»Mali Einstein«, takšen vzdevek se je prijel tega čudežnega otroka, je ekspresno opravljal šolanje. V osnovno šolo so ga vpisali pri štirih letih, pri šestih pa jo je že končal. Maturo je opravil pri osmih letih, z enajstimi leti pa je z odliko diplomiral iz fizike na Univerzi v Antwerpnu.
Ene izmed profesionalnih sanj Simonsa, ki je že raziskoval področje čipov in nevroznanosti, so, da bi z znanostjo podaljšal človeško življenje, kar je verjetno posledica srčno-žilnih bolezni, s katerimi sta se morala spopasti njegova babica in dedek. Tudi zato se je verjetno lotil drugega doktorskega študija medicinskih znanosti.
Simons ne mara oznak, da je čudežni deček. Rad se uči, priznava. Odgovora na vprašanje, zakaj je tako inteligenten, ne pozna. »Preprosto sem tak,« vedno znova odgovarja. Poudarja, da mu vsa inteligentnost nič ne koristi, če z njo ne more pomagati drugim ljudem. Rad bi imel svoj laboratorij in v njem raziskoval tisto, kar želi. Vendarle je vse nakopičeno znanje le ena plat tega najstnika.
Po drugi strani ima rad tudi čisto navadne reči, ki pritičejo njegovi starosti. Rad se druži z vrstniki, s katerimi se ne pogovarja o matematiki ali fiziki. Vesel je, ko poje kakšno pico ali hamburger, se zabava z videoigricami in se igra s svojima psoma. Navdušeno vozi gokart in navija za Ferrari.