Pa ustavno sodišče vseeno ni moglo molčati in je zapisalo, da je krepitev sistema javnega zdravstva ustavno dopustna in da sta zato ureditev zdravstva iz novele in sam cilj novele primerna. Ta ključni cilj zdravstvene reforme in novele pa je razmejitev javnega zdravstva od zasebnega, kar naj bi tudi v skladu z ustavo krepilo javno zdravstvo. Le prepoved dela ni nujna in bi jo lahko nadomestili z blažjimi ukrepi. Da bi stvar dokončno zapečatili, se je oglasila še predsednica Republike Slovenije. Dejala je, da je novela zakona v bistvu naravnana v pravo smer: razmejitev javnega zdravstva od zasebnega. Na žalost se je s to podporo pridružila številnim, ki ne razumejo definicije javnega zdravstva in javnega sektorja ter delajo s tem škodo slovenski družbi nasploh, v zdravstvu pa onemogočajo racionalne in vzdržne ekonomske in organizacijske rešitve.
Če trdimo, da se javno zdravstvo krepi z razlikovanjem med javnim in zasebnim zdravstvom, je to namreč tako, kot če bi trdili, da razmejevanje med Štajersko in Dolenjsko krepi Slovenijo na meji med njo in na primer Avstrijo ali Madžarsko. Ustavno sodišče se je namreč podalo z besedami daleč čez meje nujnega in zlasti znanja, ki ga imajo pravniki. No, tudi gospa predsednica je pravnica, kar bi morala vsaj včasih upoštevati tudi pri sebi.