim Sorosem. Kot antisemitski lik Juda v 19. stoletju ni povezan z realnimi judovskimi skupnostmi. Gre za abstraktni lik. Namesto da rečeš Jud, rečeš Soros. Nič drugega ni.«

Kako je Soros Kučanu uzurpiral prestol?

Šori je prepričan, da ima demonizacija Sorosa antisemitske konotacije tudi v Sloveniji. Priznava, da je Soros kontroverzna osebnost, tudi zaradi bogastva in nekaterih finančnih špekulacij, in izpostavlja, da Open Society nikdar ni zahtevala ali pričakovala, da bi Mirovni inštitut branil Sorosa v javnosti. »Spomnim se nekega sestanka s predstavniki fundacije, kjer je bilo rečeno: ’Ni vam treba braniti milijarderja. On se lahko brani sam’,« se spominja Šori. Dopušča možnost, da se je demoniziranje Sorosa v Sloveniji prijelo tudi zaradi podlage protikučanovskega diskurza, a izpostavlja antisemitski moment. »Gre za zelo prikrit antisemitizem,« svari Šori. »Redko se bodo posamezniki izpostavili tako, da bi jih lahko neposredno obtožili antisemitizma. To se mi zdi tudi sicer značilnost antisemitizma v Sloveniji. Tu je ogromno globoko zasidranih stereotipov in sovražnosti. Redko vidimo grafite 'Juden raus'. Kljub temu antisemitizem tli pod površjem in izbruhne s takšnimi pojavi, kot je demoniziranje Sorosa kot nekoga, ki želi uničiti nacionalne države, meje in je del velike judovske zarote…«

Čeprav bi lahko antisemitski lik povezali z marsikom, izbira Sorosa ni naključna. Tako kot ni naključen začetek demoniziranja Sorosa. Majdanski nauk se je močno prijel vzhodnoevropskih voditeljev s totalitarnimi tendencami. »Orban od preloma tisočletja absolutno ne verjame več v koncept odprte civilne družbe,« ocenjuje Lisjak Gabrijelčič. »Njegov sistem je etatistično-oligarhičen. Gre za tajkunski sistem, ki nadzira vsa sredstva. S tega vidika je zanj problem, če ima civilna družba neodvisen vir financiranja. Kakšen problem je lahko za oblasti neodvisna civilna družba, ki ni odvisna od nacionalnih oligarhičnih struktur, se je pokazalo prav v Ukrajini. Orbanova poteza je bila torej tudi preventivna, v strahu, da se mu ne bi zgodil Majdan.« Še posebej zato, ker so do leta 2014 Soroseve investicije na Madžarskem pravzaprav postale že neznatne. »Pri Sorosu se je veliko kritiziralo tudi to, kar se je kritiziralo pri velikih podjetjih, ki so prihajala v srednjo in vzhodno Evropo,« še pove Lisjak Gabrijelčič. »Nekaj časa je bil tukaj, dokler so bile družbe v transformaciji, a se je tudi zelo hitro preselil naprej. Investicije Sorosevih fundacij v državah, ki so se nato pridružile EU, so bile že od prve polovice devetdesetih let povsem marginalne. Niso pa bile marginalne drugje, ker je Soros denar preselil tja.« Tudi v Ukrajino, ki se po mnenju sogovornika ob Srednjeevropski univerzi šteje med redke uspehe Sorosevega filantropskega udejstvovanja.

Širjenje teorije zarote s Sorosem v Slovenijo Lisjak Gabrijelčič povezuje z odločitvijo predsednika SDS Janeza Janše, da bo imel svojo televizijo Nova24TV. »Pri Orbanu dobi denar, ideje in od njega tudi prevzame celotno paradigmo,« povzame. »Kritiki SDS z desnice smo govorili, da se mora SDS modernizirati. Ne more biti samo proti Kučanu in sloneti na delitvah na domobrance in partizane. Stranka se je modernizirala, ampak ni sledila evropski mainstream desnici. Nasprotno, sledila je razvoju svetovne alt-right desnice in ga celo deloma prehitevala. Zapustila je svoje provincialne okvire in sprejela neki diskurz, ki je popolnoma globalen.«

