Poznavanje zgodovine omogoča razumevanje sedanjosti in nam istočasno omogoča »videnje« v prihodnost, ki pa žal ni takšna, kot smo si jo predstavljali in želeli ob osamosvojitvi Slovenije v letu 1991. Mogoče ni takšna prav zato, ker so se nekateri začeli ukvarjati s preteklostjo, namesto da bi se ukvarjali s sedanjostjo, in storili vse potrebno za boljšo prihodnost ter vse potrebno, da bi res lahko živeli v pravni in socialni državi in domovini, za katero smo se borili v osamosvojitveni vojni.
Za nami je državna proslava ob dnevu državnosti, ki smo jo letos zaznamovali na Trgu republike v Ljubljani 24. junija zvečer, z nesprejemljivimi žvižgi in »vprašljivimi« ploskanji iz ozadja. Že pred tem pa so potekale različne proslave dneva državnosti na regijskih in lokalnih nivojih, ki so jih spremljali tudi prapori veteranskih in domoljubnih organizacij, marsikje pa so bile povezane tudi z dnevom policije. In prav je, da se ob teh prireditvah srečujemo v mešanem sestavu, ko nas vse povezuje spomin na 35. obletnico državnosti Republike Slovenije ter njeno samostojnost, neodvisnost in suverenost, mnoge pa povezuje tudi dan policije 27. junija, ki ga je letos policija obeležila s centralno proslavo 3. junija v Krškem.
Omeniti moram, da nekateri ponovno potvarjajo zgodovino in s tem kažejo, da niso na pravi strani zgodovine. V pisanju ponovno omenjajo pomembno vlogo strojevodij pri onemogočanju mitinga resnice leta 1989, vloge milice pa ne omenjajo. Pred več kot petintridesetimi leti smo bili delavci organov za notranje zadeve in miličniki z akcijo Sever eden ključnih nosilcev aktivnosti za preprečitev politične manifestacije jugoslovanskih centralističnih sil v Ljubljani, katere cilj je bil ustvariti izredne razmere in odstaviti takratno republiško vodstvo. Tako smo zaščitili demokratične procese v Sloveniji in na tak način omogočili najprej sprejem zakona o političnih strankah, izvedbo demokratičnih volitev ter nastanek samostojne, neodvisne in suverene države Republike Slovenije. Tega nam danes ne more nihče oporekati, še zlasti pa ne tisti, ki potvarjajo novejšo zgodovino, rušijo pomembne spomenike zgodovine, odpirajo ideološke teme in razdvajajo slovenski narod.
Uspeh v akciji Sever je bil tudi pomembna prvina učinkovitosti našega celotnega varnostno-obrambnega sistema, ki smo ga začeli v letu 1989 skupaj s teritorialno obrambo nadgrajevati. In naj ponovim, da je resnica okrog preprečitve »mitinga resnice« lahko tudi ta, da je prihod mitingašev v Slovenijo preprečil zvezni sekretar za notranje zadeve, generalpolkovnik Peter Gračanin, ko je med kolegijem zveznega sekretarja konec novembra 1989 v Zagrebu organizatorje mitinga in politično vodstvo Srbije in Jugoslavije seznanil, da je slovenska milica na hrvaško-slovenski meji na okopih in da bo prihod v Slovenijo preprečila z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago, tudi z uporabo strelnega orožja, saj je bila oborožena tudi z dolgocevnim orožjem. V tistem trenutku je bila sprejeta odločitev o preklicu mitinga, torej zaradi uspešno zastavljene akcije Sever in ne zaradi strojevodij, ki prihodov mitingašev po cesti ne bi mogli zaustaviti, vlake pa bi po posebej izdelanem načrtu ustavila milica, lokomotive prestavila na zadnji del vlakovnih kompozicij in vlake usmerila nazaj proti Beogradu. Torej tiste vlake, ki bi jih vozili strojevodje iz Srbije.
Že večkrat sem v svojih pisanjih omenil, da je bil »napad« oziroma prihod zvezne policije in Jugoslovanske ljudske armade (JLA) na mejne prehode z Italijo, Avstrijo in Madžarsko bliskovit, takoj po razglasitvi samostojnosti in državnosti Republike Slovenije. Zato je treba razumeti in priznati, da je bila takrat zjutraj in »dan prej« prav milica tista, ki je prva skupaj z občani in s teritorialno obrambo preprečevala sovražni pohod jugoslovanske armade in zvezne policije na mejne prehode. Po neuspešnem prevzemu državne meje Slovenije se je zaradi vsesplošnega upora milice, teritorialne obrambe in slovenskega naroda začela vojna za samostojno Republiko Slovenijo.
Na Primorskem so že dan prej, 26. junija 1991, ob 11. uri vojaško operacijo začele oklepne enote 14. ljubljanskega korpusa, ki so krenile iz pivške vojašnice proti severnogoriškim mejnim prehodom. Ob 13.15 so jim sledile oklepne enote 13. reškega korpusa s 350 ljudmi, 11 tanki, 5 oklepnimi transporterji in 6 protioklepnimi sredstvi, da bi predčasno zasedli južnoprimorske mejne prehode z Republiko Italijo. Medtem ko so v prestolnici potekale priprave na večerno slovesnost, so v Divači in na Rebrnicah že padli prvi streli v Sloveniji. Zato je napačno govoriti o desetdnevni vojni, sam prav zaradi dneva prej vedno govorim o vojni za samostojno Slovenijo. To dejstvo je zapisano tudi v zakonu o vojnih veteranih, ki status vojnega veterana priznava aktivno sodelujočim v vojni za Slovenijo od 26. junija do 18. julija 1991.
