Dilema med klenim slovenskim domoljubom in gorečim navijačem bosanske nogometne reprezentance je bila v meni še toliko večja, ker so za letošnjo državno proslavo moči združili trije nesporni geniji slovenske uprizoritvene umetnosti in je bilo jasno, da bo to nedvomno presežni dogodek naše politične, družbene in umetniške stvarnosti. Bil sem torej razdvojen med Igorjem Pirkovičem, Romanom Končarjem in Jelkom Kacinom na slovenski strani ter Edinom Džekom, Seadom Kolašincem in Kerimom Alajbegovićem na bosanski strani svoje osebnosti.
Da Bosna igra proti meni ne preveč ljubemu Katarju, je bil glas za Bosno, a z druge strani je kričalo, da bodo Pirkovič, Končar in Kacin igrali proti ponarejanju pretekle in polpretekle zgodovine, proti ogroženosti slovenskega naroda in slovenskega jezika, proti kulturnemu marksizmu in elitizmu, proti kulturniškemu razdiranju narodovega bratstva in enotnosti, proti umetniškemu aktivizmu ter seveda proti tiraniji in dogmatičnosti levičarskih estetik, okusov in umetniških form.