Ob tem sogovornik dodaja, da je na Madžarskem prikrito signaliziranje z antisemitizmom mnogo bolj učinkovito kot pri nas. Meni, da SDS v Sloveniji ni igrala na neke izrazite obstoječe antisemitske predsodke, ampak jih je pravzaprav aktivno ustvarjala. »Radikalizirali so svoje podpornike in jih zapeljali v neki lasten referenčni svet, ki je prežet z antisemitizmom, z alt-rightovskim diskurzom,« pojasnjuje. Zanimivo se mu zdi tudi to, kako je ta diskurz popolnoma povozil domače teorije zarote. »V novi teoriji zarote se dokazuje, da je Kučan slab zato, ker je Sorosu podelil odlikovanje. Kakšna zanimiva sprememba hierarhije. Zdaj je Soros glavni, Kučan pa zgolj njegova emanacija. Hkrati to kaže, da je imel antikučanovski diskurz skozi devetdeseta leta in po prelomu tisočletja nekaj zelo problematičnih nastavkov. Učil je neki način razmišljanja, ki se je lahko nato povsem odcepil od realnosti. To, da je Soros nadomestil Kučana, je delegitimacija antiudbomafija diskurza. Gre za dokaz, da se nikoli niso želeli znebiti dediščine komunizma. Vedno je šlo za nekaj drugega. S to spremembo diskurza pravijo prav to in delegitimirajo svojo lastno preteklost.«

Šori ob tem dodaja, da gre za politično strategijo nenehnega ustvarjanja notranjih in zunanjih sovražnikov. »Ko migracije in migranti niso več problem, najdejo nevladne organizacije in Sorosa. Potem se vrnejo spet k LGBT in tako dalje. Vedno je neki nov sovražni element, ki ogroža narod.« Šori pravi še, da je cilj vseh takšnih diskurzov predvsem konsolidacija in motivacija lastne volilne baze, ki bi brez teh groženj verjetno hitro razpadla. »Za desne populiste je pomembno, da se predstavljajo kot zagovorniki interesov ljudstva, zato nevladne organizacije predstavljajo kot del bogatih družbenih elit. Predsednik vlade tako v govorih in na družbenih omrežjih redno problematizira naše financiranje.« Zanemariti ne gre niti zakrivanja lastne odgovornosti in nesposobnosti politikov, ki ta diskurz širijo. »V državnem zboru se obravnava nezaupnica predsedniku vlade, ta pa vrže kost o ’paravojski z Metelkove’, ki naj bi dobila ogromne količine denarja, in pove, da so ljudje umirali ter da bi lahko ta denar namenili za bolnišnice in domove za starejše. Kakor da nevladne organizacije ne bi delale v dobro družbe,« opozori Šori.

Napadi so presenetljivo učinkoviti in nevladne organizacije izčrpavajo. Kakšne razsežnosti ima lažna propaganda, Šori ponazori z neverjetnim primerom, da redno prejemajo jezne klice in pisma ljudi, ki so prepričani, da je Mirovni inštitut odgovoren za to, da jim je Facebook izbrisal njihove objave. Tako namreč pišejo mediji, ki jih kontrolira SDS. »Mi s Facebookom nismo nikoli sodelovali in nimamo nobenega vpliva na to, kaj je tam objavljeno ali izbrisano,« pove Šori. »Ta propaganda se torej prime. Na internetu lahko pod objavami, ki demonizirajo Mirovni inštitut in ga povezujejo s Sorosem, berete komentarje, ki nas zmerjajo z golaznijo in pozivajo k našemu uničenju. Še bolj skrb vzbujajoče pa je, da je SDS v zadnjem letu dokazala, da je sama pripravljena uničiti vse, kar se upira njenemu ideološkemu in interesnemu okviru. Mečejo nas iz prostorov na Metelkovi, ne želijo nam izplačati sredstev za projekt, v sklopu katerega smo imeli po srednjih šolah delavnice o migracijah,« našteva Šori. »Nekateri tudi nočejo več sodelovati z Mirovnim inštitutom, ker ne želijo imeti problemov. Recimo posamezne šole, ki se bojijo napadov SDS-ovih aktivistov. Ni naključje, da rumeni jopiči in druge skrajno desne skupine vodijo podobno propagando kot SDS, da so rumeni jopiči prišli na Metelkovo in se slikali s transparentom ’Porušimo še Metelkovo’. Oboje združuje enaka ideološka podstat: raznolikost jih straši in ogroža, ne verjamejo, da smo vsi ljudje enaki, zavračajo demokratični nadzor in ne premorejo empatije do najšibkejših.«

Priporočamo