Nekateri navajajo, da je 27. junija prišlo do več kot 20 spopadov med teritorialno obrambo in JLA. Pri tem pa je povsem prezrto, da je 26. junija in večji del 27. junija 1991 oviranje prodiranja oklepnih enot JLA proti mejnim prehodom z Italijo, Avstrijo in Madžarsko ter letališču Brnik izvajala izključno milica, da so bili miličniki na osmih mejnih kontrolnih točkah s Hrvaško prva tarča JLA, ki je šest mejnih kontrolnih točk 27. junija uničila, in da je milica 27. junija že sodelovala v oboroženih spopadih v Trzinu, na mejnih prehodih Holmec, Gederovci, v Ormožu …
Kljub uspešno zaključeni vojni za Slovenijo, kjer so sodelovali milica, teritorialna obramba in državljanke in državljani Slovenije, ki so bili različno organizirani, pa ob praznovanju 35. obletnice državnosti ne smemo pozabiti drugih dogodkov izpred mnogih let in osamosvojitvenih procesov, ki so pripeljali do samostojne Republike Slovenije v letu 1991.
Več kot trideset let se predvsem maja in junija ponavljajo razprave o storjenih napakah, o tem, kdo je bil za in kdo proti osamosvojitvi Slovenije, kdo je imel pomembnejšo vlogo v oboroženem odporu proti JLA in podobno. Vse to nenehno sprožajo tisti, ki jim mirno življenje in sobivanje nista v interesu. Pozabljajo na časovno rojevanje naše države ter njeno dolgo, mučno in v določenih obdobjih krvavo pot v samostojnost, neodvisnost in suverenost, za katero so zaslužne generacije vseh Slovenk in Slovencev. Pozabljajo na pogum in svobodoljubje tistih, ki so v najtežjih trenutkih, v katerih se je znašel slovenski narod oziroma slovenstvo, vedeli, kam in na katero stran zgodovine se morajo postaviti.
In zelo žalostno je, da smo letos »s strani službe protokola Republike Slovenije dne 18. junija prejeli vabilo za udeležbo praporščakov na slovesnosti ob dnevu državnosti s pripisom, da lahko sodelujejo le prapori, katerih praporni drog je zaključen z državnim grbom«.
Zato sva se 23. junija s posebnim pismom oglasila skupaj z Ladislavom Lipičem, predsednikom Zveze veteranov vojne za Slovenijo, in se sklicevala na besede predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar v njenem slavnostnem govoru ob dnevu državnosti na Medvedjeku, da je bistvo poslanstva obeh navedenih veteranskih organizacij ohraniti spomin na uporništvo slovenskega naroda v vsej njegovi zgodovini. To je razlog, da se v nobenem primeru ne bomo odrekli priznavanju in spoštovanju lastne zgodovine in vseh, ki so se borili za svobodo svojega naroda.
Nobeno sprenevedanje, kot je primer prepovedi sodelovanja praporov in zastav, ki na vrhu prapornega droga nimajo državnega grba, na osrednji slovesnosti ob dnevu državnosti, nas ni prepričalo, da ne bi spoštovali Maistrovih borcev, tigrovcev in partizanskega boja proti fašizmu in nacizmu, sva zapisala.
Vojni veterani obeh veteranskih organizacij, ZVVS in ZPVD Sever, smo se takoj odločili, da se bomo kljub temu, da obsojamo takšno ravnanje službe protokola oziroma komisije za državne proslave pri Vladi Republike Slovenije, s svojimi prapori udeležili osrednje slovesnosti ob dnevu državnosti, saj smo bistveno prispevali k temu, da imamo danes svojo lastno samostojno, neodvisno in suvereno državo. Takoj za tem je služba protokola veteranskim in domoljubnim organizacijam poslala novo vabilo na osrednjo proslavo ob dnevu državnosti, na kateri so bili zaželeni vsi prapori.
Dan državnosti je eden najpomembnejših državnih praznikov, ko je bil dosežen zgodovinski cilj priboriti si svojo lastno državo. V tem dogodku smo imeli čast in privilegij veterani vojne za Slovenijo in policijski vojni veterani tudi sodelovati ter podati svoj zgodovinski prispevek in naša odločitev sodelovati je ne samo pravica, ampak tudi naša dolžnost, kar pa ne pomeni, da negiramo lastno zgodovino.
In tisti, ki negirajo našo lastno zgodovino, nimajo pravice – niti po pomoti – določati, kdo, kdaj in kakšen prapor lahko nosi. Prapori simbolizirajo aktivnosti in boj zoper takratnega sovražnika v različnih zgodovinskih obdobjih in ne simbolizirajo današnjih oblastnikov. V državnem zboru so bili vnaprej napovedani prapori vseh veteranskih in domoljubnih organizacij in prav je, da se je v zadnjem trenutku pravilno odločil tudi omenjeni protokol oziroma odbor za državne proslave.
Hvala zakonodajni veji oblasti in naknadno tudi državnemu protokolu oziroma komisiji za državne proslave pri Vladi Republike Slovenije, da smo na državni proslavi videli vse prapore veteranskih in domoljubnih organizacij Slovenije.
DR. TOMAŽ ČAS, predsednik ZPVD Sever